Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2022

Seznam dogodkov:

Panovec, 19. januar

Druženje s hojo – Gozd Panovec
V skrbi za lastno zdravje in s solidarnim obnašanjem do drugih, smo se v sredo, 19.1.2022 zbrali na strelišču v Panovcu in v varni medsebojni razdalji, pričeli naš prvi letošnji pohod – po Učni poti gozda Panovec.
Panovec je primestni gozd. Razprostira se na 380 hektarih in je zanimiv zaradi svoje zgodovine ter izredne pestrosti rastlinskega in živalskega sveta. Leta 1985 je bil razglašen za naravni spomenik, leta 2009 pa določen kot gozd s posebnim pomenom. Namenjen je tudi rekreaciji, saj so skozenj speljane sprehajalne in kolesarske poti, trim steza in tekaške proge. Najvišja točka je na 193 metrov nadmorske višine. Gozdna učna pot, urejena leta 1981, poteka na nadmorski višini od 50 do 140 metrov, table z imeni označujejo različne vrste dreves.
Rastlinska oziroma živalska posebnost Panovca sta bodika in laška žaba, ki spada med najbolj ogrožene evropske dvoživke in je v Sloveniji zaščitena. Bodika je zimzeleno drevo ali grm. Panovec je njeno najbogatejše rastišče.
Živalstvo je zelo pestro. Poleg divjadi so tu ptice, dvoživke – navadni močerad, zelena žaba, krastača, robati pupek, hribski urh, rosnice – pa kuščarji, kače in več vrst metuljev.
Vstop v gozd je prost, od obiskovalcev pa se pričakuje odgovorno in zaščitniško ravnanje, saj predstavlja Panovec pljuča našega mesta.
Naša pot je bila dolga 6 km, malo navzgor, malo navzdol, ravno prav, da smo v prelepem zimskem dnevu zopet začutili lepoto narave in druženja.
Darinka Albreht
slike:

Obisk Opere, 29. januar

V Ljubljanski operni hiši smo si ogledali in prisluhnili “belcantu” opere Ljubezenski napoj Gaetana Donizettija. Veselo, radoživo predstavo nas je obiskalo 29 članic in članov.. Zapeljali smo se z avtobusom, vsi z maskami, tudi v operi enak režim (slika). Deležni smo bili sladke scenografije, dogajanje je postavljeno v slaščičarsko delavnico, izvirnih kostumov Alana Hranitelja in seveda glasbe, pod taktirko Simona Krečiča in številnih opernih pevcev, vesele igre in plesa. Prava popestritev v teh časih. Hvala Andrejki za vso skrbno organizacijo.
M.P.
slike:

Kremenjak, 16.februar

Druženje s hojo
Našemu februarskemu načrtovanemu druženju s hojo, ko naj bi šli k izlivu Soče, smo se odpovedali, saj zdravstvene razmere še niso bile takšne, da bi se odpravili v Italijo. Tudi nadomestna destinacija – Tematska pot Deskle je odpadla, zaradi predhodnega deževnega vremena. Tako nam je preostala vedno privlačna in priročna pot na Kremenjak, saj kot pravi kraški pesnik Miroslav Košuta –

Na Krasu je krasno -/ nikdar ni prezgodaj,/ nikdar ni prekasno:/ vse je zmeraj o pravem času, na Krasu.
Na Krasu je krasno -/nikdar ni pretiho,/nikdar ni preglasno:/vsi so zmeraj na dobrem glasu,/na Krasu.

In tako smo se zapeljali do Nove vasi pri Opatjem selu, tam pustili avtomobile in se po nezahtevi, dokaj položni poti odpravili do kraškega roba, kjer se nam je odprl razgled na morje, na drugo stran pa na jasnino, ozaljšano z zasneženimi vrhovi gora.
Nekateri so se povzpeli na razgledni stolp, od koder je svoje čase JLA motrila okolico, sedaj pa ponuja čudovite razglede na hribe in Kras. Ob poti se osliči niso kaj dosti vzemirjali zaradi nas, vztrajno so mulili nastavljeno seno.
Ob vrnitvi smo si privoščili naše običajno okrepčilo, tudi nekaj pustnih dobrot je bilo vmes, pa klepet, druženje, petje, veseli smo bili, da se vračajo stari dobri časi. Naš mali pogumni sopohodnik se je utrujen zleknil k počitku.
M.P.,
fotografije Jolanda Nanut

Zbor članov, 23.februar

V sredo, 23. februarja 2022 je bila seja zbora članov. Za razliko od prejšnjih let smo se tokrat družili v dvorani Obrtnega doma. Udeleženih je bilo preko 40 članic in članov, vzdušje je bilo prijetno in sproščujoče, saj je zaradi zdravstvene situacije lanski zbor potekal le z dopisno sejo, pa tudi sicer so bila takšna druženja zadnji dve leti onemogočena. Po uvodnih besedah predsednice M. Pirc je vodenje prevzelo delovno predsedstvo, predsednica Vidojka Harej. Predstavljeno in sprejeto je bilo poročilo o delu v letu 2021 s finančnim delom, poročilo nadzornega odbora in častnega razsodišča. Kljub temu da je bilo tekom leta več omejitev, so bile številne dejavnosti uspešno in na veselje članov udejanjene, za kar so bili udeleženi prostovoljci tudi ustrezno pohvaljeni. Sledila je predstavitev in sprejem programa in finančnega načrta za leto 2022. Izpostavljeni so bili prihajajoči dogodki in vabila članom, da se jih udeležijo.
Na dopisni seji zbora članov leta 2021 je bil mandat članom vseh organov društva podaljšan, čeprav bi moral biti volilni zbor. Tako je tokratni zbor postal tudi volilni zbor. Upravni odbor je pripravil seznam kandidatov, ki ga je Vidojka Harej predstavila udeležencem zbora. Predsednica Milojka Pirc je izrazila globoko prepričanje, da so predstavljeni kandidati zagotovilo, da bo društvo še naprej uspešno in dobro delovalo. Zbor članov je brez glasu proti potrdil vse kandidate.
Novoizvoljena predsednica Zdravka Kante se je zahvalila za zaupanje, izrazila pa je tudi pohvalo svojim dosedanjim kolegicam, ki ostajajo z njo tudi naprej kot članice upravnega odbora, z bivšo predsednico Milojko Pirc vred. Njej je v imenu vseh, v zahvalo, poklonila prelepo rožo.
ZDRAVKA Naša nova predsednica – Zdravka Kante, upokojena profesorica francoščine in angleščine. Pred tremi leti je postala članica upravnega odbora, kjer je aktivno sodelovala, napisala nekaj zanimivih prispevkov za Glasilo Sončnica in za naše lokalno glasilo, pa tudi 25 zapisnikov sej upravnega odbora in še marsikaj. Verjamemo, da bo skupaj z ostalimi prostovoljkami društvo uspešno vodila v zadovoljstvo nas vseh.
Članice upravnega odbora: Zdravka Kante (predsednica), Andrejka Čermelj (podpredsednica), Milojka Pirc, Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Hilarija Logar, Darinka Albreht, Zorica Konrad, Karla Božič, Zora Korenč, Vanja Mladovan.
Članice nadzornega odbora: Vidojka Harej (predsednica), Batistič Marija, Savelli Andreina
Članice častnega razsodišča: Ana Ašanin (predsednica), Vuga Jelka, Gorjan Dragica
Zapisala M.P.
fotografije Jolanda Nanut

Tematska pot Deskle, 9. marec

Druženje s hojo
Epidemiološke razmere niso omogočale praznovanja 8. marca. Izgubljeno priložnost druženja smo želeli vsaj delno nadomestiti in smo se podali na dodatni marčevski pohod – po Tematski poti Deskle.
V opuščenem kamnolomu Lastivnica nad Desklami je Cementarna Anhovo leta 2015 uredila učno pot Raziskujemo minerale v cementni industriji. V okviru aktivnosti ob praznovanju 100 – letnice pa je bila sprejeta tudi odločitev za ureditev krožne poti iz Gorenjih Deskel do učne poti v kamnolomu in tako ustvariti povezovalno zgodbo kraja.
Ob poti so postavljene tematske točke, kjer na razlagalnih tablah lahko spoznamo minerale, surovine in postopke v procesu proizvodnje cementa. Prav tako pa tudi zanimivosti o kraju in krajanih. Hvala Aleksandri, da je kot domačinka obogatila naše vedenje in popestrila naše druženje.
Začetek poti je na parkirišču v Desklah. Pot pelje do Napoleonovega mostu, mimo pokopališča, vaške cerkve do taborniškega prostora v Gorenjih Desklah, kjer domuje rod Odpornih želv. Mimo suhega zidu smo se povzpeli do spominske table, posvečene najstarejši slovenki in krajanki Deskel Katarini Marinič – Tinci (stari 111 let). Po njej so poimenovali tudi plesno skupino “Tince”.
V parku pri kamnolomu Lastivnica je speljana pot do slapa Mednik. Naslednja tematska točka je opuščen žičniški stolp, ki je eden redkih dobro ohranjenih nosilnih objektov žičnice, ki je služila transportu laporja od kamnoloma do cementarne Polje.
Stolp stoji na grebenu Gradec, na 305 metrov nadmorske višine in bo, dokončno urejen, ponujal enkraten razgled na okoliške kraje. Tematska pot je dolga 6,2 kilometra, njen logotip je delo domačinke Maje Simčič.
Naš pohod smo zaključili s prigrizkom. Članicam, ki so se udeležile pohoda, smo ob 8. marcu podarili vrtnico.
Po zapisu Darinke Albreht
fotografije: Jolanda Nanut

Erzelj, 16. marec

Druženje s hojo – Erzelj – Tabor in partizanska bolnica Vera
V vas Erzelj vodijo tri poti (in še več):
– iz Ajdovščine skozi Planino do Lenivca in nato do Stare šole
– z Goč proti Mariji Snežni (in mimo nje) do hiše Braneta Vovka, našega vodiča po Erzelju.
– skozi Branik in dolino Branice. Rečica Branica sodi v porečje Vipave.

