Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2017

seznam dogodkov

Gregorčičeva pot, 25. januar

Druženje s hojo ob sredah – Gregorčičeva pot, od Renč do Gradišča

Vrsno ─ Kobarid ─ Rihemberk/Branik ─ Gradišče ─ Gorica
so postaje na Gregorčičevi življenjski in ustvarjalni poti. Pesnik je na Gradišču z izkupičkom od razprodane knjige Poezije, ki je izšla leta 1882, od dedičev slikarja Josipa Tominca kupil poslopje in zemljo ter na njej obdeloval trte. Njegovo dobro vino so poznali slovenski pisatelji, ki so ga radi obiskovali, pa tudi podpirali ob različnih življenjskih udarcih. Doživel pa je tudi veliko priznanj in naklonjenosti. Decembra l. 1884 ga je tedanja Občina Prvačina imenovala za svojega častnega občana. Verniki so mu izkazovali svoje spoštovanje in naklonjenost.
Med »Druženjem s hojo« smo prehodili del Gregorčičeve poti od Gradišča do Renč in se po isti vrnili v nekdanji Gregorčičev dom. V njem imajo Gradiškovci po 2. svetovni vojni (sicer s presledki) svoj kulturni dom. Verjeli ali ne: nekaj let je bil v njem hlev!
Pred stavbo stojita kipa Simona Gregorčiča in Josipa Tominca, ki ju je izdelal kipar Zmago Posega. Sredi vasi je spomenik padlim, pomembno delo kiparja Negovana Nemca.
Gregorčičeva pot je bila odprta leta 2010, na pobudo Radivoja Pahorja iz Renč, že nekaj let pa Literarni klub Govorica iz Nove Gorice v kulturnem domu prireja Gregorčičeve dneve.
V Gradišču nas je prijazno sprejel Gradiškovec Miro Kerševan in nam marsikaj povedal o preteklosti in pomenu kraja. Zelo prijazno nam je odklenil vrata Gregorčičevega doma in v prostoru, kjer smo počivali in malicali, razpostavil kopije Tominčevih najpomembnejših del.
Obljubili smo si, da bomo obisku Gradišča posvetili še en dan v prihodnjem letu. Zaradi močne burje namreč nismo prišli do hrasta, ki stoji na koncu Gregorčičeve poti. Kot nam pove izročilo, je pesnik rad posedal pod njim, se razgledoval, razmišljal in snoval svoje pesmi. Ali pa s pogledom iskal 16 cerkva, ki jih je s tega mesta baje mogoče videti. Bomo videli prihodnje leto.
Marija Mercina
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Z “Nordijsko hojo” na pot pod Škabrijel, 16.februar

Letošnja zima je bila še hladnejša kot običajno. V Panovcu je bilo ob sončnih jutrih ledeno mraz in slana »kot špeh«. Zato smo nordijsko hojo prilagodili vremenu. Včasih smo jo mahnili v s soncem obdarjene Loke. Tokrat smo se odločili za Kramarico pod Škabrijelom. Avtomobile smo parkirali v novem parku na Prevali, ob spomeniku generalu Borojeviču. Park je prekrasno urejen. Skupinica se je pogumno podala po pobočju s Prevale proti Kekcu (Katarinin grič). Pot je položna, razgled na Sočo z obema mostovoma, Solkanom in Novo Gorico pa prečudovit. Duša zadiha, srce hitreje bije, na obrazih je spokojen nasmeh. Po urici hoje smo že spet pri avtomobilih. Tedaj pa »mizica pogrni se« in že je tu še topel jabočni zavitek, malo kačje sline za preventivo in kava. Potem pa še malo petja, Andreja nam je recitirala svojo pesem, Anita je poskrbela za fotografiranje
Pa recite, da nismo ustvarjalni. Malo dobre volje in že je dan poln nove energije.
Aleksandra Gašparin
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Zbor članov Društva, 22.februar

Zbor članov Društva je bil v dvorani Mestne občine Nova Gorica, s pričetkom ob 17.30 uri.
Predsednica Anita Mokorel je poročala o realizaciji programa dela v letu 2016, izpostavila je skrbnost in predanost, s katero je bil realiziran in se zahvalila vsem, ki so s svojim prostovoljnim delom k temu pripomogli. Izrazila je željo, da bi se v dejavnosti vključevalo čim več članov. Omenila je delovanje nove prijateljske pogovorne skupine Sončnica, o vsebini in pomenu katere je podrobneje spregovorila Zmaga Prošt.
O uspešni realizaciji finančnega plana je poročala prostovoljka Marija Batistič. Sledilo je še poročilo Nadzornega odbora in Častnega razsodišča. Zbor članov je soglasno sprejel Poslovno poročilo za leto 2016.
Potrjen je bil Program dela za leto 2017, ki ga je sprejel UO, in je predstavljen v knjižici Program 2017. Knjižico so januarja prejeli vsi člani. Sprejet je bil Finančni načrt za leto 2017 in potrjen sklep UO o višini članarine za leto 2017, ki znaša 17 EUR. .
Spregovorila je tudi gospa Magda Rajer, soustanoviteljica in prva predsednica Društva, njene pohvale in optimizem so trajna spodbuda vsem nam. Zbor smo zaključili v prijetnem druženju.
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Škocjanski zatok, 25.februar

