Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2016

seznam dogodkov:

Ob Vipavi, 20. januar

V Mirnu se nas je zbralo 30. Tu smo pričeli z našim pohodom ob reki Vipavi, ki je dolga 49 km, 44 km teče po Sloveniji in se ob naselju Sovodnje v Italiji izliva Sočo.
Hodili smo ob reki po kmetijskem zemljišču, kjer so bili včasih veliki nasadi hrušk, ki so se razvili po 2. svetovni vojni. V nasadu hrušk smo prečkali plavi most čez reko Vipavo in prispeli do zaselka Grabec, kjer so odkrili sedem grobov iz 6. stol., in v njih našli dve srebrni fibuli, srebrne sponke, steklene jagode, poldrag kamen in razne železne predmete, kar dokazuje, da so tu živeli v srednjem veku Vzhodni Goti. Prečkali smo državno mejo z Italijo ter prispeli v vas Rupa na italijanski strani. V vas Rupa so hodili mirenski pevci k mašni daritvi pet ter s seboj na lesenem vozičku vozili še harmonij, ker ga v rupenski cerkvi ni bilo. Znan je Praznik frtalije v Rupi. Ko smo se podkrepili s čajem in žganico, ki smo jo imeli s seboj, so nekateri zaplesali kolo. Sprehodili smo se po vasi, zopet prečkali državno mejo in na drugem bregu Vipave pot nadaljevali proti športnemu parku Grive, kjer smo izvedeli marsikaj zanimivega. Med drugim tudi, da je Miren obiskal Leonardo da Vinci, ki je za obrambo pred Turki osnoval več vodnih zapor za zalitje Vipavske doline. Eden takih je bil jez v Mirnu. Tudi Primož Trubar se je tu pomudil. Brata Josip in Edvard Rusjan sta imela letalsko delavnico v Mirnu in tu snovala svoje prvo letalo Eda.
Pot smo nadaljevali do pokopališča, ki je svetovni fenomen, saj so ga po 2. svetovni vojni zavezniki z mejo razdelili na dva dela. Pokopališče in muzej Spomini sta vredni ogleda. Na krožišču stoji spomenik posvečen Edvardu Rusjanu. Po ogledih smo si privoščili zakusko, se malo poveselili, zapeli našo himno in se polni lepih vtisov odpravili domov.
Po zapisu Hilarije Logar, ki je vodila druženje s hojo.

Slike:

Predstavitev na LUNGu, 20. maj

Predstavitev Društva na »Dnevu starejših-čili, zdravi, informirani in dejavni« na LUNGu v Novi Gorici 20.5.2016

Teden vseživljenjskega učenja poteka v Sloveniji že enaindvajset let. Namen projekta je seznanjati javnost o vseprisotnosti pa tudi pomembnosti učenja v vseh življenjskih obdobjih in za vse vloge, ki jih posameznik v svojem življenju prevzema.. Na nacionalni ravni ga koordinira Andragoški center Slovenije, osrednji zavod za razvoj izobraževanja odraslih. ACS je tudi pobudnik različnih akcij, med njimi tudi Dneva starejših.
Na lokalni ravni koordinira dogodke in prireditve Tedna vseživljenjskega učenja Ljudska univerza Nova Gorica. Povabili so nas k sodelovanju v okviru akcije »Dan starejših-čili, zdravi, informirani in dejavni« 20. maja 2016.
Ker ima naše društvo bogato in raznoliko dejavnost, ki povezuje člane v aktivno, učečo se skupnost ljudi s podobnimi težavami, smo pripravili predstavitev z naslovom « Zmigajmo se, preden nas osteoporoza načne«:

  • video predstavitev preventivnih programov za ohranjanje zdravja in preprečevanje socialne izključenosti (niz fotografij iz društvenega arhiva)
  • obiskovalcem smo ponudili promocijsko gradivo o osteoporozi in našem društvu
    ( letni program, Zbornik:.)
  • v ustvarjalni delavnici smo izdelovali bralna znamenja – sončnice iz papirja.

Obiska ni bilo veliko, zato smo v majhni skupini spregovorili o osteoporozi in pomenu preventive, o predanem in odgovornem prostovoljskem delu izvajalcev programov in projektov v našem društvu, o pomenu pripadnosti in medsebojne povezanosti članov.
Za nas, prisotne članice, je bila to posebna učna ura , priložnost za predstavitev dejavnosti našega društva širši javnosti.