Vse poti nas pripeljejo do Stare šole na Erzelju.
SPOMENIK ANDREJU ČEHOVINU v dolini Branice
Izbrali smo tretjo pot s postankom v Kodretih (zaselek v dolini Branice) pri spomeniku baronu Andreju Čehovinu (1810–1855). Kmečki sin je zaradi nadarjenosti, šolanja, zvestega služenja in poveljevanja v vojaških topničarskih enotah Avstrije dobil plemiški naziv. V času fašizma so domačini njegov spomenik skrili (zakopali). Veličasten spomenik je domače delo, zasnoval ga je arhitekt Maks Fabiani, izdelal kamnosek Bitežnik.
STARA ŠOLA – SPREJEMNICA OBISKOVALCEV
Stara šola, zgrajena leta 1898, je obnovljena in namenjena obiskovalcem ob različnih kulturnih in družabnih dogodkih (najem tudi zasebno). Zraven nje je spominski park z velikim parkirnim prostorom, s spomenikom padlim, to je delo Toneta Svetine. Zraven šole je pokrit prostor z mizami in klopmi za takšne obiskovalce, kot smo na koncu vsakega pohoda mi.
NAŠA KROŽNA POT PO ERZELJU
Od STARE ŠOLE – TABOR Z DVEMA CERKVAMA (Sveti Lovrenc in Sveti Mihael) – PARTIZANSKA BOLNICA VERA (spominska plošča) – STARA ŠOLA.
Pot smo zasnovali 22. 2. 2022 z Erzeljcem Branetom Vovkom. Zaradi njegove kasnejše pozitivnosti na covid nas je 16. 3. spremljal za vodenje skrbno pripravljeni Danilo Abram. Na vsakem koraku smo lahko videli, kako prebivalci skrbijo za svojo vas in prijazno vabijo obiskovalce. Za markacijo do naravnih, zgodovinskih in kulturnih zanimivosti so na ustreznih mestih narisali znamenitega kačjega pastirja STUDENČARJA. Ob obletnici fašistične izselitve vasi 8. marca leta 1943 je vsako leto spominski pohod »Med zaselki in studenci«. Vodni izviri so pravo bogastvo vasi.
NAJLEPŠA POT IN DARILA
Tako je vsakokrat na CILJU. Ko v prijetni »nahojeni« družbi zapojemo Mi se imamo radi, smo zares vsi veseli in mladi.
Na Erzelju nas je bilo več kot 40. Kdor nisi bil z nami, pa lahko prebiraš Google, kjer je še veliko več informacij, najlepše pa bo, če sam poromaš tja gor, z Erzelja na Tabor. Tam te pričakuje darilo: razgled na vasi Štjak in Kobdilj / …/, 4 druge Tabore, vse zaselke Erzelja in vasi Goče, Manče, Lože, Slap, Vipavo,, Vrhpolje, Budanje / …/ in MORJE, MORJE …
Vodenje: domačin Danilo Abram, Marija Mercina, Darinka in Željko Albreht
Za čast in slavo sta z nami hodili predsednici (nekdanja) Anita Makorel in (sedanja) Zdravka Kante, s pozdravi (nedavne predsednice) Milojke Pirc.
Zapisala: Marija Mercina.
Fotografije:Jolanda Nanut, Slavko Ružić.

Izola, od 26. marca do 2. aprila

DNEVI ZDRAVJA NA MORJU – HOTEL DELFIN, IZOLA
Tudi letos je 23 članic preživelo prelepih 7 dni ob slovenski obali, v Izoli, “našem” hotelu Delfin. Poleg vsakodnevnega kopanja v hotelskem bazenu s slano vodo smo uživali v pestrem dogajanju na potepanjih in izletih v bližnjih krajih.
Vsak dan je bila organizirana telovadba v bazenu in zunaj ter enkrat tudi nordijska hoja v okolici Izole. V dneh, ko je bilo slabo vreme smo si telovadbo organizirali sami.
Sami smo se podajali na vsakodnevne sprehode po izolski obali in si z zanimanjem ogledali staro mestno jedro s kamnitimi hišami in portali, ki pričajo o zgodovini nekdaj otoškega mesteca.
Organizirali smo si tudi pohode, na Belvedere, od koder je lep razgled na Izolo, Tržaški zaliv in mogočni Strunjanski klif, v Strunjan, kjer smo se sprehodili po Krajinskem parku, po Parenzani, trasi stare enotirne železnice, ki je nekoč povezovala istrska mesta med Porečem in Trstom, in si ogledali Piran ter Portorož. Zapeljali smo se do Lucije in se sprehodili do Forme vive, razstave kamnitih skulptur na prostem, ki jih vsako drugo leto ustvarjajo kiparji na mednarodnem simpoziju. Sprehodili smo se tudi po starem mestnem jedru Kopra, žal nam tokrat ni bilo dano slišati mogočnih orgel v koprski stolnici.
Zelo so bili prijetni večeri, ki smo jih skupaj preživljali v prostorih hotelske knjižnice, ob poslušanju glasbe, ali ob klepetu.
Andrejka Čermelj, koordinatorka
slike:

Slovenska Istra, 8. april

IZLET – SLOVENSKA ISTRA
V organizaciji turistične agencije Autentica, z vodičko Alenko in z avtobusom, ki ga je suvereno in varno upravljal naš dobri znanec g. Stopar, smo se podali na odkrivanje lepot in zanimivosti slovenske obale in Istre. Do prvega postanka v Krajinskem parku Sečoveljske soline smo morali preko mejnega prehoda Sečovlje – mejna kontrola na srečo ni bila potrebna, saj bi pregled nas 50-tih preveč okrnil naš dogodivščinam namenjeni dragoceni čas. Na začetku Krajinskega parka smo se z avtobusa presedli na poseben vlakec, ki nas je mimo opuščenih solin prepeljal v severni del parka, kjer poteka pridelava soli, v bližino Muzeja solinarstva.
V muzeju razstavljeni predmeti so dopolnjevali pripoved kustosinje o več kot 700-letni zgodovini solinarstva na slovenski obali in današnjem pomenu Krajinskega parka za ohranjanje naravne kulturne dediščine. Preko novo postavljenega mostička smo stopili do hišice, ki je urejena tako, kot so bila svojčas domovanja solinarjev, ko so se z družinami preselili na sezonsko »pobiranje« soli. Od mnogih solin na slovenski obali so se do današnjih dni ohranile le strunjanske in sečoveljske, kjer sol pridobivajo na naraven način. Ta vključuje koncentracijo solnice v bazenih, nato pa kristalizacijo soli v drugih bazenih, kjer na dnu gojijo posebno vrsto alge (petolo), ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol. Sol tako ostaja bela. V opuščenem delu nekdanjih solin najdejo zatočišče številne vrste ptic, tako smo med našim obiskom v daljavi lahko opazili značilne silhuete plamencev.
Pot smo nadaljevali proti Šavrinskemu gričevju, do končnega postanka v Pomjanu. Vas je v veliki meri ohranila značilno gradnjo z istrskim kamnom (peščenjak), tudi nekaj primerov obnovljenih hiš v takšnem slogu smo lahko videli. Predvsem pa je bilo tu zanimivo srečanje z domačinko, ki je v tradicionalni noši predstavila nekdanje življenje in delo Šavrink, teh žena, večnih popotnic, ko so podpirale tri hišne vogale in ohranjale domačije. Po poteh, koder smo se mi pripeljali z avtobusom, so nosile domače pridelke do Kopra, naprej z »vaporom« (parnikom) v Trst, kjer so jih prodajale. Breme na poteh so jim včasih olajšali oslički.
Popeljala nas je po vasi, mimo cerkve, na vaško pokopališče (tu so snemali epizodo iz nadaljevanke Usodno vino), do razgledne ploščadi, od koder se nam je ponujal prelep razgled na okoliške griče in vasi. Pokazala nam je tudi nekaj značilnih istrskih piščali, na posebnem glasbilu je tudi zapela. Pritegnili smo ji, saj je šlo za tisto znano – »Naša mama kuha kafe..«
Pot nas je dalje vodila do Turistične kmetije Tonin (posebej poudarjeno – nima nič skupnega z ministrom) v vasi Puče, kjer so nam postregli s kosilom. Bobiči seveda niso umanjkali .
Tako dobro podprti smo nadaljevali do vasi Krkavče, kjer smo se sprehodili do krkavškega kamna, ki izvira iz obdobja Keltov – 1. ali 2. stoletje pred našim štetjem. Na njem je dvostranska reliefna človeška podoba. V srednjem veku je služil kot sramotilni kamen, baje pa ima tudi zdravilne učinke. Za vsak slučaj smo slednje preizkusili.
Vas Krkavče je gručasto naselje nad dolino reke Dragonje, zgrajeno na skalni gmoti. Zanimive so hiše različnih oblik in nesimetričnih postavitev. Stopili smo v cerkev, kjer nam je duhoviti domačin spregovoril o njeni zgodovini in pomenu.
Glede na izredno lego, ugodno podnebje in naravno lepoto je bilo območje Šavrinskega gričevja že v davni zgodovini privlačen kraj za naselitev. Tudi nas je navdušilo.
Pot smo nadaljevali do končnega postanka, v vas Hrastovlje. Sprehodili smo se do cerkve sv. Trojice, skrite v taborskem obzidju. Cerkev, zgrajena ob koncu 15. stoletja, je triladijska z visokim zvonikom in s čudovitimi gotskimi poslikavami notranjosti.
Freske so delo Janeza iz Kastva, leta 1951 pa jih je odkril Jože Pohlen. Prikazujejo stvarjenje sveta, izgon Adama in Eve iz raja, prizora iz Kristusovega trpljenja, delo kmečkih ljudi v različnih letnih časih in znameniti Mrtvaški ples. Ta je najbolj znan del fresk in predstavlja izreden dosežek srednjeveške ikonografije. Ob freskah je tudi glagolski napis.
Ko smo odhajali, je sončni žarek obsijal Kraški rob in nam še zadnjič ta dan pričaral enkraten razgled.
Zahvala Andrejki Čermelj za prizadevno organizacijo in vsej veseli družbi za prijetno doživetje.
M.P.
slike:

Teden zdravja, 8. april

Predstavitev društva v tednu zdravja.
V organizaciji Mestne občine Nova Gorica, NIJZ Območna enota Nova Gorica, Centra za krepitev zdravja Nova Gorica in Mladinskega centra Nova Gorica, se je na stojnicah pri Trgovski hiši predstavilo približno 40 društev z območja Ajdovščine in Nove Gorice. Na predstavitvi našega društva so sodelovale članice upravnega odbora Karla Božič, Zora Korenč in Zdravka Kante. Mimoidočim so bile na razpolago strokovne publikacije o osteoporozi, več številk biltena Sončnica, programi društva iz prejšnjih let. Kar nekaj občank je pokazalo zanimanje za včlanitev v društvo. Povezovali smo se tudi z drugimi društvi (Simbioza, Spominčica,…)
Zdravka Kante
slike:

Renče, 13. april

Druženje s hojo – Renče, ob Vipavi
Naše tokratno druženje s hojo je bilo namenjeno spoznavanju delčka Tematske učne poti ob Vipavi. Ta je sicer dolga preko 40 km in poteka na področju reke Vipave od njenega izvira v Vipavi do italijanske meje v Mirnu. Vključuje tudi območja, ki so odmaknjena od rečnih bregov, zato da jih varuje s preusmerjanjem obiskovalcev in istočasnim ozaveščanjem o naravnih vrednotah Vipavske doline in pomenu njihovega ohranjanja. Tako je bil prvi del naše poti namenjen ogledu opuščenega Renškega glinokopa, ki je postal zbirališče in pribežališče ptic. Ob njem je postavljena ptičja opazovalnica in tabla, da nas pouči o vrstah ptic, ki tukaj najdejo zatočišče.
Iz Renč smo preko Vipave prešli na drugi breg in nadaljevali ob reki, mimo izliva Lijaka, vračali smo se preko zelenih polj in cvetočih sadovnjakov, zadovoljni ob odkritjih lepih in zanimivih poti, tako blizu doma.
Hvala našim organizatorjem in vodičem – Darinki, Željku in Vanji
M.P.
slike:

Dolenjska, 4. maj

Izlet na Dolenjsko – Novo mesto, Trška gora, Žužemberk, Muljava
Končno nam je uspelo uresničiti že lani načrtovan izlet na Dolenjsko. Ni bil sicer posvečen Martinovanju, tako kot je bil zastavljen, a zato nič manj prijeten, poučen in zabaven. Izvedli smo ga v organizaciji Relax agencije, vodil nas je naš dobri znanec Robi Šinkovec, za varno in udobno vožnjo je poskrbel g. Stopar, koordinacijo je uspešno prevzela Darinka Kavčič.
Iz Nove Gorice smo se na pot podali zgodaj zjutraj, saj je bilo pred nami pestro in bogato potepanje. Robi se nam je pridružil v Ivančni Gorici in nam na poti spregovoril o svojem Novem mestu, kjer je bil naš prvi postanek.
Osrednje mesto Dolenjske leži na najizrazitejšem meandru smaragdno zelene reke Krke. Bogate arheološke najdbe pričajo o večtisočletni poselitvi mestnega prostora. Samo mesto je v 14. stoletju ustanovil habsburški vojvoda Rudolf IV, ki mu je dal tudi svoje ime – Rudolfovo mesto. V srednjem veku se je mesto pred turškimi vpadi branilo znotraj obzidja, ki je imelo le dvoje vrat. Danes je to sončno, odprto in bogato mesto.
Sprehodili smo se po njegovih ulicah do vzpetine, kjer nudi razpoznavni izgled mesta stolnica sv. Nikolaja ali Kapiteljska cerkev sv Nikolaja, ali še krajše – Kapitelj.
Cerkev krasi vrh griča nad starim mestnim jedrom in je vidna daleč naokoli. Sestoji iz dominantnega zvonika na zahodu, visokega gotskega prezbiterija na vzhodu in nižje baročne ladje med njima. Njena značilnost je lomljena vzdolžna os cerkve. Glavni oltar krasi Tintorettova slika sv. Nikolaja. Na treh stranicah zidov so štiri sončne ure.
Po stopnicah smo se spustili v kripto, nizek dvoranski prostor s križnorebrastimi oboki, kjer so odlitki nagrobnikov cerkvenih mož. Najznamenitejši je odlitek dunajskega nagrobnika Jurija Slatkonje, ki je bil 1. dunajski škof ter kot izvrsten glasbenik tudi ustanovitelj zbora »dunajskih dečkov«. Zaslužen je tudi za kapiteljski grb, v katerem se nahaja zlat konj (izpeljava njegovega priimka – Slat – zlat, konja – konj)
Privoščili smo si počitek in se spustili proti centru starega mestnega jedra, do Dolenjskega muzeja, kjer nas je čakal izredno zanimiv sprehod skozi Arheološko podobo Dolenjske.
Zanimiva pripoved vodičke, podprta z izrednimi razstavljenimi predmeti, nas je prepričala o bogati in pestri naselitveni zgodovini novomeškega prostora. Arheološke najdbe pričajo o zelo zgodnji poselitvi tega področja od kamene dobe, preko bronaste dobe do stare in nove železne dobe, ko se v času od 4. stoletja pred našim štetjem razživi tako zvana situlska umetnost, ki priča o bogati družbi. Na področju Novega mesta je bila delavnica za izdelavo situl, teh bronastih veder, ki so velikokrat umetelno okrašena s podobami živali, ljudi in prikazi iz vsakdanjega življenja. Po številu najdb se to področje uvršča na drugo mesto v Evropi in Novo mesto je postalo »Mesto situl«.
Večina najdb izvira iz odkritih grobov, tako skeletnih kot žarnih, iz slednjih so na razstavi prisotne tudi žare. Bogato najdišče je bila Kapiteljska njiva, ki je v bistvu grobišče – gomila, krožne oblike. Značilno se razlikujejo grobovi žensk, kjer prevladuje nakit, ogrlice iz steklenih jagod (tudi danes se ga ne bi branile) in moških, kjer se srečujemo z orodjem in orožjem. Področje je bilo tudi trgovsko prehodno, tako so tu najdeni predmeti, kjer zaznavamo grške vplive, prav tako pa tudi eksponati, ki potrjujejo prisotnost Rimljanov v prvih stoletjih našega štetja. Vplivi s severnega Baltskega področja se kažejo v najdbah predmetov iz jantarja. Sprehod po muzeju je bil morda rahlo utrujajoč, a vreden vsega napora in tudi ponovitve.
Sprehodili smo se do mestnega središča, na obnovljen Glavni trg, pred Rotovž (mestno hišo), nato na mostu občudovali razpoznavno veduto vzdolž zelene Krke, kjer se je videlo tudi domovanje Primiceve Julije (urejajo posebno sprehajalno pot, imenovano po njej), ki je tu preživela zadnja leta svojega življenja in našla večni mir na bližnjem šmihelskem pokopališču. Obrežje ob Krki je prelepo urejeno in nudi možnost prav uživaškega pohajkovanja.
Mesto se je svojemu slavnemu rojaku Leonu Štuklju oddolžilo s spomenikom, mimo smo stopili do avtobusa in se odpeljali dalje, proti Trški gori, eni najbolj znanih vinskih goric, kjer pridelujejo odličen cviček. Zapeljali smo se na Paho do Matjaževe domačije.
Za dobrodošlico so nam ponudili odlično pehtranovo potico. Ogledali smo si prenovljeno 150 let staro domačijo in se seznanili z življenjem »osobenjkov« na dolenjskem podeželju. Zanimivo je bilo v kleti, kjer nam je gospodar natočil cviček in nazdravil s posebno cvičkovo napitnico. Na lesenem podu smo si ogledali film Zgodba o cvičku, nato pa ob ajdovem kruhu z orehi in siru degustirali vse sestavine cvička, ki je poleg toskanskega chiantija edino svetovno vino sestavljeno iz belih in ćrnih vrst grozdja. Podjetnost hiše dokazuje tudi dejstvo, da je bila domača hči Ana vinska kraljica Slovenije 2020
Pot nas je dalje vodila v Žužemberk, najprej na kosilo v krajevni gostilni, nato pa na ogled mogočnega gradu. Začetki segajo v prva stoletja prejšnjega tisočletja, tako kot večina gradov na slovenskem je prehajal iz ene plemiške rodbine v drugo, do Habzburžanov, zadnji lastniki so bili Auerspergi. Med drugo svetovno, je bil v bombnih napadih porušen, ostalo je le obzidje. Že nekaj let ga prizadevni domačini obnavljajo in mu postopno vračajo mogočno podobo.
Še naš zadnji postanek – Muljava, rojstni kraj in hiša našega prvega romanopisca- Josipa Jurčiča. Urejeno domovanje v objemu gozda, s kulisami, ki verjetno služijo tudi občasnim predstavam Jurčičevih del. Le kdo ne pozna Desetega brata in Krjavlja, Oberščakove gostilne pa Kozlovske sodbe v Višnji Gori, ko je bil kozel Lisec po razsodbi devetkrat tepen po svoji senci, zato ker je poželjivo gledal sosedovo slastno solato.
Čakala nas je le še pot proti domu. Bilo je lepo, zanimivo in pestro. Hvala Robi, hvala Darinka, hvala vsa vesela družba.
Zapisala M.P.
Fotografije: Milojka Pirc, Darinka Kavčič, Robert Šinkovec