Izlet v Škocjanski zatok, Slovensko Istro, Trst
Na pustno soboto smo se z velikim Avrigovim avtobusom in s prijazno vodičko Zdenko odpeljali proti našemu morju. Na meji med morjem in kopnim, kjer se reki Rižana in Badaševica izlivata v morje, leži naravni rezervat Škocjanski zatok, naš prvi in glavni cilj izleta. To naše največje polslano mokrišče je raj za številne živalske in rastlinske vrste.
Gospa Bojana Lipej, predana biologinja, nas je po 2.2 km dolgi krožni poti vodila mimo šestih opazovališčih in nas opozarjala na posamezne ptice, rastline in živali, ki uspešno sobivajo v naravi.
Med njimi je tudi istrsko govedo in kamarški konji, ki jih izkoristijo kot “kosilnico” za rastlinje, ko poleti izsušijo neslani del zatoka.
Gospa Bojana nas je navdušila tudi s pripovedjo, kako je majhni skupini vztrajnih, delovnih in sposobnih strokovnjakov uspelo ohraniti in vzdrževati ta čudoviti košček narave. Zapustili smo ga polni lepih vtisov in nadaljevali pot v Koper.
Bila je pustna sobota, na ulicah maškare in pustni sprevod. V stari del mesta smo vstopili skozi še edina ohranjena srednjeveška vrata “MUDO”. Na Prešernovem trgu smo si ogledali Da Pontejev vodnjak, se skozi ozke uličice prebili na Titov trg, kjer stoji znana Pretorijska palača, nasproti nje Loža, na desni strani še “Foresteria in Armeria” (nekdanja prenočišča za goste in skladišča orožja). Na levi strani stoji cerkev Marijinega vnebovzetja ter mestni stolp. Eden od simbolov Kopra je sonce (vrezano tudi v kovinskih vratih).
Odpeljali smo se v zaledje Kopra, v vasico Padna, na pravo istrsko kosilo. Sledil je še ogled Koštabone, vasice, ki se ponaša s tremi cerkvami. Vas je poznana kot zgled ohranjene vaške arhitekture in vzdrževana v tradicionalnem slogu. Včasih so v “zvoniku na preslico” zvonili s slemena strehe, danes za to uporabljajo k tlom speljano vrv.
Dalje nas je pot vodila v Trst, kjer nas je pričakalo živahno pustno rajanje. Veliki trg ali Piazza Grande, kjer smo se najprej ustavili, je bil priča večjim zgodovinskim dogodkom. Nahaja se na obali in je obkrožen z zanimivimi palačami. Tu so občinska in vladna palača, Lloyd, palače Vanolli, Strati, Pitteri in Modello. Trst je bil v 19. stoletju živahno mesto, kjer so se prepletale slovenska, italijanska in nemška kultura, navdih so tu našli pisatelji, pesniki in umetniki kot so bili: Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Italo Svevo, James Joyce in drugi. Ogledali smo si ruševine rimskega gledališča, stopili v veliko pravoslavno cerkev in se zaustavili ob Kanalu, blizu famoznega “Ponte Rossa”. Že so se prižigale luči in mrak je legal na mesto, ko smo se nekoliko premraženi, a zadovoljni, odpravili proti domu.
Po zapisu Darinke Albreht
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Predavanje: Novosti za zdravljenje osteoporoze, 5. april

Predavanje smo v skladu z letnim delovnim načrtom organizirali 5. aprila 2017 ob 17.00 uri v veliki dvorani Mestne občine Nova Gorica . Primarij Maja Pavlin Klemenc, dr. med., spec. splošne in družinske medicine je članom društva prikazala pregled različnih oblik preprečevanja in zdravljenja osteoporoze z zdravili ter v svojem izvajanju pokazala prednosti in tveganja posameznih pristopov. Navedla je tudi pomembna odkritja in novejše raziskave na tem področju, ki obetajo bolj učinkovite načine zdravljenja.
V zaključnem delu je odgovarjala na vprašanja prisotnih.
Predavanje je opravila brezplačno (je tudi članica našega društva). Zahvalili smo se ji javno za njen prispevek, s simboličnim cvetom, in jo povabili k nadaljnjemu sodelovanju.
Predavanja se je udeležilo 69 oseb, 58 članov in 11 drugih občanov.
Organizatorka: Zmaga Prošt v sodelovanju z Anico Ašanin
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Svetovni dan zdravja, 7.april

Vsako leto obeležujemo SVETOVNI DAN ZDRAVJA. Osrednji dogodek v Novi Gorici je bil med 9. in 14. uro na Bevkovem trgu. Sodelovale so številne organizacije, tiste, ki so strokovno povezane z zdravljenjem in številne druge, ki delujejo v glavnem na prostovoljni osnovi, združujejo in osveščajo o pomenu zdravega načina življenja in ohranjanja zdravja.
Kot vsako leto se je v dogajanje vključilo tudi naše Društvo. Na Bevkovem trgu smo imeli stojnico, kjer smo predstavljali program našega dela. Vključevali smo se tudi v dogajanja drugih prisotnih, se tako tudi izobraževali in preverjali svoje zdravje in kondicijo.
Navdušili so nas devetošolci, ki so na stojnici ponujali zanimive »recepte«, pa tudi kruhe in namaze, ki so jih sami pripravili, pod mentorstvom svoje učiteljice Martine Bratuž, vse v duhu zdravega življenja. NA MLADIH SVET STOJI! Upajmo, da dobrih praks ne bodo med odraščanjem pozabili.
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Dan za spremembe – 8.april

Člani našega Društva smo se odzvali vabilu Fundacije BiT Planota in se v soboto 8.aprila 2017 udeležili »Dneva za spremembe« na Grgarskih Ravnah. Namen akcije je bilo druženje in sodelovanje različnih organizacij in posameznikov.
Kot že večkrat smo tudi tokrat svoje sodelovanje izkazali z delom na zeliščnem vrtu in njivi z zelišči, ter nabiranjem čemaža. Posadili smo meto, rman in meliso. Gostitelji so poskrbeli, da nam je bilo lepo in da seveda nismo ostali lačni in žejni.
Po zapisu Darinke Albreht
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Plače in Ustje, 12.april

Druženje s hojo ob sredah – Plače in Ustje v Krajevni skupnost oz. fari Vipavski Križ.
Hiše treh zaselkov ─ Plače, Ustje in med njimi najbolj znani Vipavski Križ ─ so zrasle na grebenu Vipavskih gričev. Po širokih kolovozih, ki bi jih bil poleg pohodnikov gotovo vesel tudi marsikateri kolesar, smo prehodili krožno pot od Plač do Ustij in nazaj.
Alojz Lemut, kmetijski strokovnjak, sicer tudi prebivalec Plač, ki nam je podrobno predstavil zanimivosti kraja, ni skrival ponosa nad tem, kako se prebivalci razumejo med seboj, kako uspešno gospodarijo in kako delavni so.
V Cerkev svetega Janeza Evangelista v Taboru nad Ustjami nam je vrata odprl kipar Silvester Fakuč. Pripovedoval nam je, kako jo doživlja in razume.
Z ženo Ano Fakuč, roj. Sirk, sta s sodelovanjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine in Goriškega muzeja, oba v Novi Gorici, ob podpori in pomoči domačinov v 20-ih letih obnovila precej načeto cerkvico, tako da je zdaj pravi biser.
Vredna ogleda pa je tudi njihova domačija in dvorišče ob njej. Pot do hiše je tlakovana s kamni vseh večjih slovenskih rek.
Ustje. Sodni dan na vasi: 8. 8. 1942. Pred cerkvijo je Marija Mercina prebrala nekaj odlomkov iz dela Danila Lokarja Sodni dan na vasi. V noveli, za katero je pisatelj leta 1958 prejel Prešernovo nagrado, pripoveduje o fašističnem požigu vasi Ustje, surovem poboju osmih domačinov in izselitvi cele vasi.
Vrnili smo se v Plače, polni vtisov in zaključili pot v prijetnem druženju.
Vodenje in zapis Marija Mercina
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Pliskina pot – 10.maj