Zmaga Prošt
slike:

Benečija, 15. junij

Po Nediških dolinah v Beneški Sloveniji

15.junija 2016 v Špetru Slovenov (San Pietro al Natisone) in na Vrtači pred vasjo Trčmun (Tercimonte)
Druženje s hojo – organizator Željko Albreht
Strokovno vodstvo: Marija Mercina in Marina Černetič

Na pot nas je odpeljal dobrovoljni šofer (tudi) Željko z velikim avtobusom, s šestimi praznimi sedeži. Medtem ko je zunaj dež vztrajal z nezadržno močjo, nam je Marija Mercina razlagala o pojmu Beneška Slovenija – zgodovinsko, naselitveno-narečno, upravno in kulturno.
Pogumnim je sreča naklonjena. V Špetru Slovenov nas je pričakalo sonce. Razveselili smo se srečanja z Marino Černetič.

Pravi čudež je, kaj vse je mogoče narediti v eni sami hiši. To je sedanji kulturni dom, v katerem z Marino Černetič spoznavamo nastanek in pomen muzeja SMO, kar pomeni Slovensko multimedialno okno. To je srce kulturnega dogajanja v Špetru Slovenov. Stavba je znamenita tudi zaradi svoje preteklosti. Leta 1984 je v njej začela delovati Dvojezična šola, ki se je kasneje zelo povečala in preselila na drugo lokacijo. Do svoje upokojitve pred dvema letoma jo je vodila Živa Gruden. V isti stavbi so na začetku našli zatočišče tudi otroški vrtec, razstavna galerija, glasbena šola in priročna knjižnica. Tedaj in zdaj je v isti stavbi tudi barček. Marina Černetič, srce, duša in duh Inštituta in SMO-ja (po besedah Marije Mercina) ali edina zaposlena, kot se je skromno predstavila sama, nam je v dvorani pod prostori SMO-ja predstavila zgodovino in sedanje delovanje teh ustanov. V pripovedki o Krivipeti nam je zaupala skrivnost o darovih znanja, ki so ga prebivalci Beneške Slovenije in še posebej tisti v Nediških dolinah, nekoč davno prejeli od te vile z nazaj obrnjenimi petami.

Zdaj bolje razumemo, kolikšno delo je bilo potrebno za vse, kar nam zdaj pokažejo v Beneški Sloveniji. Za muzej SMO so popisali vse muzejske zbirke v Beneški Sloveniji, in sicer v vseh jezikih, ki jih na celotnem ozemlju Slovencev v Italiji uporabljajo. Te zbirke so v muzeju SMO predstavljene na najmodernejši, multimedialni način.

Zaprta dvojezična šola se je morala preseliti v več stavb. V razkošno stavbo učiteljišča, kjer je danes špetrska osnovna šola z italijanskim učnim jezikom, jih niso hoteli sprejeti. Sprehodili smo se po ulicah Špetra, si ogledali gradbišče nove dvojezične šole ter nekaj krajevnih zanimivosti.

Pot smo nadaljevali proti Vrtači, gostišču, kjer nas je sprejela in nam postregla prijazna Julia. V stavbi je urejen muzej grabelj in mala dvorana, v kateri nam je Marija Mercina pojasnila razvoj pojma čedermac. Danes nam beseda pomeni kateregakoli narodnozavednega primorskega duhovnika, ki se upira nasilnemu potujčevanju v času fašizma in po njem. France Bevk je tako poimenoval glavnega junaka v svojem romanu Kaplan Martin Čedermac, ki je leta 1938 izšel v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak. V njem je pripovedoval o pogumnih dejanjih beneškega duhovnika v času fašizma. Sam pisatelj je izjavil, da mu je bil model zanj duhovnik Antonio Cuffolo, ki je dolga leta služboval v Lazah; tam je tudi pokopan.S fotografijami in kratkimi odlomki iz različnih del nam je Marija Mercina predstavila tudi čedermace Ivana Trinka Zamejskega, Paskvala Gujona in brata duhovnika Boža Zuanela in Pasquala Zuanela.
Naprej do Trčmuna (Tercimonte), kjer se je rodil Ivan Trinko Zamejski, se z avtobusom ni mogoče peljati zaradi ozke (sicer lepe asfaltirane poti), po mokri stezi do pokopališča, kjer je ta beneški Primož Trubar pokopan, pa po dežju tudi nismo mogli, pa čeprav bi nas do tja pripeljala bližnjica v manj kot pol ure. Zaradi dežja smo se odpovedali tudi obisku vasi Mašera. V njej so tri muzejske zbirke, po katerih bi nas vodila Luisa Batistig, ki je tudi predsednica Planinske družine Benečije.
Sklenili smo, da naslednje leto ponovno pridemo, naš cilj bodo Matajur, Mašera in Trčmun.