Ajdovščina, 18. maj

Druženje s hojo – Ajdovščina
Ekskurzijo so pripravili: Darinka Albreht, Željko Albreht, Marija Mercina.
Ekskurzijo je vodila Zdenka Žigon.
Po predstavitvi vodičke nas je skoraj večino časa pot po Ajdovščini vodila ob potoku Lokavščku in hudourniku Hublju. Oba imata bogato zgodovino. Lokavšček je kot obrambni jarek Rimljane branil pred napadalci; stoletja kasneje je gnal številne mline in žage, ajdovski otroci pa so se v njem naučili plavati. Hubelj je s hidroelektrarno vir energije; ob njem so zrasle različne delavnice in tovarne.
Zdenka Žigon nas je vodila mimo nekdanjega mogočnega vhoda v Papirnico. V 18. stoletju je bila ena od štirih največjih papirnic v Avstriji. Pred nekaj desetletji so tovarno porušili in na njenem mestu zgradili stanovanjske bloke. Podobna usoda čaka, kot nam je takoj na začetku ogleda pokazala vodička, različne tovarniške hale LIP-e. Spomnili smo se, da je marsikdo med nami tam kupil svojo nepozabno in neuničljivo kuhinjo.
Prof. Zdenka Žigon nam je na izbranih mestih nazorno predstavila ajdovsko zgodovino. Večkrat sem pomislila na to, da ob tako dobri razlagi še kamni spregovorijo.
Vemo, da je Ajdovščina pravo rastoče mesto, in da vse to ne bi bilo mogoče brez sposobnih in delavnih prebivalcev. V sedanji rasti mesta pa smo opazili tudi premišljeno urbanizacijo in povezovanje starega in najnovejšega na različnih področjih zasebnega in javnega življenja.
Ker je 18. 5. dan muzejev in obisk z vodenjem brezplačen, smo temu prilagodili svoj program. Vredno si je bilo obiskati Pilonovo galerijo in si v njej ogledati razstavo dragocenih knjig iz zbirke Ajdovca Stanislava Bačarja, pa tudi stalno razstavo del Vena Pilona.
»Sploh nismo vedeli, da je Ajdovščina tako lepa. Ogledati si jo moraš, da se tega zaveš, « je pripomnila ena od članic našega društva.
»Saj jo bomo morali obiskati še najmanj dvakrat: za Šturje nam je 18. 5. zmanjkalo časa, (zdaj še nedokončana) Lokarjeva pot pa (bo) tudi zahteva(-la) svojega.«
Marija Mercina
Fotografije – Jolanda Nanut

Srečanje ob zaključku sezone, 28.maj

Po dveh letih, ko zaradi Corone nismo mogli organizirati množičnih družabnih srečanj, smo letos z velikim veseljem uspešno zaključili sezono s številčno bogatim druženjem na solkanskem kotalkališču. Izpolnjevali smo obljube in poravnavali dolgove za pretekli leti, pa tudi zaključili z obeleževanji 20-letnice društva od leta 2018 dalje. Anita nam je spregovorila o “Kroniki 20 let društva”, ki je bila izdana leta 2020, še posebej pa se veselimo, da smo končno podelili že pripravljene zahvale prostovoljcem iz prvih 20 let delovanja društva. Tako je bil to srečen dan med iskrenimi ljudmi.
Vidojka je povezovala celotno prireditev, uvodoma je spregovorila sedanja predsednica Zdravka Kante. Nato pa je Anita pripovedovala o nastajanju Kronike in se zahvalila uredniškemu odbor.
Sledila je predstavitev vseh prostovoljcev, ki so prvih dvajset let delovali v društvu, člani upravnih odborov in zunanji prostovoljni sodelavci (njihova imena so navedena tudi v Kroniki)
Večina jih je bila na prireditvi prisotna in vse tri predsednice (Anita, Milojka in Zdravka) so jim izročile Zahvale, čestitale in jih razveselile še z nageljčkom.
Sledil je kulturni in zabavni program. Oblikovale so ga članice pevskega zbora Mavrica pod vodstvom maestra Ceja.
Zaplesala je skupina članic, ki obiskujejo društveno dejavnost skupinskega plesa pod vodstvom Sare Mlakar – bil je to njihov prvi in zelo uspešen nastop.
Navdušile so nas, tako da smo se še ostali spustili v dinamično sirtaki pustolovščino. Zaigrala sta nam naša stara znanca Miloš in Savo. Nasmejala nas je, tako kot vedno, Erna s Krasa, ki nam je na humoren način posredovala tegobe minulega kovid obdobja. Zaplesale so nam male plesalke Nike Mlakar.
Sledilo je kosilo, pa razgibavanje in učna ura plesa sirtaki, pa skupinsko prepevanje, ples, naš DJ Boris je bil nenadkriljiv pri izboru plesne muzike.
Nasmejani in zadovoljni obrazi vseh prisotnih so izpričevali, kako nam je lepo in kako smo takšna srečanja pogrešali.
Na mizah so dehteli cvetovi burbonk, nageljčki z rožmarinom so razveselili naše prostovoljke in prostovoljce, pa tudi našo gostjo Natašo Bucik Ozebek.
Zahvala gre celotnemu upravnemu odboru, posebej Andrejki, Zori, Zorici, pa tudi vsem, ki so sodelovali v pripravah in programu.
Veliko smo si imeli povedati in prehitro je prišel čas slovesa.
Zapisala M.P.
Fotografije: Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Milojka Pirc

Štanjel in Škratova pot, 8. junij

Druženje s hojo
Štanjel je slikovito kraško naselje v občini Komen, eno najstarejših naselij na Krasu, ki očara s svojo edinstveno veduto. Ime je dobil po svetemu Danijelu, zavetniku tamkajšnje cerkve. Deli se na staro jedro, ki je terasasto razporejeno proti vrhu 363 metrov visokega griča Turn in novejše naselje hiš pod njim.
Grajski kompleks, obrambni stolpi, cerkev svetega Danijela z limonastim zvonikom, v gručo stisnjene hiše in Ferrarijev vrt so najbolj prepoznavna dediščina Krasa. Najbolj znana Fabianova zapuščina v Štanjelu je Ferrarijev vrt. Nastal je kot dopolnitev vile Ferrari- niza stavb na nekdanjem štanjelskem obzidju. Spoj tradicionalnega in modernega, funkcionalnega in vizualnega je Fabiani mojstrsko izpeljal pri terasasto oblikovanju vrta. Njegova posebnost je vodovodni sistem, ki inovativno in brez zahtevnih tehnologij rešuje problem vode na Krasu. Osrednji motiv parka je bazen z beneškim mostičkom – priljubljena izletniška točka. V drugi svetovni vojni sta bila Štanjel in Kobdilj delno porušena.
Fabiani je vaščanom pomagal pripravljati dokumentacijo za pridobitev sredstev za obnovo. Naselil se je v Gorici, kjer je leta 1962 umrl. Štanjel je danes pomembno kulturno središče Krasa. V obnovljenem gradu so na ogled muzejske zbirke, razstava Maksa Fabianija in Spacalova galerija kot osrednji hram likovne umetnosti.
Ravno tu je nastala pravljično-doživljajska pot Škratji Kras, ustvarjena z namenom, da pri obiskovalcih spodbuja pohodništvo, domišljijo in ustvarjalnost. Jim omogoča spoznati komenski Kras ter da pri velikih in majhnih razvija trajnostno naravnanost, pozitiven odnos do okolja in varovanja narave.
Pot je namenjena predvsem družinam, šolam in vrtcem ter vsem pohodnikom, ki iščejo urejene poti z zgodbo in izvirna doživetja v naravi. Pot je krožna in se začne v Štanjelu, na parkirišču ob pošti ter konča v TIC-u Štanjel. Z veseljem in igrivostjo smo se nanjo podali tudi mi.
Darinka in Željko Albreht
Fotografije – različni avtorji