Druženje s hojo ob sredah – Pliskina pot
Pliskina pot je kraška učna pot, speljana po planotastem svetu v osrčju Krasa med Pliskovico in Kosoveljami. Pot ni namenjena le spoznavanju preteklosti in sedanjosti, ampak nam ponuja prijeten, dobri dve uri trajajoč sprehod po kolovozih in stezah, ujetih med kamnite zidove, zato je za nas, ki iščemo izzive za telo in dušo ravno pravšnja. Nanjo smo se odpravili v času zelo muhastega vremena, a kakor vedno smo imeli srečo, in preživeli prelep dan na Krasu.
Pot se je pričela v Pliskovici, vasi s stotimi hišami in dvesto prebivalci. Ime naj bi dobila po ptici-pliski ali “beli pastirici”. Značilnost ptice je pliskanje ali udarjanje z repom ob tla, kar ji daje zelo živahen videz. Pastirji, ki so prvi naselili ta prostor s čredami drobnice, so najbolj živahne ovce in koze poimenovali pliske.Tako je preko ptic in ovc dobila ime vas, kasneje pa še učna pot. Kamniti bloki z vklesano ovčko Plisko so markacijska znamenja poti.
Ob poti smo spoznavali, kako so Kraševci živeli in še živijo od zemlje, koliko truda je bilo potrebno, da so kamniti svet spremenili v njive, travnike in pašnike. Videli smo, kaj vse so znali narediti iz kamenja, kako so se na brezvodnem površju oskrbeli z vodo, kako so znali izkoristiti darove narave.
Informacijske table, postavljene ob poti opozarjajo na posebnosti kraške pokrajine, na pastirske hiške, zgrajene iz kamenja “na suho” brez malte, bile so pribežališča pastirjem pred nevihto, vročino ali burjo.
Da so Kraševci prišli do skromnih njiv in travnikov so morali odstraniti ogromno kamenja – »trebiti gmajno«. S kamni so nato ograjevali parcele in urejali dolge zidove, med katerimi je speljana pot.
Sprva je na Krasu prevladovala ovčereja, ki je sredi 19. stoletja zamrla in njeno mesto je prevzela govedoreja. Z mlekom so oskrbovali Trst in druga mesta, in to je bil za mnoge pomemben vir dohodka. Po drugi svetovni vojni se je prekinila vez s Trstom, zato je Kras gospodarsko nazadoval. Mleko so začeli oddajati novi mlekarni v Sežani, ki pa ga je kmalu začela uporabljati za surovino pri izdelavi lepila. Tako je iz mlekarne nastala tovarna lepil Mitol Sežana. V prvi svetovni vojni je bil osrednji del Krasa zaledje Soške fronte, v Pliskovici je bila bolnica za ranjene vojake.
V Pliskovici je danes mladinski hotel – “Hostel”, dobro obiskan s turisti z vsega sveta, in je del krajevnih prizadevanj za oživljanje turistične in kulinarične ponudbe na Krasu.
Pot smo kot običajno zaključili v dobrem razpoloženju z mortadelo in pesmijo.
Po zapisu Darinke Albreht
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Predavanje: Rekreacija in nevarnost poškodb, 18. maj

Predavanje smo v skladu z letnim delovnim načrtom organizirali 18.maja ob 18.00 uri v dvorani Občine Šempeter-Vrtojba Primarij Franci Koglot, spec. splošne kirurgije in travmatologije je članom društva, ki se v skrbi za zdravje svojih kosti in preprečevanja zlomov ukvarjamo z različnimi gibalnimi aktivnostmi spregovoril o tem, kako z redno vadbo ohranjati gibljivost in moč posameznih sklopov mišic rok in nog ter hrbtenice. Poškodbe na nas prežijo tudi v vsakdanjem življenjskem bivalnem okolju, zato si je potrebno ustvarjati take pogoje, da bo ovir čim manj. Pomiril nas je s spoznanji in izkušnjami svoje poklicne poti, da smo starejši po navadi bolj premišljeni in preudarni kot mlajši ljudje. Res pa je, da traja rehabilitacija po poškodbah oziroma okvarah velikih sklepov in hrbtenice pri starejših dlje časa.
Odgovarjal je na konkretna vprašanja posameznikov in nas povabil v specializirano ambulanto, v kateri deluje kot sodelavec z bogatimi izkušnjami.
Predavanje je opravil brezplačno. Za njegov prispevek smo se mu zahvalili javno s simboličnim cvetom.
Predavanja se je udeležilo 37 oseb, 35 članov in 2 nečlana .
Organizatorka: Zmaga Prošt v sodelovanju z Anico Ašanin
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Srečanje ob zaključku sezone, 20.maj

10. Tradicionalno srečanje ob zaključku sezone .
Dokler imamo spomine, obstaja preteklost. Dokler imamo upanje, nas čaka prihodnost. Dokler imamo dobre prijatelje, je lepa sedanjost.
20.5.2017 smo organizirali tradicionalno srečanje članic in članov društva . To je že naše deseto, in v vseh teh letih ga nismo izvedli samo v lanskem letu, zaradi slabega vremena. O naših srečanjih je spregovorila predsednica Anita. Spomnila nas je na prvo, na Čavnu, udeležencev je bilo deset, a pospravili so joto, namenjeno petdesetim. Zaželela je vsem prijetne poletne počitnice in ponovno snidenje jeseni.
Letošnje srečanje smo načrtovali v Grajskem vrtu v Ozeljanu , vendar je bila vremenska napoved zelo slaba, zato smo ga izvedli na pokritem kotalkališču v Solkanu. Odločitev je bila pravilna, saj je kljub zelo jasnemu jutru, opoldne lilo kot iz škafa. Slabo vreme pa je le malo vplivalo na razpoloženje udeležencev.
Ob prihodu smo se podkrepili z aperitivom in sendvičem, tako smo lažje sledili kulturnemu programu z ugankami in igrico »kdo sem«, muziki Goriških harmonikarjev in njihovi pevki, za smeh je dodatno poskrbel komik Bine. Seveda nismo pozabili tudi na kosilo, ki so nam ga pripravili v Hotelu Lipa iz Šempetra.
Predvsem pa smo poskrbeli za ohranjanje tradicije igranja nogometa z veliko žogo, kar nas je dodatno pogrelo, igralce in navijače, in popestrilo prijetno vzdušje. Željko je izkazal svojo sodniško strogost s piski in nekaj rumenimi kartoni, kar pa ni bistveno zmanjšalo borbenosti nogometašic.
Bila je priložnost za srečanja, pogovore, smeh in razmislek za naprej.
Po zapisu Silve Tišma
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Tržaški kraški rob in Ribiški muzej v Križu, 14.junij

Hoja ob sredah – Tržaški kraški rob in Ribiški muzej v Križu.
S 150 m visokega tržaškega kraškega roba se pogled razprostira daleč na odprto morje. Prav od tu so trije izvidniki iz dneva v dan čakali na prihod jate tunov. Ko so jo končno uzrli, so ribiči na obali z barko tonero in 500 m dolgo mrežo odvihrali na lov.
Z mrežo so tune obkolili in jo ob pomoči vaščanov zvlekli na obalo. Eden največjih ulovov je ribičem uspel leta 1954, ko so v enem samem potegu ujeli 800 tun. To je kratek povzetek o avtentičnem lovu na tune slovenskih ribičev, ki so stoletja živeli ob obali, od Trsta do izliva reke Timave. Včasih je tod ribarilo 200 ribičev, do danes pa je ribištvo povsem zamrlo. Da bogata zgodovina slovenskega ribištva ne bi šla v pozabo, so v Križu uredili muzej – Ribiški muzej tržaškega primorja. Veliko volje, vztrajnosti in dela je bilo potrebno, da so ga postavili. Med posebej zaslužnimi sta Tržačan Bruno Volpi Lisjak, ladijski kapetan, zgodovinar, pisec številnih knjig, raziskovalec, predavatelj in odločen zagovornik vsega, kar se je ob slovenski obali s slovenskimi ribiči v preteklosti zares dogajalo, in ladijski konstruktor, inženir Franko Cossutta (Košuta), ki je našo skupino prijazno sprejel v Križu. Pri lepo urejenem spomeniku NOB smo se poklonili spominu padlim slovenskim partizanom iz tega kraja, nato pa nas je g. Košuta spremljal po vasi, nam pripovedoval in pokazal njene posebnosti in zanimivosti.
Vodil nas je po ozkih ulicah kraja, nas opozoril na značilne tesno stisnjene hiše ribičev, hiše z borjačem vaških kmetov, pokazal nam je hišo, kjer je živel pesnik Miroslav Košuta, rojstno hišo slikarja Alberta Sirka.
Pred cerkvijo Svetega Roka ( ki jo sanirajo), stoji kamnita skulptura berača, delo vaškega kamnoseka iz prejšnjega stoletja. Tudi sicer se bližina kraških kamnolomov odraža v bogastvu kamnite arhitekture. V prostorih Slovenskega kulturnega društva smo si ogledali razstavo slik Alberta Sirka – slikarja našega morja, marinista. Slogovno je raznolik, a glavni motiv ostaja isti – morje. Poslovili smo se od gospoda Košute in z gospo Jasno Simoneta, etnologinjo, vstopili v Ribiški muzej.
V muzeju je mogoče spoznati zgodovino in tradicije ribištva slovenskih prebivalcev ob obali med Trstom in izlivom reke Timave, ki so se tu naselili pred več kot tisoč leti. Stalna razstava prikazuje pripomočke za ribolov, mreže in orodje visoke etnološke vrednosti, dokumente iz srednjega veka, stare upodobitve in fotografije vsakdanjega življenja ribičev. Razstava je opremljena s slovenskimi, italijanskimi in angleškimi razlagami. Gospa Jasna nas je posebej opozorila na značilen ribiški čoln – čupo, izdelan iz enega debla, izvorno je to sladkovodni čoln, ki so ga slovenski ribiči prilagodili za plovbo po morju. Poimenovanje, čupa za deblak, je enako kot na severu Evrope, kar nakazuje izvor slovenskih ribičev. Pred muzejem smo skupaj zapeli “Le sekaj, sekaj smrečico, da boš naredil barčico..”
Iz Ribiškega muzeja smo se odpravili na krožni pohod proti morju, nato pa zopet navzgor, po gozdu, in smo v Križu zaključili našo “Hojo”, kakor običajno. Opoldansko sonce je neusmiljeno grelo, zato je bila hoja nekoliko naporna, a spomnili smo se na ribiške žene – peškadorke, ki so s košaro rib na glavi prehodile preko 700 stopnic od obale do vasi in nato še poti v Trst in kraško zaledje. Misel nanje je omilila naše napore.
Vodstvo mag.Marija Mercina
Zapisala Milojka Pirc
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Poreč, 24. junij

Dnevi zdravja na morju – Poreč
Letošnje »Junijske dneve zdravja na morju« smo se odločili preživeti v Zeleni laguni v Poreču. Organizacijo smo prepustili agenciji Relax, njen predstavnik g.Matija Medvešček nam je ob odhodu iz Nove Gorice predstavil našega spremljevalca g.Roberta Šinkovca, ki je med potjo in letovanjem skrbel za nas. Že na poti nas je ob prvem postanku prijetno presenetil s krofi in pijačo.
Nastanjeni smo bili v hotelu Delfin v Zeleni laguni. Hotel je pravo malo mesto, živahno in v zelenju, ki nudi prijetno senco. Dan smo skladno z našo doktrino gibanja pričeli s telovadbo, ki sta jo vešče vodila Lučka in Drago, sicer člana Šole zdravja. Na plaži smo bili v zgodnjih jutranjih urah sami, ko je morje zalivalo obalo, smo se umaknili na hotelske zelenice, ko pa je deževalo, smo telovadili na hotelskih verandah.
Dan se je nadaljeval s kopanjem, sončenjem, »poležavanjem na plaži«, druženjem, sprehodi ob morju, modno revijo. Naša ekipa si je z naključnim sodelovanjem in zmago na turnirju odbojke na pesku prislužila klobuke.
Žal nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, visoki valovi so nam preprečili, da bi se z ladjico odpeljali do Limskega fjorda, v Vrsar, Rovinj, smo se pa peš odpravili na večerni izlet do Poreča in se postavili ob zaprta vrata Eufrazijeve bazilike.
Bazilika je edinstvena po tem, da so ohranjeni vsi značilni elementi zgodnjekrščanskih bazilik. Tudi sicer je Poreč zgodovinsko in kulturno zanimivo mesto, o čemer nam je na poti pripovedoval naš vodič Robert.
Malo zaradi vremena, malo za druženje, smo se šli družabne igre – metanje ploščic, tombolo, bingo, ob večerih smo lahko spremljali hotelske zabave ob bazenu.
Večer pred odhodom domov nas je naš spremljevalec Robert presenetil z odlično jagodno torto ( ne samo eno). Podelil je tudi nagrade in dobitke zmagovalcem družabnih iger.
Škoda, da lepe reči tako hitro minejo.
Po zapisu Darinke Albreht
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Planica, 5. julij

Izlet v Planico skozi slovenske vasi v Italiji
Z avtobusom in našo vodičko Zdenko smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili po italijanski strani proti Pušji vasi/Venzone. Skozi mogočno srednjeveško obzidje smo vstopili v kraj, ki ga je leta 1976 močno prizadel potres. Danes je naselje s pomočjo domačih strokovnjakov enkratno obnovljeno v prvotno stanje. Slavo si je Pušja vas pridobila tudi zaradi mumij, ki so jih odkrili leta 1647 pod pokopališko kapelo. Ogledali smo si cerkev S.Andreja apostola, mumije, se sprehodili po obnovljenem mestu, se povzpeli na stopnišče mestne hiše, ter nadaljevali pot proti Trbižu. Po krajšem zastoju zaradi zaprte ceste iz Trbiža (odstranjevali so ostanke bomb iz 2.svetovne vojne) smo se v Ratečah ustavili v gostilni Ponce, kjer so nas pogostili z zelo okusnim kosilom.
Od tu smo nadaljevali pot v Planico. Leta 2015 je dobila novo podobo z letalnico in sodobnim nordijskem centrom. Opazovali smo skakalce na manjših skakalnicah, v podzemeljskih prostorih Nordijskega centra smo se ohladili ob tekaški progi, narejeni iz pravega snega, najbolj pogumni so se s sedežnico povzpeli na vrh najvišje letalnice (in se po isti poti tudi vrnili).
Pot nas je dalje vodila pod Vršič do Ruske kapelice. Postavljena je bila ruskim vojakom, ki jih je zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez Vršič. Kapelica je urejena v pravoslavnem stilu, in izraža vero vojakov, ki so na tem mestu preminili.
Na poti proti Bledu nas je spremljala močna nevihta, ki pa se je k sreči na Bledu umirila in bil nam je omogočen ogled našega bisera. Sprehodili smo se do cerkve Sv. Martina, ki je bila leta 1905 zgrajena na ruševinah stare gotske cerkve. Notranjost cerkve je s freskami poslikal akademski slikar Slavko Pengov. Pred njo stoji vrtno znamenje s kipom Marije device, ki ga je v letih pred 2. svetovno vojno projektiral naš arhitekt Jože Plečnik
Mimo razpadajoče vile Riklija, pionirja zdravstvenega turizma na Bledu, smo se sprehodili do jezera, na slovito blejsko kremšnito. Utrujeni, a zadovoljni, smo se odpravili proti domu.
Napisala Darinka Albreht
Fotografije: Jolanda Nanut, Željko Albreht

Mengore, 23. avgust

Druženje s hojo ob sredah – Mengore, muzej na prostem –
Pot miru Med Tolminom, Volčami in Mostom na Soči, se nad modrozeleno Sočo in tolminsko ravnino dvigajo z gozdom poraščene Mengore. O cerkvi, ki je tu stala že v času turških vpadov, ni več sledu. V dokumentih je cerkev spet zapisana leta 1658. Takratna cerkev je bila baročna stavba, z dvema lesenima oltarjema. S tem krajem pa je še posebej povezana zgodovina Tolminskega. V cerkvi so se za časa tolminskega kmečkega punta leta 1713 zbirali voditelji punta in od tod je zvon naznanil začetek boja “za staro pravdo”.
To lepo svetišče, kot ga danes poznamo, je prizadela soška fronta med prvo svetovno vojno, bilo je strateška točka, konec vojne je dočakalo v ruševinah. Celotno območje je bilo močno utrjeno s številnimi jarki in kavernami. Avstroogrski položaj na Mengorah je bil izpostavljen obstreljevanju italijanskega topništva z vzpetin na desnem bregu Soče. Nobena stran ni doživela večjega uspeha. V odločilni, 12. soški bitki, je bilo tu eno od izhodišč uspešnega prodora avstroogrske in nemške vojske, ki je italijanske enote potisnilo vse do reke Piave.
Obnovljena cerkev, načrte zanjo je napravil slikar Tone Kralj, ima skoraj enake mere kot stara. Oltarna slika je delo Toneta Kralja in njegove žene Mare. Na njej je upodobljena stoječa Marija z Jezusom v naročju, v spodnjem delu pa je reka Soča.
Mengore so postale eno največjih romarskih središč, in kot muzej na prostem, simbol slovenske samobitnosti.
Po ogledu cerkve (uspelo nam je pridobiti ključ), križevega pota, ki ga je v mozaiku upodobil slikar in mozaičar Marko Rupnik, smo se polni vtisov o mogočnosti naše zgodovine vrnili na izhodiščno točko, kjer smo pohod zaključili s klasično “malico-mortadelo” in pesmijo.
zapisala Darinka Albreht
slike: Darinka Kavčič, Hilarija Logar

Baška voda, od 9. do 16. septembra

Dnevi zdravja na morju
V zgodnjih jutranjih urah smo krenili na pot z velikim avtobusom in Relaxovim predstavnikom (kmalu smo ga posvojili) Robertom Šinkovcem. Na cilju, v Baški Vodi, nas je pričakalo lepo vreme, hotel Horizont, oddaljen le 50 metrov od morja, borov gaj in krasna prodnata plaža s kristalnim morjem. Žal nismo bili edini navdušeni nad prelepim krajem.
Dneve smo pričenjali s telovadbo v zgodnjih jutranjih urah, v zavetju borovcev in s pogledom na morje, nadaljevali pa s sprehodi in vožnjo v sosednje kraje na Makarski rivieri. Seveda je ostajalo dovolj časa za kopanje in sončenje, če nam je le bilo vreme naklonjeno.
Tako smo se podali na ogled Baške Vode. Glavni motiv za naselitev kraja je bil izvir pitne vode, kar obeležuje zanimiv spomenik. Sv. Nikolaj bdi nad mestom kot njegov zaščitnik, zaščitnik pomorščakov, popotnikov, otrok in neporočenih deklet.
Naslednjega dne smo se po pešpoti, ob obali, odpravili v 2km oddaljeno naselje Brela, s čudovito 6km dolgo plažo, borovci in prelepimi sprehajalnimi potmi ob morju. Zaustavili smo se ob “Kamnu Brela”, ogromni skali v morju, ki naj bi se prikotalila z Biokova. Z njeno podobo se Brela kot izredno zanimiva turistična destinacija promovirajo v svetu.
Sledil je obisk Makarske, administrativnega in širšega središča Makarske riviere. Sprehodili smo se po mestu, polotoku Sv. Peter, se slikali ob kipu “Galeba”, se sprehodili mimo muzeja školjk, nekatere pa je premamila domača specialiteta – torta Makarana. Makarska leži v zavetju planinskega masiva Biokovo, kamor smo se zapeljali v treh skupinah.
Biokovo s svojim najvišjim vrhom Sv.Jure in prelepimi razgledi nas je očaralo.
Z ladjo Padre smo odpluli na celodnevni izlet na Hvar in Brač. Na ladji smo ob pijači dobrodošlice, okusni hrani in kozarčku vina uživali, tudi dobre volje ni manjkalo. V Bolu na Braču smo si ogledali vinsko klet, Hišo v hiši in zelo obiskan Zlati rat.
Uživali smo tudi v sprehodu po poteh nad morjem z lepimi zalivčki in plažami iz proda in prekrasnimi borovimi gozdički, čez Baško Polje do Promajne.
Prijetno je bilo druženje pri igrah, na plaži in v večernih urah. A prišel je dan slovesa.
Za slovo smo našemu vodiču Robertu sestavili pesmico, on pa se je od nas poslovil s prisrčnim govorom in čokoladno torto.
Naslednji dan smo se odpeljali proti domu. Pot nas je vodila po jadranski magistrali s krajšim postankom v Trogirju in kosilom v Starem Gradu – Paklenici. Končno smo se poslovili od morja in v večernih urah prispeli v hladno in deževno Novo Gorico.
Po zapisu Darinke Kavčič
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Kremenjak, 27. september

Druženje s hojo ob sredah – Kremenjak, namesto Vitovska cerkev
Letošnja deževna jesen nagaja trgatvi in tudi našemu druženju s hojo ob sredah. Načrtovali smo obisk Vitovske cerkvice s startom iz Šmihela, a smo se zaradi razmočenega in spolzkega terena odločili, da obisk preložimo na kasnejši čas. Spet smo se podali na nam ljubi Kremenjak. Spremljalo nas je oblačno , delno jasno in vetrovno vreme. Razgled z vrha Kremenjaka pa je bil enkraten.
Hoja je bila prijetna… pa tudi poučna..
Po okrepčilu z žganjico iz divjih češenj smo se vračali po italijanski strani spet v Slovenijo.
Obilna malica je napolnila naše želodčke, da smo z veseljem zapeli našo himno, pokramljali in se odpeljali proti domu.
Zapisala Darinka Albreht
slike: Bruno Scozzai

Festival Podbrdo, 7. oktober

8. festival NVO (nevladnih organizacij) Goriške statistične regije
Kakor že tolikokrat smo se tudi letos odzvali vabilu Fundacije Bit planota in se udeležili festivala NVO. Tokratni gostitelj je bilo Društvo Baška dediščina v Podbrdu. Sledili smo priporočilu o spodbujanju trajnostne mobilnosti, in se do Podbrda odpeljali z vlakom. Bilo nas je 20, in do cilja smo prišli odlično razpoloženi, saj nam je vožnja z vlakom omočila zabavno druženje. V Podbrdu, na prizorišču dogajanja, umeščenem med pobočja hribov, so bile postavljenje stojnice vseh sodelujočih organizacij, združenj, društev. Svojo stojnico je imelo tudi naše društvo. Na razpolago smo bili z gradivom in informacijami. Vzdušje je bilo prijetno, gostitelji so poskrbeli, da nismo bili ne lačni, ne žejni, da nas ni zeblo, še posebej potem, ko je okrog 11.00 ure posijalo sonce. Povezovalka programa je pristopila k posameznim sodelujočim, da so se predstavili z besedo, pa tudi s plesom in drugačnimi nastopi.
Sledilo je posvetovanje na temo »Skupaj ohranjamo kulturno dediščino«. Predstavniki lokalnih kulturnih in turističnih društev so nas seznanjali s svojim delovanjem, dobrimi in slabimi izkušnjami, s katerimi se srečujejo v prizadevanjih pri odkrivanju, oživljanju in ohranjanju kulturne dediščine v svojih okoljih. Predstavnici etnografskega muzeja iz Ljubljane sta izpostavili vlogo lokalnih skupnosti pri registraciji kulturne dediščine ter zahtevnost postopka za njeno potrditev in vpis v register kultune dediščine.
Nedvomno pa je bilo mogoče zaključiti, da je delavnost in vztrajnost posameznikov, ki animirajo tudi okolje, tisto, kar vodi do končnega uspeha.
Sami smo doživeli predanost posameznikov Društva Baška dediščina (družina Zgaga), ki so nas v popoldanskem času (čakajočih na vlak) popeljali po Baški grapi, nam pokazali obnovljeni Prangarjev mlin z žago venecijanko, obnovljeno Jakovo kovačijo, obnovljen in ohranjen prezračevalnik predora Bukovo. http://drustvobaskadediscina.nvoplanota.si/projekti. Veliko zanimivega smo zvedeli med ogledi, marsikomu med nami povsem nepoznanega. Končno so nas popeljali v Grahovo, v kulturni center, kjer smo bili deležni multimedijskega prikaza tematske poti Na svoji zemlji, z odlomki prvega slovenskega filma, ki so ga snemali v Grahovem in na več lokacijah v Baški grapi. https://www.tpnasvojizemlji.si/
Povedali so nam, da so se v času snemanja filma stkale med filmsko ekipo in prebivalci Grahovega prav posebne vezi, ki so žive še danes v različnih oblikah.
V Grahovem smo se povzpeli na vlak ter se odpeljali proti domu. Tudi pot domov je bila vesela in razigrana.
Hvala vsem, ki ste nam podarili to prelepo doživetje.
Tekst: Milojka Pirc
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Svetovni dan osteoporoze, 20. oktober

»Časa ne moremo ustaviti, lahko pa ustavimo osteoporozo« – letošnje geslo svetovnega dne osteoporoze.
Obeležili smo ga s predstavitvijo dejavnosti društva na Bevkovem trgu, 20.oktobra, ter z udeležbo na vseslovenskem srečanju v Slovenj Gradcu, 21.oktobra.
Na Bevkovem trgu smo na stojnici mimoidoče seznanjali z našo dejavnostjo in jim nudili informativno gradivo o osteoporozi. Pridružila se nam je Zavarovalnica Vzajemna ter društvo Gost na planoti. Skupaj s članicami Šole zdravja smo prikazali 30 – minutne vaje za razgibanje telesa.
Na Radiu Robin so v enourni oddaji o našem društvu in osteoporozi spregovorile prim. Maja Pavlin Klemenc, dr.med.,spec.spl.med., naša predsednica Anita Mokorel in članica UO društva Silva Tišma.
Udeležba na vseslovenskem srečanju društev bolnikov z osteoporozo je bila priložnost za druženje, izmenjavo mnenj in izkušenj, istočasno pa za naše člane priložnost, da spoznamo Koroško, zato smo obisku namenili dva dni.
V soboto, 21. oktobra, nas je po prihodu v Slovenj Gradec sprejela gospa Irma. Popeljala nas je po mestu, ki letos praznuje 750 – letnico. Mesto ima bogato zgodovino in je danes zanimivo urejeno. Na Mestnem trgu smo lahko občudovali tudi Kogojevega Venetskega konja.
Osrednja prireditev je bila v slovenjegraški športni dvorani. Zbralo se nas je okrog 800 iz 18 društev. Koroške kolegice so pripravile bogat kulturni program, nagovorila nas je predsednica Zveze, gospa Duša Hlade Zore, dr.med., ministrica za zdravje, gospa Milojka Kolar Celarc, o referenčnih ambulantah je predavala gospa Jana Govc Eržen, dr.med.spec.spl.med.
Kosilu je sledila zabava in sproščeno druženje.
Po zaključeni prireditvi smo se odpeljali proti Dravogradu na Otiški vrh, kjer smo v hotelu Korošica prespali.
Naslednjega dne nas je pot vodila proti Kotljam do Preškega vrha, kjer smo si ogledali Prežihovo bajto, ki je od leta 1979 spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Bajta je značilna koroška stavba malega kmeta »bajtarja«. Prislonjena je ob sončno reber Preškega vrha, od koder je lep razgled na Kotlje ter celotno hotuljsko dolino na vzhodni in na košato Uršljo goro na južni strani. Notranja razporedite prostorov hiše in »štiblca« je značilna za tip hiš s črno kuhinjo. Skupaj s hlevom predstavlja tipičen kmečki dom. Tik nad Prežihovo bajto stoji nad nekdanjim ajdovim strmiščem mogočen bronast Prežihov spomenik, ki ga je izdelal kipar Stojan Batič. Kdo ne pozna Solzic in Hudobivške Mete iz Samorastnikov?
Pot smo nadaljevali proti Mežici in se pripravili za ogled podzemlja Pece v opuščenem rudniku svinca in cinka. Razdelili smo se v dve skupini. Večja skupina se je odpravila na ogled rudnika in rudarskih delovišč, kjer so rudarji skozi stoletja izkopali labirint okoli 1.000 km rovov, od katerih je manjši del danes odprt za turistične namene. Po 3,5 km dolgem Glančnikovim rovu smo se s pravim rudarskim vlakom popeljali v osrčje gore (600 m pod zemeljsko površino) in nato nadaljevali pot peš ter skupaj z vodnikom odkrivali skrivnosti dela rudarjev v različnih zgodovinskih obdobjih. Pred vstopom v rudnik so nas opremili s površnikom, čelado in svetilko. Druga skupina si je ogledala muzej, kjer so številne zbirke, med katerimi še posebej izstopa bogata zbirka mineralov, in knapovsko stanovanje.
Dan smo zaključili v Bistri na turistični kmetiji Plaznik z značilnim koroškim kosilom. Posebej okusna je bila sladica »kvočev nudl« (raviol iz suhih hrušk) in ržen kruh.
Med celotno potjo po Koriški nam je naša Zmaga opisovala pokrajino, način življenja in posamezne znamenitosti tega delčka naše domovine. Bilo je zanimivo. Oba dneva je bilo med udeleženci prijetno in zabavno vzdušje. Domov smo se vrnili polni lepih vtisov na zanimivo doživetje.
Organizacija in zapis: Silva Tišma
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Debela Griža in Doberdob, 25. oktober

Druženje s hojo ob sredah – Debela Griža in Doberdob
Prelepega sončnega oktobrskega dne smo se iz vasi Vrh, oziroma zaselka Gornji vrh, po nezahtevni poti povzpeli na Debelo Grižo (Monte San Michele), kjer je urejen Muzej na prostem.
Debela Griža na Doberdobski planoti je bila v prvi svetovni vojni eno najbolj krvavih bojišč. S svojimi štirimi vrhovi je bila močno utrjena avstro-ogrska postojanka na kraški planoti. Italijanski vojski jo je, potem ko je Italija maja 1915 vstopila v vojno, uspelo zavzeti šele v šesti bitki, avgusta 1915. Vojna se je tukaj vodila v vseh oblikah; v jarkih, pod zemljo, s plinom. Kamnit in sušen kraški teren je pobijal z razletelim kamenjem, in v pomanjkanju vode prisilil vojake, da so nevzdržno žejo, kljub prepovedi, gasili z vodo iz mlak, kar je povzročalo množično umiranje zaradi tifusa. Na svojih osvajalskih bitkah so Italijani prodirali preko vasi Martinščina, »kri je tekla v potokih«, in jo popolnoma razrušili.
Tu so se bojevali tudi slovenski fantje, med njimi pisatelj Prežihov Voranc. Vso grozo dogajanja in trpljenja lahko podoživljamo pri prebiranju njegovega romana Doberdob.
Na našem pohodu nas je pot vodila po sončni in z rujem pordeli naravi do Muzeja prve svetovne vojne. Na ploščadi pred muzejem smo uživali v prečudovitem razgledu, na dolino Soče, Novo Gorico, ob tem pogledu smo lahko dojeli pomen tega vrha pri nadzoru nad nižje ležečim ozemljem. Nekaj se nas je, ustrezno opremljenih, podalo v kamnite rove in kaverne.
Vrhovi Debele Griže so povezani z dvojnim sistemom utrjenih strelskih jarkov in hodnikov vse do prvih točk v zaledju. Eden takih povezovalnih hodnikov je predor Scheonburg, ki bi lahko postal tudi zavetišče ter vojaška bolnica v izjemnih razmerah za vojake iz prve linije. Na celotnem območju kamnita obeležja spominjajo na vojaške grupacije, na enem od vrhov je spominsko obeležje italijanskim in madžarskim vojakom, ki »so v smrti postali bratje«
Vrnili smo se v naselje, kjer smo nadaljevali druženje ob naši običajni mortadeli, dobri pijači, pogovorih in s pesmijo. Pridružila sta se nam prijazna in gostoljubna domačina Vida in Ciril. Gospa Vida nam je skuhala kavo, Ciril pa je znal marsikaj zanimivega in zabavnega povedati.
V Doberdobu smo obiskali pred nedavnim postavljen spomenik slovenskim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni.
OJ DOBERDOB, SLOVENSKIH FANTOV GROB!
Ostal je šopek za spomin.
Po zapisu Norme Bizjak
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Štandrež, 8. november

Druženje s hojo ob sredah – slovenska vas Štandrež
V prelepem sončnem novemberskem dnevu smo se člani našega društva odpravili na svoj mesečni pohod – tokrat v Štandrež. Tako smo spoznali, po Pevmi in Podgori, že tretjo slovensko vas pri Gorici.
Ob grobu, na vaškem pokopališču, smo se poklonili pisatelju Andreju Budalu, se sprehodili do njegove rojstne hiše, z nami je bil pisateljev nečak Rudi Makuc iz Nove Gorice, ki je obudil spomine na svojega strica.
Obiskali smo slovensko šolo Frana Erjavca, si ogledali cerkev s poslikavami Toneta Kralja, postali ob spomeniku žrtvam NOB
in zaključili v Domu Andreja Budala, kjer nas je prijazno sprejela in o dejavnostih v Domu spregovorila gospa Nataša Pavlin. O svojih spominih in spominih svojih staršev na življenje in medvojno dogajanje v Štandrežu sta spregovorili tudi naši članici Anita in Sonja. Vodja našega pohoda je bila Marija Mercina, ki nam je prebirala pesmi Andreja Budala, zlasti je pomenljiva njegova pesem Kača, kača kot prispodoba meje, ki zlovevešče vijuga po poljih, med hišami, po njivah, pokopališčih..
Srečanje smo zaključili kot običajno, v veselem razpoloženju, s pesmijo in skupinskim fotografiranjem pod oljko na dvorišču Doma. Še se bomo vračali.
Tekst: Milojka Pirc
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Predavanje – Želim biti srečen in zadovoljen, 15.november

Predavateljica mag. Irena Šinigoj Batistič, univ.dipl.psih.
Velika dvorana MONG

Vsi si želimo biti srečni, mirni in zadovoljni. A kaj, ko nam življenje poleg lepega prinaša tudi bolečine, žalost in skrbi. Kaj lahko tedaj naredimo, da ohranimo v sebi mir in optimističen pogled? Predavanje bo odstiralo, kako naš način razmišljanja vpliva na naše razpoloženje in dejanja in kako lahko to izkoristimo sebi in ljudem okrog sebe v prid. Govorili bomo o stebrih našega dobrega počutja. In nenazadnje: kako na tehtnico našega razpoloženja dodajati dejavnosti, ki nas osrečujejo in izpolnjujejo. ( najava Zmaga Prošt).
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)

Pot v neznano, 20. december

Hoja ob sredah
Naše zadnje druženje smo zaključili v Grgarskih Ravnah in Dragovici.” V neznano smo se sprehodili po znanih krajih”. V Grgarskih Ravnah smo si ogledali vodovod in rezervoar za vodo iz 1.svetovne vojne, ki so ga zgradili avstrijski vojaki na ukaz nadvojvodinje Marije Ane. Istočasno je bilo zgrajeno še obzidje z dvema stolpoma, ki je služilo kot obramba pred sovražnimi napadi in kapelica s kipom Matere Božje.
Od tu smo se po zeliščni poti podali proti vasici Bate. Pred vasico smo ob lepem sončnem vremenu imeli postanek s okrepčilom.
Ob povratku smo se ustavili še v Dragovici, majhni vasici s petdesetimi vaščani, kjer raste najstarejša trta na Primorskem, že od leta 1713, in je veličastna v obsegu in velikosti.
Mimo senožeti z domačimi živalmi smo se vrnili v Grgarske Ravne na zeliščno-mesno kosilo.
V večnamenskem prostoru Zavoda GOST na planoti smo se poveselili, zapeli in sodelovali v kvizu “Spoznaj v sliki kraje, kjer smo se družili s hojo ob sredah”.
Po podelitvi nagrad in slikanju smo se z dobrimi željami za novo leto poslovili.
Darinka Albreht
(v arhivu ni slikovnega gradiva o dogodku)