Pot proti domu nas je vodila na Kolovrat, kjer je urejen muzej na prostem, posvečen strašnim bojem 1.svetovne vojne. Danes nas pogled v dolino očara.
Po zapisu Marije Mercina
Fotografije: Norma Bizjak

Selce, junij/julij

Dnevi zdravja na morju – Selce junij/julij 2016

V čudovita jutra smo se prebujali z razgibavanjem in druženjem ob hotelskem bazenu.
Tudi naš Jaka je kmalu dojel, da si počitnic na morju ne predstavljamo zgolj kot »ležanje na plaži«, ki je v Selcah betonska in brez sence, in je z veseljem predlagal, ali bolje, sprejel naše predloge za potepanje in raziskovanje po bližnji okolici Selc.
Tako so raziskovalni in ogledni pohodi zajemali Crikvenico ter krožno pot iz kampa v Selcah, mimo nudističnega zaliva, do spomenika Ustanovnega zbora Vinodola za upor proti okupatorju v 2. svetovni vojni.
V sredo smo se vsi udeležili celodnevnega izleta na otok Krk, v zelo staro mestece Vrbnik, ki nas je s svojo mediteransko arhitekturu in lego presenetilo in navdušilo.
Po dobrem kosilu smo se veselo razpoloženi, s pesmijo in plesom vrnli v Selce.
Najbolj pohodniški je bil četrtek, ko smo se, sicer v majhnem številu in ob kar močni sončni pripeki, povzpeli na malo čez 200m visoki hrib, kjer stoji romanska cerkvica sv. Juraja, in do katere vodi sicer asfaltirana, a na določenih mestih precej strma pot.

Zadnji dan smo se podale v Novi Vinodolski, kjer je, zaradi naravne obale in visokih dreves, poležavanje v senci veliko bolj prijetno. Bilo je lepo.

Zapis in fotografije:Slavka Murovec

Javorca, 27. julij

S planine Polog nas je pot vodila k našemu tokratnemu cilju – cerkvi Svetega Duha na Javorci. Visoko nad strugo reke Tolminke se dviga to leseno svetišče, prelepi pomnik prve svetovne vojne, predvsem priprošnja za mir, vznikla iz vojnih grozot. Nad vhodnimi vrati je simbol Svetega Duha, ki je v liturgiji simbol miru, modrosti in ljubezni. Na zvoniku s sončno uro in grbom monarhije je izpisano PAX (Mir). Cerkev so pred 100 leti zgradili avstrijski vojaki, svojim padlim sotrpinom v spomin.
Notranjost cerkve žari v zlato-modri-beli barvi, pretresljiv je pogled na hrastove plošče z vžganimi imeni padlih, ki se odpirajo kot listi knjige. Med 2564 imeni so tudi imena slovenskih vojakov.
Na spominski fotografiji pred cerkvijo se nam je pridružil minister Dejan Židan. Z razgledne terase ob cerkvi je veličasten razgled na očarljivo verigo Tolminskobohinjskih gora. Polni vtisov smo se odpravili v dolino, se okrepčali, žal nas je dež pregnal s planine Polog v avtomobile, in tako smo zaključili še eno lepo Druženje s hojo.

Po zapisu Darinke Albreht
slike:

Otlica, 24. avgust

Druženje s hojo in izlet 24.8.2016 – Predmeja in Otlica

Po strmi cesti, nad prepadi, skozi predore, vsekane v skalnato pobočje, smo se iz Ajdovščine in skozi Lokavec pripeljali na Goro do naselja Predmeja (Dol) in se po nekaj kilometrih ustavili na Otlici.