Dolenjske Toplice, od 12. do 19. junija

Tudi letos smo članice in člani našega društva (21) preživeli in doživeli teden prelepih, zanimivih predvsem pa zdravih dni v zdravilišču v Dolenjskih Toplicah. Nastanjeni smo bili v hotelu Kristal, kjer so nas razvajali s pestro ponudbo hrane kot tudi druženji za bogatitev zdraja in prijetnega počutja. Zagotovljen nam je bil vsakodnevni aktivni program, ki smo ga dodatno popestrili z lastnimi pobudami. Sončno in toplo vreme nam je vse dni omogočalo kopanje v zunanjem bazenu, v notranjem bazenu pa smo izkoristili vodeno vsakodnevno razgibavanje. Dan se je pričel že zelo zgodaj z jutranjo telovadbo v zdraviliškem parku in se po zajtrku nadaljeval za večino nas z nordijsko hojo po bližnjih gozdovih, travnikih, ob Krki in še kod.
Cvinger pri Dolenjskih Toplicah je eno najpomembnejših starejšeželeznodobnih središč v Sloveniji. Najdišče, ki leži na odlični strateški lokaciji, je v naravi predstavljeno kot arheološki park. Njegove najpomembnejše gradnike povezuje arheološka pot, s čimer prazgodovinsko dediščino predstavlja v izvirnem okolju. Ob naših vsakoletnih dnevih v zdravilišču nekaj naših članov redno obišče to zanimivo arheološko točko, še posebej zato, ker pelje do nje prelepa gozdna pot, označena z markacijo situle.
Nekaj naših članic se je odločili za obisk Plavice, zeliščarske kmetije v Cerovcu. Stopili so tudi do impozantne cerkve, ki je bila nekoč romarska cerkev Kočevarjev.
Ponujeni program je v prostorih hotela vključeval dejavnosti kot so zvočne kopeli, aromatske kopeli, dihalne vaje, posebej za nas so so bile organizirane zvočne kopeli s tibetanskimi gongi, ki smo se jih udeležili v velikem številu in so nas resnično pomirile (nekateri smo celo zaspali). V programu je bilo tudi predavanje o rehabilitaciji po možganski kapi.
Kot vsako leto je bil tudi letos en dan namenjen izletu, tokrat v Belo krajino, v Semič. Ogledali smo si zelo lepo in moderno urejen muzej, ki predstavlja Belo krajino skozi milijone let njenega nastajanja (kamenine, fosili) do današnjih dni s prikazom značilnih živali – zanimiva je podvrsta človeške ribice črni močeril, ki živi samo na belokranjskem plitvem krasu , rastline, tukajšnje značilnosti življenja in običaje.
Sledil je obisk kleti Semiške penine – družina Simonič ima dolgoletno vinogradniško tradicijo in se je v 90-tih letih usmerila v proizvodno penin. Cenjene so doma pa tudi v svetu, kar potrjujejo podeljene nagrade. Seveda smo jih poskusili več vrst, tudi odpiranje steklenice s sabljo smo uspešno preizkusili. Manjkala ni niti belokranjska pogača, še manj pa dobra volja.
Sicer pa je bilo veliko priložnosti za druženje, tudi večeri so bili obogateni z nastopi glasbenikov, poseben je bil večer s piknikom na gozdni jasi, z živo plesno muziko, kar smo uspešno izkoristili.
Za slovo nam je kolegica poklonila dve steklenici penine, ki smo ju namenili poslovilnemu druženju v prelepem zdraviliškem parku.
Še fotografiranje pred odhodom domov in tiha želja, da se ponovno srečamo v Dolenjskih Toplicah naslednje leto.
Hvala Hilariji Logar za prizadevno vlogo koordinatorja
M.P.
Fotografije – Hilarija Logar, Darinka Kavčič

Trnovski gozd, največji javor, 27. julij

Druženje s hojo
Vremenska napoved je bila sonce, a zjutraj nas je presenetil dež. Malica je že bila v avtu, zbirali smo se in se spraševali, kaj naj naredimo. Tedaj pa nas je Boris z Lokvi prepričal, naj se kljub neprijaznemu vremenu podamo na pot – v Trnovski gozd in na ogled največjega javorja, kakor smo se bili že davno namenili. Na Lokvah nas je pričakal Boris, pa tudi presenetil mraz, dež in veter. Polni energije smo se kljub temu odpeljali proti Ledenici. Parkirali smo avte in krenili na pohod. Nehalo je deževati, posamezni žarki sonca so že sramežljivo prodirali skozi veje dreves, pri hoji v hrib smo se ogreli, klepetali in bili veseli da pohoda nismo odpovedali.
Pri odcepu za Mojsko Drago smo se počasi vzpenjali proti javorju. Javor ima 184 centimetrov premera, visok je 45 metrov in je zelo impozantno drevo. Naši člani so ga družno objeli in tako preverili njegov obseg.
Po slikanju in tekočem okrepčilu smo se vrnili do avtomobilov in druženje zaključili na Malih Laznah, kjer smo se podkrepili z zasluženo malico in se posladkali z odličnim pecivom naših pridnih članic.
Hvala Borisu Kantetu za vodenje in spodbudo.

Darinka in Željko Albreht
Fotografije – Hilarija Logar, Darinka Kavčič

Benečija, 24. avgust

Druženje s hojo in izlet
Naše društvo ima vsako leto v svojem programu obisk vsaj ene regije ali kraja v zamejstvu. Letos je pobudnica teh obiskov, naša članica Marija Mercina, izbrala Beneško Slovenijo. Tako se nas je v sredo, 24. avgusta preko 50 članov z avtobusom odpeljalo na pot.
Vozili smo se ob naseljih, ki so na meji med romanskim in slovanskih življem, na ločnici med ravninsko Furlanijo in gričevnatim svetom brd, razgibano pokrajino na italijanski in na slovenski strani meje. Primerjali smo lahko pogoje življenja v nižinskem svetu polj, vinogradov, sadovnjakov, vrtnarij kakor daleč seže oko in na drugi strani lokalne ceste pa življenje v gričevnatem svetu, ki zahteva veliko več truda in skrbi, da vzgoji vinograde, oljčnike in obdela skromne površine njiv. Prav v ta hribovit svet in njegove doline so se naselili že prvi Slovenci v 6. stol in ostali tam do danes. Medtem, ko smo se vozili, je Manja spregovorila o Zaščitnem zakonu za Slovence v Italiji, sprejetem leta 2001. Ta vključuje že vse prej pridobljene pravice slovenske manjšine v Italiji, dodaja nove in ureja financiranje različnih dejavnosti manjšine.
Naš prvi postanek je bil v Špetru Slovenov, kjer nam je Manja predstavila dve ljubi gostji – Marino Černetič in nekdanjo ravnateljico tukajšnje dvojezične šole Živo Gruden. Srečali smo se pred Kulturnim domom SMO (Slovensko multimedialno okno).
In res je to okno, ki obiskovalcu predstavi zgodovino naselitve Slovencev v Beneški Sloveniji, Reziji in Kanalski dolini. Video posnetki nas vodijo od razvoja značilnih obrti, do opravil na travnikih, poljih, v gozdovih in pri živinoreji. Posnetki ljudske govorice, pesmi, glasbe tipičnih instrumentov in zbrani eksponati so arhivsko gradivo, ki utemeljuje obstoj slovenskega ljudstva in jezika od prvih naselitev do danes.
Multimedijski prikaz dela in življenja nam na sodoben način predstavi trnovo pot preživetja Slovencev in davek izseljevanja za kruhom v nižino. Ob lovkah italijanizacije, skromnih pogojev zaposlovanja, pretežno kmetijske in obrtne dejavnosti se le čudimo, da so tu sploh ostali. Nemalo zaslug za obstanek slovenščine v Beneški Sloveniji ima dvojezična šola v Špetru. Njeni začetki segajo v leto 1984 prav v stavbi današnjega muzeja SMO in se nato nadaljujejo v lepših prostorih današnje šole. Zelo čustveno je o »svoji šoli« spregovorila njena dolgoletna ravnateljica gospa Živa Gruden, ki je šolo vodila od njene ustanovitve do 2014, ko se je upokojila. Od petih učencev so prešli na 300 današnjih učencev. Razvoj je vodil od reševanja brezštevilnih finančnih, kadrovskih problemov, do boja za priznanje enakovrednega izobraževanja privatne šole in do statusa državne šole kot jo ima danes. Poudarila je, da brez pomoči Slovenije in brez sprejetega zakona o zaščiti manjšin, ne bi uspeli. Obe gostji sta nas navdušili s svojo močjo vztrajanja, ponosa in zavedanja, kako dragocen je doprinos slovenske manjšine v kulturnem prostoru tega dela Italije. Pred slovesom so pevke ženskega pevskega zbora Mavrica zapele narodno »Oj božime, oj božime, tele dolince, kako vas težko zapustim…«. Pritegnili smo jim tudi vsi ostali.
Naš naslednji postanek je bil ob grobu Ivana Trinka Zamejskega na pokopališču v Trčmunu. Duhovnik Ivan Trinko (1863 – 1954) je vse svoje duhovno, buditeljsko, pisateljsko in glasbeno življenje posvetil Slovencem v teh krajih in jim pomagal ohranjati njihovo identiteto. France Bevk je po njem oblikoval lik Martina kaplana Čedermaca v svoji istoimenski knjigi. Še danes je to prispodoba za neustrašnega borca proti krivicam in za ohranitev narodnih pravic zamejcev.
Do pokopališča v Trčmunu nas je od gostišča Vrtača vodil naš gostitelj g. Germano Batistig, izbral je strmejšo pot skozi gozd, kjer smo lahko videli značilne beneške senike, svoje čase so na njih tudi prespali.
Zapeljali smo se dalje v vas Mašero, do prelepo obnovljene hiše – Mašera 116, sprejela sta nas gospa Luiza in Germano Batistig. Pod staro češnjo, v strmem pobočju z razgledom v dolino in pogledom v težko dostopne bregove, smo ob zasluženem prigrizku poslušali zgodbo in pripoved v klenem beneškem narečju o življenju v beneških hribih, o njuni osebni odločitvi, da se upokojena vrneta na domačijo svojih staršev.
Ponosna sta na to, da jima je uspelo zbrati veliko etnološkega gradiva, ki je sedaj na ogled v urejenem muzejčku v nekdanjem gospodarskem poslopju. In pozdravljal nas je Matajur – Velika gora
Drugi muzejček je nekdanja kovačija, kjer razstavljeni predmeti pričajo o tem, da je bilo nekdaj življenje tod zelo težko – posebni kavlji za spravljanje sena po strmih bregovih, pa tudi ves zobozdravniški pribor, ki je bil potreben za takojšnje reševanje zobobola.
Posebnost Mašere je tudi obokana klet v eni od zapuščenih hiš. V kamen izklesana klet z oboki in veliko kamnito mizo bi lahko predstavljala kraj čaščenja starodavnega kulta, toda podatkov o tem ni.
Zadnji postanek naše ekskurzije je bil v vasi Matajur, najvišje ležeče vasi pod goro Matajur. Hiše so potisnjene v strma pobočja, nekatere obnovljene, tudi s popotresnim denarjem, druge še v načrtovanju. V prostorni vaški cerkvi nas je sprejel župnik Božo Zuanella. Vesel je bil našega obiska, vendar z žalostjo priznal, da so na področju dekanije v Beneški Sloveniji ostali le še 3 duhovniki.
Sam je že v letih in ne zmore več veliko, potreb po buditeljskem delu med beneškimi Slovenci pa je vedno več. Maše v slovenskem jeziku in nagovor v materinem jeziku imajo večplastni pomen. So liturgična srečanja, vendar tudi srečanja, kjer se utrjuje slovenska zavest in so namenjena opogumljanju prebivalcev, naj ne pozabijo svojega materinega jezika in naj vztrajajo na svoji zemlji.
Na vaškem pokopališču smo se pri spomeniku poklonili spominu 17 partizanom, padlim leta 1943 v spopadu z Nemci na gori Matajur. Zborovske pevke so njim v spomin zapele dve partizanski pesmi.
Pot domov nas je vodila čez Goriška Brda, po osimski cesti, ki je nastala kot dogovor dveh demokratičnih držav in olajšala življenje mnogim ljudem.
Videli smo prazne vasi, poslušali o izseljevanju ljudi, toda videli smo tudi sadove pogumnih beneških Slovencev, srečanje z njimi je bilo vredno doživetje, naj vztrajajo še naprej, mi SMO z vami.
Hvala naši Mariji Mercina, za organizacijo obiska, Darinki in Željku Albreht za prizadevnost in vsem, ki ste sodelovali v tem zanimivem srečanju s Slovensko Benečijo. Gotovo nas je oplemenitilo.
Po zapisu Nede Perko
Fotografije – Jolanda Nanut, Darinka Kavčič

Supetar, Brač, od 10. do 17. septembra

Dnevi zdravja, aktivne počitnice na morju – Supetar, Brač.
Letošnje jesenske dneve zdravja na morju smo preživljali v Supetarju na otoku Braču. Tudi tokrat smo za organizacijo izbrali agencijo Relax . Udeležba je bila številčna, 59 naših članov, ostalo nečlani, skupaj 83 udeležencev, tako da sta bila potrebna dva avtobusa, pa tudi dva vodiča, poleg Roberta Šinkovca še prijazna in vesela Katja.
Na pot smo se odpeljali sredi noči, na poti doživljali sončni vzhod, v dopoldanskem času prispeli v Split, pričakali trajekt in se z avtobusi vred odpeljal proti Braču do Supetarja. Sončno in toplo vreme je delovalo spodbudno in kljub neprespani noči nas dobra volja ni zapustila.
Iz pristanišča smo se zapeljali do turističnega naselja HOTELS & RESORTS – SUPETARUS – Waterman. Nameščeni smo bili v več manjših hotelih in vilah znotraj resorta, v urejenem parku, ob aleji z oljkami in palmami, potke so se vile med skrbno negovanim sredozemskim rastlinjem, v katerega zavetju se skriva več manjših bazenov. Plaža je prodnata, glede na letni čas ni bila pretirano obljudena, čeprav je temperatura morja omogočala prijetno kopanje večino dni. V hišo »Kuhinja mame Roze« smo vstopali na tri dnevne obroke.
Robi in Katja sta izdatno poskrbela, da nam ni bilo dolgčas. Obvezna jutranja telovadba, ko je le bilo možno – hvala našemu Rudiju -, popoldanske igre, izleti, ogledi, večerno druženje in zabava.
Najprej smo se sprehodili do Supetarja, največjega in glavnega mesta na otoku, z značilnim dalmatinskim izgledom, katerega lego so znali izkoristiti že Rimljani.
Z avtobusom smo se zapeljali na izlet, najprej na Vidovo goro, najvišji vrh dalmatinskih otokov, kjer smo doživljali lepoto Jadrana v pogledu na vse okoliške otoke. Mimo je vsake toliko prijadral padalec, nas tudi slikal in snemal, vsekakor pa še dodatno polepšal že tako enkraten razgled. Nazdravili smo Mariji za njen rojstni dan, in »krstili« Rudija, ki je bil seveda prvič na gori. »Fasal« jih je za vse nas.
Zapeljali smo se v dolino do kultnega Zlatnega rata, se sprehodili po Bolu in stopili v »Hišo v hiši«. Legenda pravi, da siromašen kmet ni hotel odstopiti prostora svoje hiše bogatašu, zato je ta sezidal hišo okrog kmetove hiše. Manjkala je le streha, za katero je moral po les na Korčulo. Ko se je ladja z lesom vračala, jo je zajelo strašno neurje, potonila je z vsem in vsemi, ki so bili na krovu. Tako je ostala bogataševa hiša brez strehe.
Naslednji dan je bil namenjen celodnevnemu izletu z ladjico na otok Šolta . Obiskali smo lokal v Stomorski, ki ga že 40 let upravlja gospod, izvorno doma v Prlekiji. Privoščili smo si pijačo dobrodošlice in prigrizek ter se nato odpeljali v kraj Nečujam, kjer smo se lahko kopali. Otok je umirjen, majhen, zelen, pravi biserček za počitniški odklop.
Zvečer nas je v osrednji dvorani Foruma zabavala dalmatinska klapa.
Rahlo neugodno vreme z občasnim rosenjem je naslednji dan botrovalo našemu izletu v Pučišča . Mesto je središče obdelave znanega braškega kamna, ki so ga v kamnolomih po Braču izkoriščali že Rimljani – z njim so zidali Dioklecijanovo palačo -, kasneje so ga uporabljali za gradnjo reprezentančnih objektov na Dunaju, Budimpešti, Berlinu, vgrajen je v katedralah vzdolž Dalmacije, iz njega je kipar Meštrovič ustvarjal svoje umetnine. V takšnih in drugačnih oblikah je prisoten po celem Braču. V kraju Pučišča smo obiskali Klesarsko šolo, kjer se izobražujejo bodoči klesarji iz vse države in tudi tujine, med njimi je kar nekaj žensk. Sprejel nas je ravnatelj šole in nas vodil po učnih delavnicah, spregovoril o številnih kamnolomih, od katerih je danes aktivnih le troje, o sestavi belega braškega kamna, ki je izredno čist kalcijev karbonat, o ročnem klesanju, kjer nastajajoči prah ni škodljiv, za razliko od prahu, ki nastaja pri strojni obdelavi. Pokazal nam je, kako se kleše, in nekatere med nami smo se navdušeno preizkusile.
Pot nas je dalje vodila v Postiro, kjer smo slišali o izdelavi domačih mil na osnovi olivnega olja. Sledila je vožnja v Škrip, najstarejše mesto na Braču, v okolici katerega je bilo v rimskih časih največ kamnolomov. Ogledali smo si muzej oljčnega olja, poskusili odlično olje. Sprehodili smo se po mestnem dvorcu.
Po vrnitvi nam je v dvorani Foruma Boris Kante poklonil zanimivo predavanje o zeliščih in iz njih pridobljenih eteričnih oljih.
Vsak popoldan so se odvijale prostočasne dejavnosti – lokostrelstvo, pikado, balinanje, delavnica izdelave zapestnic prijateljstva, poleg kopanja pa smo se lahko prosto družili na različnih prijetno urejenih kotičkih. Tudi večeri so bili priložnost za druženje in tudi ples.
Zaključni večer je bil namenjen zahvalam, obdarovanju in poslavljanju. Popestrili smo ga s petjem našega zborčka, plesno točko, nastopom kitaristke. Darinka je Robiju in Katji skupaj z zahvalo izročila šopka iz zelišč ter Katji kamnitega angelčka, Robiju pa simbol našega društva – sončnico, in to klekljano. Robi je Darinki v zahvalo podaril ogrlico z jagodami iz belega braškega kamna. Spregovorila je tudi predsednica Zdravka Kante ter izrazila mnenje vseh nas, da smo preživeli sedem lepih, zanimivih in aktivnih dni. Prav vsak je lahko našel nekaj vrednega zase. Večer smo zaključili s tombolo.
Naslednji dan, pot domov – s trajektom do Splita, nato z avtobusom naprej. Slabo vreme in orjaški veter sta nas prisilila, da smo morali iskati obvozne poti.
Hvala Darinka za vse prizadevne priprave in skrb
Napisala M.P.
Fotografije: Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Drago Štefanič, Milojka Pirc