Po planoti, imenovani Gora, vodi 14 km dolga cesta od Predmeje do Cola, skoraj vzporedno z njo, po robu planote pa nekoliko daljša, zelo razgledna peš pot. Z nje so v mrzlih zasneženih zimah Gorjani željno pogledovali na Vipavsko dolino ─ Deželo, kot so jo imenovali, polno sonca in zeleno že zgodaj spomladi.
Otroci, še najbolj tisti iz številnih družin, so morali v svet s trebuhom za kruhom.
Prvo nedeljo v septembru, na angelsko nedeljo, so prihajali na Goro iz vseh krajev Slovenije in od drugod. Tako je tudi še danes.

Spomenik Materi Gorjanki simbolizira ljubezen in navezanost na to pokrajino z njenimi ljudmi in kulturo. Malo je na svetu krajev, kjer bi postavili spomenik Materi in Učitelju, to je Čibeju.

Kultura se razkriva v opazni skrbi za domove in naravo. Duhovna kultura pa je našla svoje mesto v delih pisateljev Danila Lokarja in Narteja Velikonja ter pesnika Franca Černigoja. Elvica Velikonja z učenci OŠ Otlica raziskuje rastline in o njih objavlja knjige.

Kdo jo je izvrtal v živo skalo? Odgovor najdete v povedkah. Zgodbe iz davnine pa tudi iz polpreteklega časa je zbral in zapisal pesnik-pisatelj Franc Černigoj. Izšle so v knjigi Javorov hudič. V zimskih večerih, ko bo zunaj mrzlo in vetrovno, jih tudi mi pripovedujmo našim otrokom. Lepo jim bo, malo pa jih bo tudi strah Spake Kulake, Hudička, mrličev in kar je podobnih junakov.

Zapisala: Marija Mercina
Fotografije: Jolanda Nanut

Biograd na moru, september

Biograd na Moru že dolgo slovi kot eno najlepših mest na jadranski obali. Skupina Goriškega osteološkega društva je v času od 3. do 10. septembra tam preživela čudovitih sedem dni.
Nastanjeni smo bili v hotelu tik ob obali. Z vsakega balkona se nam je ponujal prelep pogled na morje in na zelene krošnje borov, ki so obdajali hotelsko zgradbo.
Jutra smo začenjali s skupinsko telovadbo tik ob vodi, sledilo je kopanje v morju, ki je presenečalo s svojo čistočo – bilo je kristalno čisto.
Dneve pa smo obilno izkoristili tudi za izlete in oglede okolice. Bil je torek, ko smo se podali na pohod v 4 km oddaljeno mestece Filip i Jakov. Naslednjega dne smo se z avtobusom odpeljali v naravni park Vransko jezero. Tam smo si ogledali ornitološki rezervat,
obiskali najzahodnejši turški han – Maškovića han v Vrani ter se povzpeli na razgledni vrh Kamenjak, od koder smo neizmerno uživali v pogledu na spodaj ležeče jezero, Kornate in Pašman.
V četrtek smo z ladjo odpluli na celodnevni izlet v naravni park Telaščica na Dugem otoku. Nekateri so se odločili za kopanje v slanem jezeru Mir, ki je kdove kako nastalo prav blizu zaliva Telaščica, drugi smo izbrali bistro morje in košato borovo senco v samem zalivu, vsi pa smo se čudili lepoti parka.
Dan pred koncem našega aktivnega dopusta smo se s trajektom odpeljali v Tkon na otoku Pašmanu. Po Glagoljaški stezi smo se povzpeli na 95 m visok Čokovac, na katerem se je ugnezdil benediktinski samostan. Čeprav nenajavljene nas je prijazni samostanski brat gostoljubno sprejel in nam povedal veliko zanimivega o samostanu in benediktinskem redu.
Vseh sedem dni našega aktivnega dopusta smo pridno polnili naše fotoaparate, da prelepi spomini ne bi potonili v pozabo.

Tekst: Ana Ašanin
Fotografije: Darinka Kavčič

Brestovec, 14. september

Ponovno na Brestovcu 14.09.2016

Debela Griža (Monte San Michele) na Doberdobski planoti je bila načrtovani cilj naše septemberske Hoje ob sredah. Ker pa tam potekajo večja urejevalna dela celotnega kompleksa Muzeja na prostem, smo se odločili za bližnji Brestovec, ki je prav tako zanimivo spominsko urejen.
Doberdobska planota je bila, kmalu po vstopu Italije v vojno na strani antante, prizorišče najbolj krvavih bojev. Avstroogrska vojska je tu zgradila obsežen sistem kavern in zaklonišč in jih opremila s topovi velikih kalibrov. Italijanski vojski je zavzetje uspelo šele avgusta 1916, v šesti soški bitki. Po zavzetju Doberdobske planote so Italijani začeli urejati učinkovit obrambni sistem na Brestovcu, ki je bil nekoliko oddaljen od bojnih črt na Debeli griži, bil pa je pomembna strateška in opazovalna točka obeh spopadajočih se vojsk.
V hribu so zvrtali predor in velik prostor za namestitev težkih baterij.
V osmih topniških kavernah so postavljene kovinske instalacije, ki prikazujejo vojne scene. Na vhodu italijanskega vojaka je napis “La pace” (Mir), na vhodu avstroogrskega pa “Vogliamo la pace” (Hočemo mir). Gre za besede, ki so jih na Brestovcu v kamen vklesali vojaki.
V kaverni so zapisi vojakov obeh strani in spomini znamenitih obiskovalcev.
Zunaj nas je zaslepilo toplo jesensko sonce, in bili smo dobro razpoloženi, a v tišini je kljuvalo že tisočletja neodgovorjeno:”Kako je mogoče povzročati toliko nesmiselnega gorja?”
Pohod je bil nezahteven, vreme nam je dobro služilo, bilo je zanimivo in poučno.

Zapisala: Norma Bizjak
Fotografije: Milojka Pirc, Norma Bizjak

Mini križarjenje ob Istrski obali, 28. september

V sredo, 28.9.2016 smo se članice in člani Osteološkega društva Nova Gorica odpravili na mini križarjenje ob istrski obali. Z avtobusom smo se pripeljali do Poreča, kjer smo se vkrcali na barko in zapluli do Rovinja.
Zaradi svoje raznolikosti in živahnosti mu pravijo tudi »modri biser Jadrana«. Stari del mesta z ozkimi ulicami in beneškimi hišami se nahaja visoko na polotoku, ki mu dominira cerkev sv. Eufemije iz 18. stoletja.
Po ogledu starega dela mesta in kar založene tržnice, smo se odpravili nazaj na barko. Tam nas je čakalo kosilo z okusno ribo, solato in vinom.
Dobre volje smo po kosilu ob spremljavi muzikanta skupaj zapeli in zaplesali,
istočasno pa na povratku tudi zapluli v Limski zaliv. Žal je v njem promet prepovedan zaradi gojišč školjk in statusa zaščitene krajine. Ustavili pa smo se v Vrsarju, se sprehodili po mestecu, ki je zanimivo tudi zato, ker je v njem v letu 1743/44 živel italijanski pesnik in avanturist Giacomo Casanova. Po njem nosi ime ulica in razgledna točka. Po izkrcanju smo si ogledali še mesto Poreč, ki ima zelo zanimivo zgodovino, saj je bil stari del mesta – rimski castrum – zgrajen že v 2. stol pred našim štetjem. Najlepše pa je ohranjena bazilika Sv. Evfrazije iz 6.stol., ki je pod zaščito Unesca. Zadovoljni smo se vrnili domov v večernih urah. Doživeli in preživeli smo zelo lep dan. Bilo je prekrasno vreme, organizacija in vodenje izleta odlična, temu pa je botrovalo izjemno sproščeno razpoloženje in družabnost vseh udeležencev.

Zapisala: Slavica Murovec
Slike:S. Murovec

Sodelovanje s Fundacijo BiT Planota, 4. oktober

Ob 10-letnici delovanja je Fundacija BiT Planota Goriškemu osteološkemu društvu podelila zahvalo za dobro sodelovanje. Zahvala je bila podeljena na slavnostni seji uprave Fundacije 4.10.2016, v zeliščnem centru, v Grgarskih Ravnah.

Fundacija BiT Planota je bila ustanovljena kot lokalna razvojna dejavnost z namenom zagotavljanja razvoja na Banjški in Trnovski planoti. Deluje kot nevladna organizacija in za nevladne organizacije. S projektnimi aktivnostmi se je Fundacija osredotočila na vzpostavitev zeliščnih vrtov, vzpostavitev laboratorija za analizo kvalitete sestavin samoniklih rastlin ter usposabljanje ranljivih ciljnih skupin na podeželju z namenom spodbujanja predelave, pridelave, uporabe in trženja oziroma za razvoj dopolnilne dejavnosti na kmetiji.
Naše društvo s Fundacijo sodeluje predvsem na področju zelišč in sicer tako, da pomagamo pri obdelavi zeliščnih vrtov ter nabiranju in spoznavanju zelišč. Vključili smo se tudi v kuharsko delavnico, kjer smo pekli zeliščne piškote. Redno pa sodelujemo tudi na festivalu nevladnih organizacij, kjer se je predstavila tudi naša skupina razvedrilnega plesa. Pomembno je tudi dejstvo, da se tako spoznavamo in navezujemo stike z drugimi nevladnimi organizacijami. V zadnjem letu pa nam zaposleni pri Fundaciji nudijo tudi strokovno pomoč in usposabljajo za razširitev naših prostovoljnih aktivnosti.
Silva Tišma

Po Borovi poti, 12. oktober

Druženje s hojo ob sredah, 12.10.2016 – po Borovi poti v Grgarju
NAŠA ČETICA KORAKA
Na poti med hišami, vrtovi, njivami in že rahlo porumenelimi drevesi. Pa spet na cesto, mimo lepo urejenega pokopališča po drugi strani skozi vas, do Cerkve svetega Martina, kjer je (domnevno) grob Urške Ferligoj.
MATEJ BOR (1913─1993)
Med potjo smo se ustavljali in brali pesmi Mateja Bora. Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor se je rodil v Grgarju, vendar so ga morali zapustiti med prvo svetovno vojno. Vanj se je vračal že kot odrasel, od vojne preizkušeni človek in priznan pesnik. Pesnik, najbolj znan po svojih partizanskih pesmih o boju in ljubezni ─ Jutri gremo v napad, Hej, brigade hitite, Srečanje ─, velja tudi za prvega, ki je pisal o tem, kako civilizacija ogroža ne samo naravo, temveč predvsem človeka.
Na poti smo poskrbeli za dušo in telo, potem pa nas je Adriana povabila še k obloženi mizi. Skupaj z Marijo Mercina sta nas pred tem vodili po Borovi poti. Na fotografiji, žal, ni šole in spomenika, ki ga je Nika Šimac ustvarila po motivih iz Borovih otroških pesmic. Umaknili smo se, da ne bi s svojim veselim hrupom motili pouka.

Napisala Marija Mercina, fotografije Slavko Ružič

Svetovni dan osteoporoze, 15.oktober

»Imejte radi svoje kosti – mislite na prihodnost« – letošnje geslo
Načrtovana predstavitev društva na Bevkovem trgu 20.oktobra je, žal, zaradi dežja odpadla, udeležili pa smo se vseslovenske prireditve 15. oktobra v Kočevju. Tudi tega dne je deževalo, a med vožnjo v avtobusu smo bili dobro razpoloženi in pozorno prisluhnili naši Zmagi, ki nam je izčrpno in vsestransko predstavila Kočevje z okolico, sicer tudi svoj rojstni kraj. Na cilju nas je pričakala kolegica iz kočevskega društva in nam poleg dobrodošlice predala značilno kočevsko malico – mleko in kruh.
Popeljala nas je po mestu in nam razkazala njegove zanimivosti. Bujni kočevski gozdovi so našli svoj odsev tudi v lesenih skulpturah, ki smo jih v mestu videli kar nekaj . Res škoda, da nam vreme ni bilo bolj naklonjeno.
Letošnje srečanje je bilo zaupano Društvu za osteoporozo Kočevsko-ribniške regije. Iz 18 slovenskih društev se nas je zbralo 850, in gostiteljsko društvo, ki ima le 100 članov, je pripravilo izredno lep in zanimiv program v kočevski Športni dvorani. Nagovorila nas je gostiteljica Štefka Ule in tudi predsednica ZDBOS Duša Hlade Zore. Zanimivo je bilo predavanje dr. Boštjana Salobirja o osteoporozi in krhkosti pri starejših. V kulturnem programu so sodelovale ljubiteljske glasbene, plesne in igralske skupine iz Kočevja in Ribnice.
Zelo smo se zabavali. Potem smo pa še malo telovadili in po dobrem kosilu še zaplesali ob glasbi Ribniškega pušeljca. Vsak udeleženec je za spomin dobil kuhalnico z začimbami. Društvo je prejelo sliko g. Vertelj Željka, invalida in umetnika, ki riše z usti. Kočevska je dežela lesa, in pecivo so nam postregli na lesenih pladnjih, ki smo jih skupaj z lepimi vtisi prinesli domov.

Po zapisu Silve Tišma
Fotografije: Norma Bizjak

Podgora, 9 november

Pod 1 Pogled s Kalvarije na Podgoro, slovensko vas na obrobju Gorice, med Sočo in »goro«.
Koncem 19. stoletja je bila tu postavljena tovarna celuloze (uničena v 1.svetovni vojni) in tekstilna tovarna, kjer so delali prebivalci okoliških slovenskih krajev. Med njimi veliko žensk, kakor se spominja tudi naša sopotnica Sonja Scozzai:»Moja mama Ema je bila doma iz Štandreža. Kot otrok iz revne družine je bila presrečna, ko je petnajst let stara dobila zaposlitev v Tekstilni tovarni Cottonificio Triestino v Podgori.Tam je bila zaposlena na statvah od leta 1937 do 1945«.
»Gora«, pod katero leži vas, je 200 metrov visok hrib, po imenu Kalvarija, na njej stojijo trije križi, in je bila v 1.svetovni vojni prizorišče hudih bojev. Italijani so jih obeležili s postavitvijo Obeliska v spomin na padle italijanske vojake.
O 1.svetovni vojni nam je razlagal prof. Jurij Klanjšček iz Gorice, ki nas je spremljal na naši poti.
»Skoraj vsak avstro-ogrski narod je že plačal svoj domovinski prispevek. Ravno ime griča (op.: Kalvarija), ki je postalo simbol, njegova smiselna lega kot zaščitni zid mesta, ki je ravno tako postalo simbol, dopolnjujeta branilce v vztrajnem kljubovanju.« Iz knjige Alice Schalek Posočje 1916.
Med 2.svetovno vojno, »leta 1944, ko so Nemci bombardirali Gorico in sosednje vasi, so se zaposleni v tovarni zatekli na Kalvarijo v neko votlino.Tam so prestrašeni skupaj z vaščani trepetali in molili ob Marijini podobi, zunaj pa so vas preletavala nemška letala in bombardirala vse pod seboj. Prijetno sem bila presenečena, ko je gospod Jurij Klanjšček povedal, da so v tej votlini uredili kapelico v spomin na čudežno obvarovana številna življenja«. Tako nadaljuje gospa Sonja.
Naša pot se je nadaljevala v vasi, kjer smo se poklonili spominu na Lojzeta Bratuža, skladatelja, zborovodjo, organista in žrtve fašističnega nasilja. V božičnem času leta 1936 je v podgorski cerkvi poslednjič igral na orgle in vodil slovenski pevski zbor.
Sprehodili smo se mimo poslopja nekdanje osnovne šole v Podgori, danes otroci obiskujejo šolo v Pevmi, in po Attemsovem parku.
Zaustavili smo se pred Spomenikom padlim za svobodo. Tu je letošnjega 1.novembra na spominski slovesnosti imel osrednji govor »Jurij Klanjšček; spomnil je na krivice in nasilje, ki so jih Slovenci doživeli pod fašizmom, izpostavil je lik Lojzeta Bratuža in opozoril, da so miselni potomci škvadristov danes čedalje bolj vidni in številni.« Primorski dnevnik 3.novembra 2016.
Končno smo si ob Soči blizu Pevmnskega mostu privoščili zaslužen počitek v prijetnem druženju.

Po zapisu Marije Mercina
Fotografije Bruno Scozzai

Druženje s stanovalci Doma upokojencev, 11. november

Na Martinov dan, 11. novembra 2016, se je v avli DUNGa (Nova Gorica) zbralo 25 članov in članic našega društva. Z glasbenikoma Branetom PURKART (harmonika) in Darkom CIJAN (kitara) smo se pod vodstvom gospe Mojce Jejčič (koordinatorke dejavnosti v DUNG) sprehodili po domu in peli znane slovenske ljudske pesmi.

V vsakem nadstropju nas je pričakala majhna skupinica stanovalcev, večina se nam je pridružila s prepevanjem, nekateri so se v svojih kotičkih ali na vozičkih le pozibavali v ritmu zvokov, nekateri pa celo zaplesali. Posebej prisrčen je bil postanek pri gospodu, ki bo v kratkem praznoval 101. rojstni dan . Naš »vse najboljše, ZA-TE!« ga je osrečil in mu pričaral širok nasmeh na obraz.
Zelo ganljivo je bilo srečanje s stanovalkami v Hiši SONCA (oddelek za osebe z demenco). Skoraj vse gospe so s svojimi kretnjami, gibi, pogledi, pokazale, da sta glasba in petje obudila spomin na stare čase. Nekatere so ob dodatni spodbudi negovalnega osebja z nami popevale znane melodije.
Vsi stanovalci in osebje so bili našega obiska in prešernega pevskega prostovoljstva zelo veseli, in kakor se za Martinovo spodobi, so nas v znak zahvale bogato pogostili na koncu »pevske turneje«. Dogovorili smo se , da spet pridemo, že spomladi prihodnje leto.
Hvala vsem, ki ste bili ta dan z nami!

Zmaga Prošt

slike:

Prednovoletno praznovanje, 3. december

Veseli december se je za nas pričel zelo zgoaj. Prvo soboto v mesecu smo organizirali prednovoletno zabavo in druženje v Perli. Vidojka je bila odlična in prijetna voditeljica dogajanja. Podpredsednica Društva Darinka Albreht nam je zaželela prijeten večer in čimprejšnje okrevanje predsednici Aniti, kar so bile tudi naše želje. Nagovorila nas je tudi gospa Magda Rajer, prva predsednica in soustanoviteljica Društva, izrazila svoje zadovoljstvo nad nami in nam zaželela, da bi nadaljevali tako uspešno še naprej.
Prelepo so nam zapele Rože, “Gasilec s Krasa” nas je nasmejal s svojimi spomini na šolske, mladostniške in gasilske dogodivščine, gospa Zofka Nanut pa zabavala s pripovedjo o svojem srečanju z “birokrati” v zdravstvenem domu.
K veselemu razpoloženju so pripomogli tudi dobra hrana, zanimivi zadetki na srečolovu in seveda muzika, ki nas je do poznih večernih ur vabila na ples.
Hvala Vidojki, Silvi, Zorici, Stanki…in vsej veseli družbi za prelepo doživetje.

Zapisala Milojka Pirc
fotografije Norma Bizjak

Sabotin, 14. december

Na zadnje druženje s hojo v letu 2016 smo se odpravili v neznano, a ko smo v Solkanu zapeljali čez most proti Brdom, je pot postajala vedno manj neznana in končno znana, ko smo krenili na Sabotin. Peljali smo se mimo dveh piramid, spominov prve svetovne vojne. Ob poti smo parkirali avtomobile in se peš odpravili po italijanskem pobočju proti Sabotinskemu grebenu.
Pot ni zahtevna, a Željko je neizprosen, in treba je bilo razmigati telo v izogib poškodbam, med hojo pa smo lahko razgibavali tudi jezike. Ustavili smo se na 535 m visokem vrhu Sabotinskega grebena – Sv. Valentinu.
Že med potjo, še bolj pa na vrhu, smo bili deležni čudovitih razgledov v dolino, na Novo Gorico, Gorico, Sočo in ob njej ležečih slovenskih vasi – Podgoro, Pevmo…
Na vrhu so obnovljene ruševine cerkvenega kompleksa. Tu je bila v 14.stoletju zgrajena romarska cerkev, v gotskem slogu, bogoslužje so opravljali do konca 18.stoletja. Kompleks je danes delno na italijanski, delno na slovenski strani, strokovnjaki z obeh strani pričenjajo z urejanjem arheološkega parka Svetega Valentina. Oltarna miza služi ponovno cerkvenim obredom in mnogim obiskovalcem za razgledno točko.
Po kratkem postanku in krepčilnem napitku smo se razdelili v dve skupini. Prva je zakorakala v hrib, med mejne kamne, ki določajo mejo med Italijo in Slovenijo, in se po grebenu povzpela do vrha.
Severovzhodno pobočje se strmo spušča v dolino Soče, pogled pa se nam je ustavil tudi na Sveti Gori, visoko na drugem bregu Soče.
Druga skupina se je vrnila po dohodni poti, ponovno smo se srečali pri planinskem domu in bivši karavli. Tudi tu se nam je ponujal prelep razgled v dolino, na Brda in Furlanijo. Svojega podviga smo se veselili ob dobri hrani in pijači in v skupinsko fotografiranje pritegnili tudi tri samotne pohodnike.
Prišel pa je tudi čas slovesa in čas želja za vse dobro v novem letu. Srečno!

Po zapisu Darinke Albreht
Fotografije Norma Bizjak