Črniče, 21. september

Druženje s hojo – Črniče – labirinti.
Obiskali smo deželo labirintov na Gojaški gmajni. Društvo Praprot skrbi za oživljanje naravne in kulturne dediščine, krepitev sozvočja človeka z naravo ter promocijo turizma. Društvo je nastalo iz prijateljskih vzgibov in želje po soustvarjanju v naravi na neinvaziven način . V najemu ima del občinskega zemljišča (cca. dva hektara), ki so ga poimenovali Dežela labirintov. Tu obiskovalec lahko posluša ptičje petje, sreča gozdne prebivalce in najde stik z naravo, mir in sprostitev, bistri misli in duha. Z vračanjem k naravi in obujanjem dobrega iz preteklosti, lahko bogatimo sedanjost in skupaj snujemo dobro prihodnost. Življenje je kot labirint. V njem se pravzaprav ne mormo zgubiti, se pa lahko zgodi da smo zgubljeni.
V Deželi labirintov je postavljenih 13 kamnitih labirintov, med njimi 9 planetarnih.
Labirint moči – sonce
Labirint modrosti – jupiter
Labirint povezanosti – merkur
Labirint občutij – luna
Labirint celosti – ganeš
Labirint življenja in smrti – saturn
Labirint ljubezni in ustvarjalnosti – venera
Labirint energije – mars
Labirint svobode – ketu
Labirint preobrazbe – rahu
Labirint sozvočja
Labirint triskelion
Labirint pretočnosti
Tu imamo tudi dendroterapijo – to je tako imenovana drevesna terapija, ki je postala del naravne, ljudske medicine in način vibracijskega zdravljenja.
Vodnici po labirintih gospe Lučka in Katja sta nas povabili naj obiščemo labirinte kadarkoli, brez najave ali zadržkov.
Obisk smo zaključili z druženjem in prigrizkom.
Darinka Albreht
Fotografije – Sonja Skozzai

Računalniško opismenjevanje, oktober

Tudi v našem društvu smo se pridružili splošnim trendom digitalizacije družbe in organizirali izobraževanje za uporabo telefonov, najprej za vse člane upravnega odbora, nato pa še za skupino članov. Izobraževanje je izvedla Organizacija Simbioza.

V sodelovanju s fundacijo Planota smo nato organizirali večurni tečaj računalniškega opismenjevanja za začetnike. Udeležilo se ga je 12 članic in članov. Hvaležni smo fundaciji Planota, zlasti g. Krpanu, prav tako pa našima članoma Zori Korenč in Borisu Kantetu, ki sta se izkazala kot odlična asistenta. Tečajniki so bili nadvse zadovoljni.
slike:

Zakojca, 12. oktober

Druženje s hojo
»Naša vas Zakojca šteje kakih trideset hiš in je raztresena po vsem pobočju. Meri jo kakor hočeš, ne izmeriš je v pol ure od spodnjega do zgornjega konca. Poglej jo od katerekoli strani, od blizu ali iz daljave, nikoli se ti ne odkrije v celoti.« (France Bevk, Začudene oči).
Lep jesenski dan je bil, še dovolj sončen in topel za prijeten sprehod in druženje. Zdelo se nam je, da dolge kolone naših avtomobilov zlepa ne bo konec; 70 km do Zakojce po dolini Idrijce in 60 km za nazaj po dolini Bače. Za veselje in lepotni užitek pa na začetku in koncu vožnja ob smaragdni Soči. Obiskali smo Bevkovo Zakojco z Bevkovo domačijo, se sprehodili po vasi do pajštve oz. sušilnice sadja in na koncu uživali ob dobri hrani in pijači v Flandrovem kmečkem turizmu.
Zakojco vsaj iz šole poznamo vsi, saj se je v tej vasi rodil pisatelj France Bevk. Ali vsi vemo, kako pomemben in plodovit pisatelj je bil?
– pisal je od svojega desetega do osemdesetega leta;
-zasnoval in uresničil je obsežen načrt, da bo v svojih delih zajel in opisal celotno življenje na Primorskem v sodobnem pa tudi minulih časih;
-podobno kot Balzac v Človeški komediji je ustvaril celovito in podrobno sliko življenja.
Na Bevkovi domačiji nam je Irena Flander iz Mestnega muzeja v Cerknem zgovorno in podrobno predstavila nekdanji način življenja in nekatera njegova dela, še posebno tista, ki so namenjena mlademu bralcu; na prijetnem, s soncem obsijanem prostoru pred Bevkovo domačijo pa Marija Mercina nekatere značilnosti Bevkovih literarnih del, ki so namenjena predvsem odraslim bralcem.
Pri Flandrovih smo dobro jedli in pili. Naj ostane skrivnost, s čim so nam tako prijazno postregli. Pa poskusite še vi …
Marija Mercina
Hvala Darinki in Željku !
Fotografije – Sonja Scozzai

Hrastnik, 15. oktober

Svetovni dan osteoporoze, 20. oktober, obeležujemo od leta 1996. Dan ponuja društvom za osteoporozo priložnost, da izpostavijo svoje poslanstvo, se predstavijo javnosti, neposredno in preko medijev. Vsekakor je to tudi priložnost za družabno srečanje in spodbuda za nadaljnje delo. Od leta 2001 dalje so vsa slovenska društva za osteoporozo ta dan obeležila na skupnem srečanju, vsako leto v drugem kraju in v organizaciji enega od društev. Tako je bilo 2010 srečanje v Novi Gorici. Zadnjič smo skupaj – 18 društev – proslavljali ta dan leta 2019, v Ljubljani, nato pa zaradi zdravstvene situacije dve leti to ni bilo več možno. Ponovno smo se srečali letos na Festivalu slovenskih društev v Hrastniku. Bili smo gostje Društva za preprečevanje osteoporoze Hrastnik, ob prihodu nas je sprejela njegova predsednica Silva Centrih, pridružil se ji je tudi župan Marko Funkl. Kasneje nam je goričanom prenesel pozdrave goriškega župana, s katerim se je bil prejšnji dan sestal.
Osrednje dogajanje se je odvijale v športni dvorani osnovne šole. Pred vhodom so na stojnicah domačini ponujali značilne lokalne dobrote, Hrastničanke so postregle s “funštercom”, tipično zasavsko jedjo, podobno naši omleti. In že smo se pozdravljali s kolegicami iz drugih društev, niti nadležno rosenje ni skalilo veselja, da smo se po treh letih končno zopet srečali. Steklarska godba Hrastnik je dajala dogajanju slavnostni ritem.
Uradni del je otvorila pevka slovenske himne, z enkratnim, občudovanja vrednim zanosom je nato našo himno osteoporotikov recitirala učenka hrastniške osnovne šole Angelina Vavtar Abram. Uradno dobrodošlico je na odru zaželela Slavi Gale, ustanoviteljica hrastniškega društva in avtorica proslave. Pozdravila nas je predsednica hrastniškega društva Silva Centrih, o osteoporozi je spregovorila predsednica zveze društev Duša Hlade Zore. Izpostavila je, kar izpričuje tudi letošnje geslo – MOJE KOSTI – MOJA ODGOVORNOST – veliko je znanega in poznanega danes o osteoporozi, od preventive do zdravljenja, zato je samo od vsakega od nas odvisno, kako odgovorno in dosledno to upoštevamo. Nikoli ni prezgodaj ukrepati in nikoli ni prepozno začeti. Sledilo je še predavanje dr. Sanje Stopinšek, specialistke medicinske biokemije, ki je spregovorila o vrstah povzročiteljev bolezni, o cepljenju, interakcijah cepljenja in aplikacije zdravil za osteoporozo ter poudarila, da osteoporoza ne predstavlja večjega tveganja za kovidno obolevanje.
V razvedrilnem delu programa so sodelovali moški pevski zbor, male mažoretke, malo starejše plesalke kantrija, pevka. Pozdravil nas je župan Hrastnika, predsednica krajevne skupnosti in hrastniški poslanec v državnem zboru. Po uradnem zaključku smo se članice in člani našega društva (48) odpravili do restavracije, kjer so nas pogostili s “knapovsko malico”. Vredno si je zapomniti njeno nenavado sestavo – kranjska klobasa, krompir in testenine, skupaj zabeljeno s čebulo in ocvirki – zelo nam je teknila.
Dalje smo stopili do hrastniškega muzeja, kjer nas je kustosinja predano in doživeto popeljala skozi razstavne prostore, muzejske zbirke različnih eksponatov, ki pričajo o življenju v mestu, ki je svojo zgodovino gradilo na rudniku premoga, domačih rudarjih in nemški lastniški gospodi, kjer se je odvijalo življenje med krajani v strnjenem naselju knapovskih bivališč, na bregovih potoka Boben, ki je delil Hastnik na zgornji in spodnji, kar je bilo svoje čase povod moških “prepirov”. Kakor rudnik, tako sta že v 19. stoletju tu obratovali Kemična tovarna in Steklarna. V muzejski stavbi je bila nekoč šola, najprej nemška, nato pa slovenska, njeni začetki segajo v 19. stoletje. Rudnik je danes zaprt, steklarna in kemična tovarna sta se prilagodili novodobni tehnologiji in potrebam. Hrastnik je danes novo mesto, a še vedno obkroženo s šumečimi hrasti, ki so mu dali ime.
V najvišjem nadstropju muzeja nas je resnično očarala razstava lutk, marionet, in pripoved kustosinje o tem, kako so se takoj po vojni vajenci obrtne šole, vsi zaposleni tudi v rudniku, najprej preizkusili v izdelavi jadralnega letala, a potem ko jim je letalo strmoglavilo, svojo ustvarjalnost preusmerili na izdelavo marionetnih lutk. Tu je bil začetek amaterskega marionetnega lutkovnega gledališča, ki je uspešno delovalo 3 desetletja in privabljalo k sodelovanju umetnike, scenografe in ljudi drugih branž, predvsem pa z neštetimi predstavami, klasičnimi in modernimi, razveseljevalo mlado in staro doma in na gostovanjih. Po nekajletnem mirovanju je gledališče ponovno zaživelo in danes deluje kot Društvo marionetno gledališče Hrastnik.
Prelepo doživetje, hvala hrastniške kolegice.
Tekst in slike M.P.
slike:

Cerje, 9. november

Druženje s hojo ob sredah – Cerje, Pomnik miru
Nad Vipavsko dolino in morjem se na robu kraške planote ponosno dviga razgledni vrh Cerje. Tu stoji 25 m visok Pomnik miru, postavljen v spomin vsem braniteljem slovenske zemlje v zgodovini naroda. Kamniti velikan, postavljen na pobudo društva TIGR, med zidovi skriva dragocene zaklade zgodovine – pričevanje dogajanj v 1. svetovni vojni, ki je grozljivo zarezala v te kraje, žal pa, kakor načrtovano, obdobje med obema vojnama in dogajanje po drugi svetovni vojni do nastanka države Slovenije, v času našega obiska še ni bilo predstavljeno, čeprav je gradivo že zbrano in izbrano.
Cerje je bilo že večkrat naš pohodniški cilj, saj nas zanimiva kraška narava in predvsem izreden razgled, ki se ponuja na vrhu – celotno goriško polje z gorami v daljavi, Kras do morja -, vedno znova očarata.
Tokrat je bilo drugače. Proti vrhu smo se vzpenjali s pogledom na apokaliptično podobo predelov, ki jih je zajel julijski požar. Ožgana črna drevesa in beli kamni. Mestoma je bilo vendar opazno poganjajoče življenje v zeleni podrasti ali osamelih drevesih jesenskih barv, ki jim je ogenj prizanesel.
Na poti nas je občasno spremljalo rosenje, a smo vztrajali.
V muzeju nas je pričakal naš vodič Konrad Marušič. Vodil nas je predano in s pohvalno obsežnim vedenjem in znanjem. Takoj na vstopu v muzejske prostore je na tleh okrogla rozeta, pod steklenim pokrovom je zapis iz Brežinskih spomenikov, pridiga o pokori, simbolno naj bi pomenila vstop Slovencev med narode, ki jih odlikuje pisana beseda. Strop v istem prostoru je nebesni obok s konstelacijo zvezd v poletnem solsticiju, kar naj bi napeljevalo na junijski čas nastajanja slovenske države.
V prvem nadstropju smo si ogledali eksponate, zapise, predmete, ki pričajo o prvi svetovni vojni. Vse je že ničkolikokrat videno, a vedno znova pretresljivo in poraja spraševanje – kako se je lahko to dogajalo. Razstavljeni sta dve sliki avtorja Rudija Španzla, zelo sugestivni, z močnim protivojnim sporočilom. Zlasti imenovani Ples življenja in smrti, ki podobno kot ikonografski hrastoveljski Mrtvaški ples izpoveduje resnico o enakosti v neizbežnem koncu in nesmiselnosti sovrašva, vojn..
V zgornjem delu stavbe je terasa, od koder smo lahko občudovali okolico, tokrat v bolj čemerni podobi. Vračali smo se v dolino in se na parkirišču zaustavili v našem tradicionalnem druženju. Seveda ni manjkalo pijače, peciva in prigrizka.
Darinka in Vislava sta bili deležni posebne pozornosti, saj sta pred kratkim pridali ničli še eno številko več. Nazdravili smo jima s pesmijo in dobrimi željami.
Tako majhni smo pred tem velikanom, a vendar vsak od nas poseben in čudovit.
M.P.
slike:

Prednovoletno srečanje, 3. december

Po dveh letih, ko se nismo mogli skupaj poveseliti in si zaželeti vse dobro v prihajajočem novem letu, nam je letos bilo dano to doživeti. Naše prostovoljke so se predano lotile priprav in prostor srečanja v Dijaškem domu je nudil praznično, rdeče sijočo sliko v pričakovanju gostov.
Vidojka je bila povezovalka večernega programa in je prva izrekla dobrodošlico. Za glasbo iz ozadja je zelo uspešno poskrbel Boris Kante. Vse navzoče je nagovorila predsednica Zdravka Kante. Poleg zadovoljstva zaradi ponovnega srečanja, pohval vsem prizadevnim prostovoljkam in prostovoljcem, lepih želja za prihajajoče leto, je izpostavila 3. december kot Veseli dan kulture in nam namenila pesem Kajetana Koviča Bela pravljica.
Sledil je program, ki so ga oblikovale naše plesalke z dinamičnim plesom na Jeruzalemo,
In naše pevke, ki so ob spremljavi harmonike, pod vodstvom svojega mentorja Ceja ubrano in veselo zapele štiri pemi,
Zaigrala sta mlada violinistka Kati Komel in čelist Gašper Harej in nas razveselila s svojimi priredbami večno zelenih melodij.
Prišel je Miklavž z darovi in zvrhanim košem dobrot pa tudi zabavnih pripovedi, ki so dodatno poskrbele za dobro voljo.
Sledila je večerja, pa zdravice, ples in na koncu še srečelov z dobitki za vse. Najzanimivejši je bil v duhu trenutnega nogometnega svetovnega prvenstva – lepo zavita nogometna žoga, ki se je po odvitju izkazala za sočno debelo zeljnato glavo.
Veliko sreče, zdravja in veselja v novem letu 2023. In ne pozabimo na smeh.
Čeprav hodimo iste poti, je za vsakega življenje edinstvena izkušnja.
M.P.
Boris Kante je posnel in opremil video z našega srečanja.
Slike:

Strunjan, od 5. do 12. decembra

Dnevi zdravja – Zdravilišče Strunjan .
Tako kot že nekaj let zapored je tudi letošnji december nekaj članic in članov (25) preživelo sedem dni, za zdravje in veselje, v Zdravilišču Talaso Strunjan, v hotelu Svoboda. Na pot smo se odpravili v dežju, a pričakalo nas je sonce, ki se nam ni izneverilo ves čas našega bivanja pri morju. Dobro smo izkoristili vse, kar nam je nudila naša majhna a prijazna in domača morska krajina. Hotelsko osebje in anaimatorka so skrbeli, da nam je bilo prijetno, udobno, zanimivo in razgibano. Za družbo, smeh in petje smo znali poskrbeti tudi sami.
Vsakodnevna vodena telovadba v bazenu, dihalne vaje na pomolu v bližini solin so nam krepile zdravje, sprehodi po solinah so nas razveseljevali, nordijska hoja med zimzelenim mediteranskim rastlinjem je izboljšala naše počutje.
Bil je prednovoletni čas, hotel je bil praznično okrašen, lahko smo poslušali tudi predavanje na temo peke prazničnega peciva. Večere smo izkoristili za druženje, v hotelu so vsakodnevno organizirali večerni program, tudi s plesom.
Z avtobusom smo se zapeljali do Lucije, se sprehodili do vrta kaktusov in zaključili v parku Forma Viva, kjer smo občudovali kamnite skulpture, pa tudi razgled na morje in Portorož. Skozi tunel nekdanje Parenciane so se nekateri peš odpravili do Portoroža.
A prišel je dan odhoda. Hvaležni smo osebju hotela, ki je lepo skrbelo za nas in nam ob slovesu za popotnico namenilo veliko škatlo tradicionalnih krofkov (bili so odlični).
Zorica Konrad, koordinatorka programa
slike: