Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2019

Seznam dogodkov

Vipava, 16. januar

Druženje s hojo – Stari grad Vipava.
Kamnita škrbina nad Vipavo je neštetokrat burila našo domišljijo in radovednost, ko smo se vozili po Vipavski dolini, a le redki so se bili povzpeli do ruševin starega gradu. V društvu smo ga izbrali za cilj našega januarskega pohoda. Grad je bil zgrajen v 12. stoletju, večkrat je bil predelan in urejen kot utrdba, menjeval je lastnike in v 17. stoletju zapuščen pričel propadati. Do gradu smo hodili po urejeni stezi in bili na vrhu nagrajeni s prečudovitim razgledom na Vipavsko dolino.
Po vrnitvi v Vipavo smo odkrivali njeno bogato vodno dediščino. Prava posebnost so izviri reke Vipave, edine evropske reke z deltastim izvirom. Obilica vode je narekovala gradnjo števinih mostov, most gradu Tabor iz 16. stoleja, Lanthierijev most iz 17. stoletja.
Naši članici Hilariji Logar gre zahvala za predstavitev posebnosti in zanimivosti kraja. Slišali smo o zanimivi zgodovini kraja, ki je bil že zelo zgodaj poseljen, kasneje pa so v njem domovale različne plemiške družine. Do danes se je ohranil obnovljen in predelan dvorec Lanthieri. V njem je eden od sedežev Univerze v Novi Gorici. Pred njim je zanimiv baročni park.
Na vipavskem pokopališču, v družinski grobnici Lavrin-Hrovatin, smo občudovali znamenita egipčanska sarkofaga, stara preko štiri tisoč let. Iz Egipta ju je pripeljal v Vipavi rojen Anton Lavrin, aristokrat, politik, pravnik, egiptolog in avstrijski konzul v Egiptu v prvi polovici 19. stoletja.
Za veselo druženje in dobro voljo smo poskrbeli vsi, da nismo bili lačni in žejni pa še posebej Darinka in Željko Albreht, ki tudi sicer vodita naše pohode.
Milojka Pirc, po zapisu Hilarije Logar
(V arhivu ni slik o dogodku)

Razstava del Ivane Kobilica, 7. februar

Obisk razstave del Ivane Kobilca v Narodni galeriji in ogled Plečnikove cerkve na Ljubljanskem barju.
Kulturni praznik, 8. februar, smo člani našega društva počastili dan prej z obiskom razstave del slikarke Ivane Kobilca v Narodni galeriji v Ljubljani ter ogledom Plečnikove cerkve na Ljubljanskem barju. Sončno, čeprav mrzlo vreme je dodatno pripomoglo k posebnemu razpoloženju, ko smo se ob zanimivem in predanem vodenju mladih vodičk sprehodili po prostorih galerije in občudovali dela naše najboljše slikarke. Ogledali smo si 140 del iz celotnega Kobilčinega opusa. Videli smo vrsto umetnin, ki so skoraj neznane širši javnosti in so v privatni lasti. Zvedeli smo veliko o njenem življenju, vztrajnosti in trdem delu ter posebnostih okolja in vplivov, kjer je ustvarjala. “Slikarija je vendar nekaj lepega..”in kot mlado dekle se je slikarstvu zavezala za vse življenje. Kljub oviram in predsodkom, ki jih je bila deležna kot ženska, je uveljavila svoj izreden umetniški dar že za časa življenja ( 1861 – 1926), in to doma in v tujini. S slikanjem se je preživljala. Le kdo ne pozna njene Kofetarice, Poletja – slike, ki jo obiskovalci redno izberejo kot najlepšo na galerijski stalni razstavi.
Slog njenih del je realističen, vendar je moč zaznati tudi impresionistične elemente. Pariško obdobje zaznamujejo svetli toni, slikala je portrete, tudi otrok, ter prelepe rožne šopke, med svojim bivanjem v Sarajevu se je preizkusila tudi v ustvarjanju fresk.
Nekaj naših članic je bilo naključno prisotnih pri odkritju dveh kipov na fasadi galerije.
Pot nas je dalje vodila v Črno vas na Ljubljanskem barju, do Plečnikove cerkve Svetega Mihaela. Sprejel nas je gospod Mirko, župnik v Rakovniku, ki upravlja tudi cerkev sv. Mihaela. Obširno in duhovito nam je predstavil zgodovino gradnje cerkve in njeno zunanjo in notranjo podobo ter simboliko. Cerkev je bila zgrajena leta 1937. Pobudnik za njeno izgradnjo je bil trnovski župnik Franc Saleški Finžgar in Plečnikov nečak katehet Karel Matkovič, ki je bil z njo povezan vse do svoje smrti. Cerkev je tako konstrukcijsko, umetniško in simbolno posebna in zanimiva …več.
Preživeli smo prelep in zanimiv dan in se gotovo bogatejši vračali domov.
Po zapisu Slavke Murovec, ki je bila organizator izleta
slike:

Rilkejeva pot, 20. februar

Druženje s hojo ob sredah – po Rilkejevi poti, od Sesljana do Devina .
Naša “hoja” se je pričela na parkirišču v Sesljanu, z običajnimi razgibalnimi vajami. Tokrat jih je vodila Nataša. Nad morjem se je zadrževala rahla megla in pričarala elegično podobo ter vzbudila asociacijo na Devinske elegije, pesmi ki jih je napisal Rainer Marie Rilke. Po njem se imenuje pot nad pečinami od Sesljana do Devina, na katero smo se odpravili.
Na strmi pečini nad morjem stoji Devinski grad, kjer je bil Rilke eno leto gost družine von Thurn und Taxis in samotni sprehajalec nad pečinami. Simon Gregorčič je tod našel navdih za pesem Na bregu “…jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubújem, ostanem!…” Tu je svoje hrepenenje in žalost doživljala tudi Prešernova Lepa Vida. O pesniški dediščini Devina in poti nam je spregovorila Marija Mercina.
Sprehodili smo se po Devinu do morja in se vrnili po isti poti v Sesljan. Druženje smo zaključili kot običajno v veselem vzdušju, s pesmijo.
Po zapisu Darinke Albreht
(V arhivu ni slik o dogodku)

Volilna seja Zbora članov, 27. februar

Seja Zbora članov se je odvijala v veliki dvorani Mestne občine Nova Gorica. Prisotnih je bilo 88 članov. Predsednica Anita Mokorel je uvodoma predala besedo Anici Ašanin, ki je spregovorila v slovo preminuli prvi predsednici in ustanoviteljici društva Magdi Rajer. Poklonili smo se ji s trenutkom tišine. Po izvolitvi delovnega predsedstva (predsednica Milojka Pirc) je prevzela besedo Anita Mokorel in poročala o uspešni realizaciji programa preteklega leta. Jelka Križan inTonica Rijavec sta poročali kot predsednici Nadzornega odbora, oziroma Častnega razsodišča.
Zbor članov je brez glasu proti sprejel vsa tri poročila.
Anita Mokorel in Marija Batistič sta nato spregovorili o vsebinskem in finančnem planu za leto 2019. Tudi plan je bil sprejet brez glasu proti.
Sledile so volitve novih članov upravnega odbora. Iz upravnega odbora se je zaradi izteka mandata, oziroma iz osebnih razlogov poslovilo 7 članov – Vidojka Harej, Laura Černuš, Zmaga Prošt, Silva Tišma, Darinka Albreht, Slavka Murovec – med njimi tudi predsednica društva Anita Mokorel, ki ji je bil na predlog upravnega odbora in s potrditvijo Zbora članov dodeljen naziv častne članice. Odhajajočim članom je bila izrečena pohvala in podarjena simbolična rožica. Zmaga Prošt je spregovorila o uspešnem delovanju društva, za kar gre v veliki meri zahvala trinajstletnemu predsedovanju Anite Mokorel. Posebej se je odhajajoči predsednici zahvalila “njena” podpredsednica Darinka Albreht.
Sledile so volitve novega upravnega odbora. Predstavljena je bila kandidatna lista 11 članov, ki jo je oblikoval odhajajoči upravni odbor – Čermelj Andrejka, Dimic Nadja, Ferlat Vojka, Kante Zdravka, Kavčič Darinka, Konrad Zorica, Logar Hilarija, Nanut Jolanda, Pirc Milojka, Seljak Valerija, Žgavec Majda. Zbor članov je potrdil člane novega upravnega odbora brez glasu proti. Odhajajočemu upravnemu odboru ni uspelo imenovati kandidata za predsednika društva, zato bo predsednika izmed svojih članov imenoval novi upravni odbor, za katerega prvi sklic je, skladno s Pravili Goriškega društva za osteoporozo, predhodno sprejetimi na tej seji, zadolžena njegova najstarejša članica.
Zapisala Milojka Pirc
(V arhivu ni slik o dogodk

Magdi v slovo

Februarja smo se poslovili od Magde Rajer. Bila je pobudnica za ustanovitev, ustanovna članica in dolgoletna predsednica našega društva. Vsak začetek je težak, tudi prvi koraki Goriškega osteološkega društva so zahtevali veliko truda. Magdi je uspelo z zanosom, energijo in odločenostjo, da postavi na noge društvo, ki bo združevalo bolnike z osteoporozo in tiste, ki se želijo ubraniti pred to boleznijo. Četrtega februarja 1998 je bil ustanovni zbor Goriškega osteološkega društva. Že od vsega začetka je bilo v programu izpostavljeno ozaveščanje o osteoporozi, skrb za zdravo in aktivno življenje, kar smo udejanjali s predavanji, različnimi oblikami telesne vadbe in druženja. Magda je kot predsednica vodila društvo osem let. Ko je leta 2006 svoje mesto pri 85 letih prepustila Aniti, je še vedno rada slišala novice iz društva, in se vse do predlani redno udeleževala sej Zbora članov, družabnih srečanj in drugih aktivnost. Bila je močan človek, topla, razumevajoča in tovariška. Svojo moč je prenašala na nas ostale in nas s svojim zgledom vodila in spodbujala. S posebno naklonjenostjo se je bomo vedno spominjali.
Ana Ašanin
(V arhivu ni slik o dogodku)

Dan žena, 2. marec

Družabno srečanje v počastitev dneva žena.
Dan žena, 8. marec, smo obeležili z družabnim srečanjem 2. marca. Srečanje se je odvijalo v Dijaškem domu Nova Gorica, udeležilo se ga je skoraj sto članic, moški so se mu diskretno odpovedali.
Veselo vzdušje je pričaral že pogled na cvetoče primule, ki so namenjene vsaki ženi krasile mize.
Program je uvedel mladi kitarist Matija Skrt. Mojstrsko je zaigral Bachov preludij iz suite Lutnje. Sledil je pozdravni nagovor glavne organizatorke, po pozdravu predsednice Anite je o dnevu žena, ozadju in pomenu tudi v današnjih dneh, spregovorila Andrejka Čermelj, ki je tudi dalje povezovala kulturni in zabavni program.
Oblikovali so ga pevski zbor Šole zdravja, kjer je večina pevk tudi članic našega društva, s harmonikarjem Milošem Mozetičem, glasbena skupina Vis Primula, duo Miloš Mozetič in violinist Slavko.
Nasmejali smo se ob nastopu harmonikarja Braneta, ki je preoblečen v Krjavlja pripovedoval, kako je le-ta iskal ženico.
Okusni večerji je sledila tombola. Dobitki, tombole – izlet v Rezijo in zaključno srečanje v Solkanu ter dve cinkvini, so razveselili štiri dobitnice.
Bilo je prijetno druženje. Hvala in pohvala organizatorkam Andrejki Čermelj, Darinki Albreht, Zorici Konrad, Lavri Černuš.
Zapisala Milojka Pirc
(V arhivu ni slik o dogodku)

Istra, otok Krk, 4. in 5. marec

V sklopu praznovanja 8.marca smo organizirali dvodnevni izlet v Istro in na otok Krk. Prvi dan je bil namenjen ogledom Pule, znamenitega rimskega Amfiteara, slavoloka in templja.
Dalje nas je pot vodila v Labin, kjer smo se sprehodili po starem mestnem jedru na hribu in občudovali renesančno in baročno arhitekturo mestnih stavb.
Dan smo zaključili v Lovranu, značilnem mediteranskem mestecu na turistični opatijski rivieri. Nekaj se nas je odpravilo na večerni sprehod po mestnih ulicah, uživali smo v svetleči pustni okrasitvi ulic.
Naslednji dan smo se po jutranjem sprehodu odpeljali do Opatije, ki nas je navdušila s prelepimi parki in razgledi na obmorskem sprehodu.
Mimo Reke in Kraljevice preko mostu smo se zapeljali na otok Krk v smeri Baške po Baščanski poti glagolice. Razdelili smo se v dve skupini. Prva se je povzpela do župnijske cerkve sv.Ivana, okrog katere je mestno pokopališče in krasen razgled na Baško z dolgo peščeno obalo, kamor se je podala druga skupina. Z vožnjo smo nadaljevali proti kraju Vrbnik in vinariji Katunar, ki je poznana po avtohtonem belem vinu »žlahtina«. Pri kosilu smo imeli na razpolago tri vrste vina, domači pršut in sir. Postregli so nam domače testenine “ščurlice” z omako in za zaključek še miške, kot se spodobi za pustni torek. V veselem vzdušju ni manjkala niti slovenska pesem, pri kateri so nam pritegnili tudi drugi gostje.
Po zapisu Darinke Kavčič, glavne organizatorke
(V arhivu ni slik o dogodku)

Slap pri Vipavi, 13. marec

Druženje s hojo ob sredah – Slap pri Vipavi.
Tokrat nas je pot vodila v Vipavsko dolino, v Vipavska brda, zasajena z vinsko trto, ki vsa lepo obdelana čaka pomlad. Končni cilj je bila vas Slap. Kraj je dobil ime po slapu na potoku Klopočovnik, ki teče skozi vas in v sušnih dneh presahne. Nismo ga iskali.
Prvič je bila vas pisno omenjena leta 1223. V vasi je zanimiva, večkrat prezidana farna Cerkev svetega Matija. Okrog tlakovanega Placa sredi vasi je več zanimivih stavb – Grad, šolsko poslopje, kapelica, stavba z baročnim kipom Marije – in steber za oglaševanje pomembnih novic. V poslopju nekdanje šole, ki je delovala do leta 1969, je danes Krajevna skupnost. Za prvega učitelja velja župnik Matej Koder, javna šola pa je nepretrgoma delovala od 1886. Ob njenem jubileju je izšel izčrpen in zanimiv zbornik, ki ga je uredila profesorica Majda Malik. V vasi je bil tudi samostan, danes pa se ponaša z več vinskimi kletmi in turističnimi kmetijami.
Zapeljali smo se do vasi ter se nato sprehodili med vinogradi naokrog, se ustavili nad Majerijo, znano restavracijo s počasno hrano, da bi vsaj od daleč zagledali Križno goro nad Colom in za drevjem zaslutili Podnanos – v prvem kraju je nastalo besedilo primorske himne Vstala Primorska, v drugem pa glasba za himno Zdravljica.
Med postankom na pokopališču, ki nas je sprejelo z napisom nad vhodom »Umru boš«, smo marsikaj izvedeli o slepenski preteklosti. Na pokopališču je spomenik grofu Lanthieriju, katerega sin Karel Lanthieri »…poklonil je grad in pripadajoča zemljišča brezplačno Kranjski deželi za deželno vinarsko in sadjarsko šolo. 18. 9. 1886 / …/”. Prva kmetijska šola v Kranjski deželi je na Slapu delovala 13 let.
Kamnita stara hiša v vasi nosi napis, ki priča, da je Anton Trošt, »…SHEST IENU DVAISET LEIT IEBU STAR…« leta 1787 sam sezidal to hišo. A ni sezidal samo te hiše, sezidal je tudi kamnit most čez potok Močilnik, po katerem je od leta 1803 do pred nekaj leti vodila edina pot iz doline na Slap. Na mostu je kamnita tabla z napisom – najstarejši slovenski napis na mostu:
IMENITNI MOISTER ANT. TROST
JE STURU TA TERDNI MOST
SKUSI SPESHE KOM. SLAPNSKIGA
IENU POMUCH GR. IPAVSKIGA
GOSPUDA TADEUSA LANTHIERIA
DE USAK BRES SKRBI ZHES DIRIA
TUDI GR. COBENZEL JE DAU
H TEMU DELU EN DOBER MAU
GOSPUD SCARIA IEN TERSHANI
POSEBNU IS DELLAM LOSHANI
SO POMAGALI H TEMU MOSTI
BUH GA OBDERSHI LEIT DOSTI.
Napis so med osamosvojitveno vojno poškodovale tankovske gosenice. Na srečo so ga že restavrirali. Nedaleč od mostu je lepo urejeno mesto za piknike, ki smo ga izkoristili za naše veselo druženje pred slovesom.
Po spoznavanju znamenitosti v vaseh Vipavske doline nam je jasno, zakaj sta jo Lonely Planet lani in letos agencija Travel Squire priporočili kot eno od svetovnih kulturnih destinacij, vrednih ogleda.
Vodenje in tekst: Marija Mercina
Organizacija: Darinka in Željko Albreht
(V arhivu ni slik o dogodku)

Prvačina, 17. april

Druženje s hojo – Prvačina – naselje pod vzpetino Kamnega čela.
Zbrali smo se “na placi” v Prvačini, pred muzejem Aleksandrink, kjer društvo za ohranjanje kulturne dediščine Primorskih Aleksandrink Prvačine nesebično in požrtvovalno skrbi, da se delo Aleksandrink ne bi pozabilo. Gospa Andrejka Humar, nam je orisala zgodovinske dogodke, ki so botrovali odhodu žena in mater v Egipt. Tam so kot sobarice, kuharice, hišne pomočnice in dojilje z zasluženim denarjem preživele številne družine doma. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo v Egiptu okoli 7000 žena. V hiši na placu razstava prikazuje usodo Aleksandrink in predmete, ki so jih prinesle iz Egipta. Več
Po končanem ogledu muzeja, smo se mimo železnice in po prečkanju dveh mostov čez Vipavo sprehodili proti Kamnemu čelu. Pot nas je vodila mimo breskovih nasadov, vinogradov in oljčnikov. Spremljal nas je lep razgled na okoliške griče in vasi.
Na vrhu Kamnega čela smo si oddahnili, se posladkali, zapeli in se po “lažnivi poti” odpravili proti izhodišču našega izleta, kjer smo zaključili v prijetnem druženju, s pesmijo in dobrotami.
Tekst: Darinka Albreht
(V arhivu ni slik o dogodku)

Začasna meja, 22. april

Obisk razstave “Začasna meja (1945 – 1947)”, Goriški muzej, Vila Bartolomei,
Uresničili smo napoved programa krajših ogledov zanimivosti v Novi Gorici in bližnji okolici. Skupina udeležencev si je pod vodstvom kustosa Davida Kožuha ogledala razstavo Začasna meja (1945 – 1947). Med nami je bilo kar nekaj takih, ki so se živo spominjali tistih časov in dogajanja, nekateri pa smo lahko obujali spomine na pripovedi staršev in starejših bratov. Iz razstavljenega gradiva in pripovedi našega vodiča smo lahko povzeli, kako je začasna meja nastala, kako so jo doživljali ljudje, ki so demostrativno zahtevali priključitev Trsta, Gorice in njunih zaledij Jugoslaviji, obljube politikov, da se bodo postavili za takšno odločitev in razočaranje, ko je dokončna meja pustila obe mesti izven jugoslovanskega ozemlja. Obisk je bil zanimivo doživetje, organizirali ga bomo še za eno skupino članov. Goriški muzej – Vila Bartolomei
Zahvaljujemo se kustosu Davidu Kožuhu, ki nas je popeljal še po razstavi iger in igrač iz naše mladosti in prikazu restavratorske dejavnosti muzeja.
Posebna zahvala in pohvala naši Andrejki Čermelj za organizacijo obiska.
Napisala: Milojka Pirc
Fotografije: Željko Albreht, Jolanda Nanut

Idrija, 24. april

Izlet v Idrijo, Divje jezero, Topilnica Hg, grad Gewerkenegg.
Mesto Idrija je neločljivo povezano z rudnikom živega srebra. Konec 15. stoletja so na tem območju odkrili bogato nahajališče živosrebrne rude (drugo najbogatejše na svetu), kar je predstavljalo začetek gospodarskega, kulturnega in znanstvenega nastajanja in razvoja mesta. Mesto je ohranjalo svojo pomembno vlogo vse do konca prejšnjega stoletja, ko je rudnik prenehal obratovati, zaradi iztrošenosti rude, in ko je zaradi zdravstvenih ter ekoloških posledic uporaba živega srebra močno padla . Mesto je svojo rudarsko zgodovino ohranilo kot kulturno dediščino z Antonovim rovom in Topilnico Hg, kjer so prikazane vse posebnosti dejavnosti od rudarjenja in predelave rude, lastnosti in uporabe živega srebra ter njegovih posledic za zdravje in okolje. Danes je Idrija s svojo rudarsko dediščino vpisana na UNESCO Seznam svetovne dediščine.
Našo idrijsko dogodivščino smo pričeli že na avtobusu, kjer nam je Jolanda Nanut , sicer Idrčanka, s poučno in zabavno pripovedjo predstavila mesto, zgodovino, posebnosti, z anekdotami pa tudi tudi značilno idrijsko narečje . Na pomoč ji je priskočila Marija, tudi Idrčanka.
Prva izstopna postaja je bila ob Divjem jezeru. Sprejel nas je domačin Mirko, Jolandin sošolec, in nas pospremil do jezera. Zaradi neprijaznega vremena, ki pa nam ni pokvarilo dobre volje, je bil pogled na jezero in pečine ob njem še posebej zlovešč.
Divje jezero leži skrito pod prepadnimi stenami Črnovrške planote. Jezero je značilen kraški bruhalnik s potopljenim sistemom še ne povsem raziskanih jamskih rovov. Ob zelo visokih vodah postane jezero res ‘divje’, voda bruha in ustvarja na površini do 60 cm visok ‘gobast klobuk’. Iztekajoča voda ustvarja mogočno, a najkrajšo slovensko reko Jezernico.
Od jezera smo preko viseče brvi stopili na zanimivo pot ob RAKAH, cca. 2,5 km dolgem vodnem kanalu, ki nas je skozi prelepo naravo, ob spremljavi drobnega dežja, vodila proti mestu.
Rake so stoletja dovajale vodo na velika lesena nadlivna kolesa ali kamšt, ki so služila za črpanje vode iz rudnika. Ogledali smo si Scopolijev vrt in se preko mosta čez Idrijco napotili do gostilne Kos. Kaj drugega bi nam lahko postregli kot smukavec, ocvirkovko, zelščarco in seveda žlikrofe.
Sledil je ogled Topilnice Hg. Objekt, ki je svoje čase služil žganju živosrebrne rude, cinobaritu, ter končnemu pridobivanju tekočega živega srebra, je domiselno urejen kot muzej, ki smo si ga ogledali v dveh skupinah. Poleg pomena, ki ga je imelo živo srebro zaradi svoje uporabnosti na različnih področjih, je kritično prikazana tudi njegova škodljivost za zdravje.
Sprehodili smo se skozi mesto, mimo hiš in trgovin, ki nakazujejo drugo dejavnost, po kateri je Idrija poznana doma in v svetu – klekljanje čipk. Zaključili smo na gradu Gewerkenegg, kjer nikoli ni prebival graščak, bil je le sedež rudniške uprave. Danes je urejen v muzej. Prijazen mlad vodič nas je pospremil po stalni razstavi čipk, na “buli” pokazal, kako se kleklja. Med nami so tudi klekljarice, tako smo bili deležni še dodatne razlage o nastajanju čudovitih klekljarskih umetnin.
Pot domov je bila prežeta z zanimivimi in lepimi vtisi, dobro voljo in petjem. Hvala Jolandi, da nas je popeljala v svoje mesto.
Zapisala Milojka Pirc
Fotografije: Norma Bizjak, Jolanda Nanut

Zgonik, 8. maj

Druženje s hojo ob sredah – Botanični vrt Carsiana v Zgoniku.
Cilj našega majskega druženja s hojo je bil Botanični vrt Carsiana v obmejnem Zgoniku, za obvezno hojo pa smo izbrali pešpot z zanimivim imenom Rekikenca. Steza poteka po obronkih vzpetine, kjer je nekoč stalo saleško gradišče, prečka borov gozd, doseže kal Rekikenca in se nato povrne v Salež – bližnjo vas pri Zgoniku -, kjer se nahaja Spacalov vodnjak, poimenovan po znanem tržaškem umetniku. Po krajšem počitku smo se zapeljali do Botaničnega vrta.
Vrt je nastal v šestdesetih letih na privatno pobudo s ciljem, da bi na majhnem prostoru ohranili vse značilne habitate Krasa, ki so se zaradi sprememb v ruralnem življenju pričeli izgubljati. Tako so v vrtu, na 5000 kvadratnih metrih, ohranjeni in predstavljeni najpomembnejši vidiki kraške krajine: gmajna, gošča, dolina, rastlinstvo pečin, melišč in alpskega predela. Carsiana se nahaja v dolini, kjer so naravno prisotne vse poglavitne geomorfološke značilnosti kraškega območja, celo 17 m globoko kraško brezno, kar vse omogoča ustvarjanje pogojev za naravno povezavo terena, klime in rastlinja. Vrt je trenutno pod deželno upravo in ga upravlja družba Rogos iz Dobrdoba. Prijazna vodička Nina nas je popeljala po njegovih poteh in nas pritegnila z zanimivo razlago, sproti opozarjala na posebnosti in tudi na posege in skrb, potrebne za ohranjanje zastavljene raznolikosti. Posebej nas je opozorila na rastline, ki pri uživanju povzročajo slabost, pa tudi takšne, ki imajo hujše učinke. Namenoma jih zasajajo, da jih ljudje spoznajo in se jim v naravi izognejo.
Do brezna nismo smeli zaradi dotrajanega podesta, smo pa zaključili zanimivo “popotovanje po raznolikem Krasu” na naš običajen način, hvaležni prijazni, zgovorni in bogato razgledani botaničarki in njenemu sodelavcu, z željo, da se še kdaj srečamo na podobnih poteh.
Organizacija: Marija Mercina, Darinka in Željko Albreht
Zapisala: Milojka Pirc
(V arhivu ni slik o dogodku)

Srečanje ob zaključku sezone

12. tradicionalno srečanje ob zaključku sezone – Solkan.
Deževnemu maju se nismo uklonili in sledili smo pesniku “…Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.” 18. maj je bil dan prisrčnega, veselega in razgibanega srečanja članic in članov našega društva. Stotrideset se nas je zbralo na solkanskem kotalkališču. Nekaj pogumnih je tja prikorakalo iz Nove Gorice. Spodbudno smo jih sprejeli, tudi muzika – ansambel Škabrijel -, je zaigrala v pozdrav.
Valerija je s pozdravnim nagovorom otvorila programski del srečanja. Predstavila je novo predsednico Milojko Pirc. Majhna nerodnost ob predstavitvi je prisotne spravila v dobro voljo. Predsednica je nato prevzela besedo, pozdravila vse navzoče, izrazila veselje nad številčnostjo udeležbe, kar tudi dokazuje zadovoljstvo članov z delom v društvu. Posebno pohvalo je nato podelila odhajajoči predsednici Aniti Mokorel in tajnici Ani Ašanin za njuno dolgoletno požrtvovalno delo v društvu. VEČ..
Sledil je kulturnozabavni program, Oblikovali so ga pevski zbor, folklorna skupina in “poštar s Krasa “, ki se je pripeljal s kolesom, nas zabaval s pripovedjo o svojih dogodivščinah, obdaril je Anito in Milojko, pa še svojo znanko, našo Zorico.
Kot se za nas, zavezane gibanju spodobi, smo se ob veselih taktih muzike in pod Natašinim vodstvom dobro razmigali.
Tudi nogomet ni izostal. Tokrat z manjšo žogo, a enako strogim sodnikom Željkom. Vsi so si zaslužili nagrado.
Po kosilu z okusnim in pestrim jedilnikom smo nadaljevali ob plesu, pogovorih in prijetnem druženju.
Hvala organizatorjem : Adrejki Čermelj, Valeriji Seljak, Lauri Černuš, Darinki in Željku Albreht, Darinki Kavčič in Zorici Konrad, pa tudi prostovoljcem in vsej veseli družbi za lepo doživetje.
Zapisala M.P.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Zahvala Aniti in Anici, 18.maj

Na tradicionalnem srečanju, sta Anita Mokorel in Anica Ašanin prejeli posebno zahvalo za svoje dolgoletno delo v društvu.

Nagovor predsednice Milojke Pirc ob podelitvi.

Anita Mokorel, predsednica društva od 2006 do 2018.
Po trinajstih letih vodenja društva je Anita letos odšla v zasluženi drugi pokoj. Zahvalo smo ji izrekli že na zboru, od nje smo se poslavljali tudi v krogu starega upravnega odbora, a vendar je danes, ko smo zbrani v tako velikem številu, tudi prilika, da se ji zahvalimo za njeno dolgoletno vodenje društva.
Anita je postala članica društva leta 2001. Kaj kmalu je svoje pravniško, računalniško in fotografsko znanje umestila v njegovo delovanje. Leta 2006 je postala predsednica. Od tedaj pa do konca svojega predsedovanja je s svojo nesebično predanostjo znala vedno znova pritegniti sodelavke k novim izzivom, različnim oblikam in dejavnostim, namenjenim tako preventivi za ohranjanje zdravja, kot takšnim, ki nas združujejo in ohranjajo aktivne. Še posebej tenkočutno je znala prisluhniti starejšim članicam in članom.
V času njenega predsedovanja je društvo leta 2010 organiziralo praznovanje svetovnega dne osteoporoze za vsa slovenska društva. Leta 2011 je pomen našega društva prepoznala novogoriška mestna občina s podelitvijo posebnega priznanja za dolgoletno uspešno delo na humanitarnem področju, predvsem na področju osveščanja javnosti o osteoporozi. Leta 2013 je bil ob 15 – letnici izdan zbornik. Verjamem, da nam bo uspelo z Anitinim sodelovanjem izdati tudi kroniko 20 – letnega delovanja društva.
Tako kot je Anita uspešno nadaljevala na temeljih, ki jih je postavila prva predsednica in ustanoviteljica Magda Rajer, verjamem, da bomo skupaj uspešno nadaljevali in nadgrajevali dediščino, ki si nam jo zapustila ti, draga Anita. Hvala ti za vse dosedanje delo.

Ana Ašanin, tajnica društva od njegove ustanovitve 1998.
Naša Anica ima člansko številko 2. Bila je na ustanovnem zboru društva in že tam ji je bila dodeljena funkcija tajnice. Še danes ostaja zvesta tej funkciji, ki jo opravlja vestno, zanesljivo in predano, vedno pripravljena spopasti se z novostmi. Vendar Anica ni samo tajnica. V dolgih 21 tih letih je v svoji predanosti društvu in vsem nam aktivno prisotna pri vseh dejavnostih, ki se v društvu odvijajo, pri vadbah, srečanjih, izletih, letovanjih in predstavitvah društva. Čeprav zadnje čase izraža željo, da bi se rada umaknila, verjamem, da nam bo vedno v pomoč, ko jo bomo potrebovali, kot tajnico ali prijateljico. Hvala ti za vse, draga Ana. Tebi smo danes poleg plakete namenili tudi klekljano sončnico. Naj te za vedno spominja na lepe trenutke z nami.

(V arhivu ni slik o dogodku)

Šempas, 12. junij

Druženje s hojo ob sredah – Šempas včeraj in danes
Na naših sredinih druženjih s hojo vedno znova spoznavamo, koliko je krajev in ljudi, mimo katerih hodimo, se vozimo, a nam ostajajo njihove posebnosti in zanimivosti skrite. Tokrat je bila priložnost za Šempas, kraj v Vipavski dolini, ki je v pisni obliki omenjen že okoli leta 1200. Naša članica, Slavka Murovec, nas je popeljala po svojem kraju in nam ga predstavila skozi najpomembnejše zgodovinske dogodke in utrip današnjega dne.
Zbrali smo se na trgu, ki nosi ime po Francu Krašanu, v Šempasu rojenem botaniku, raziskovalcu vpliva rastlinskih nahajališč na rastline, opozoril je na južni peteroprsnik. Na trgu je tudi studenec, otvorjen leta 1915, ko je bil tod na pregledu vojske avstro-ogrski prestolonaslednik Karol Franc Josip, med njegovim spremstvom je bil tudi general Boroević.
Trg se ponaša tudi s kamnito skulpturo Marka Pogačnika. Slišali smo za Cukovo domačijo in stavbo stare šole, kjer je danes sedež Krajevne skupnosti. V stavbi je tudi muzej, spominska soba posvečena azarbedjanskemu heroju Guseinovovu Zadeju–Mihajlu, ki se je med vojno pridružil partizanom in tukaj padel.
V cerkvi Sv. Silvestra na Placu nam je župnik Jožko Tomažič spregovoril o nastanku zdajšnje baročne cerkve in o ostankih prvotne iz leta 1402. Tu je bil tudi najstarejši del Šempasa – Tabor, ki je bil prvotno stolpasti dvor, v času turških vpadov so ga utrdili z obzidjem in petimi obrabnimi stolpi ter obrambnim jarkom. Kasneje (1700) je propadajoči stari grad nadomestil baročni dvorec, nasproti katerega se je svoje čase razprostiral urejen baročni vrt. Prebujanje narodnega ponosa se je izražalo preko čitalnic. Leta 1868 je na Veliki otavi potekal tretji narodni tabor na Slovenskem, imenovan Šempaski tabor, na katerem je bila prvič jasno izražena zahteva po zedinjeni Sloveniji in slovenskem jeziku v šolah in uradih. Zbrala se je množica preko 10.000 zavednih Slovencev.
V sklopu stavb nove šole in vrtca, o katerih nam je spregovorila njuna ravnateljica Zarja Honn Marc, je svojstveno urejen spomenik padlim borcem v vojni, delo Marka Pogačnika. Simbolizira zgodovino, sedanjost in prihodnost primorskega človeka in naj bi s svojo resnico seznanjal mlaše generacije. Šempas je bil v I. vojni, v času 6. Soške ofenzive v celoti izseljen in precej porušen. Po vrnitvi iz begunstva so prebivalci postali del Italije, izkusili so fašizem in strahote II. svetovne vojne, partizanski boj in končno osvoboditev.
Zadržali smo se še pri obnovljenem vodnjaku Brida. Leta 1905 so vaščani s prostovoljnimi prispevki postavili zbiralnik, napeljavo in vodnjak.
V lepo obnovljenem Kulturnem domu se nam je pridružila predsednica Krajevne skupnost Barbara Kante in nam predstavila pestro paleto dejavnosti, ki se tu odvijajo.
Naš pohod po Šempasu smo zakjučili na klopeh in mizah (obloženih) pod košatimi lipami ob nogometnem igrišču. Zlasti hladna senca nam je dobro dela.
Po zapisu Slavke Murovec
(V arhivu ni slik o dogodku)

Strmol, 14. junij

Izlet na Gorenjsko, grad Strmol – 14. 6. 2019
Z avtobusom agencije Relax in našim starim znancem Robertom smo se v jutranjih urah odpeljali proti Gorenjski. Pot nas je vodila do protokolarnega gradu Strmol, ki je bil leta 2004 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Grad leži na obronkih Dvorjanskega hriba blizu Cerkelj. Ime je dobil po prvih lastnikih, vitezih Strmolskih, in spada med redke gradove v Sloveniji, ki je do današnjih dni ohranil slovensko ime.
Nahaja se na pobočju, v čudovitem okolju, pod gozdom in ob majšem jezeru.
Prijetna vodička nas je vodila po gradu in parku ter nas s pripovedjo popeljala skozi njegovo zgodovino.
Zadnja zasebna lastnika sta bila zakonca Rado in Ksenija Hribar. S svojim prefinjenim okusom sta grad opremila z zbirko umetnin in predmetov izjemne vrednosti. V grajskih prostorih je še danes pohištvo iz časa njunega bivanja. V njuni lasti je bila tudi znana slika Ivane Kobilca – Kofetarica, – sedaj v trajni izposoji v Narodni galeriji v Ljubljani. Ena od zanimivosti je nagačen krokodil, ki nas pozdravi z omare pri vhodu in je del zanimive zgodbe lastnikov Hribarjev. V svoji pripovedi vodička ni mogla mimo tragičnega konca in usode zakoncev Hribar. V literarni verziji jo je oživil Drago Jančar v izrednem delu To noč sem jo videl.
Pod gradom je Kavarna Strmol, kjer ponujajo odlične slaščice in sladoled.
Naša pot se je nadaljevala do Adergasa (Velesovo). Tu so v 13. stoletju nemške nune postavile dominikanski samostan, od katerega se je ohranilo le nekaj ruševin. Kasneje zgrajeni samostan je razpustil Cesar Jožef II leta 1782. Danes je tu župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je bila prvo romarsko središče na Slovenskem. Hrani najsterejši Marijin kip, izdelan je iz topolovega lesa. Pod cerkvijo so grobovi sester dominikank.
Prijazni, predvsem pa duhoviti župnik Slavko nam je predstavil vse zanimivosti, nas popeljal v samostanske prostore in nas kot gostitelj veselo počastil.
Dalje smo se zapeljali v Radovljico, majhno a prelepo mesto z gotskimi hišami, tradicijo čebelarstva, Linhartovo mesto, s cerkvijo sv Petra, grajeno v poznogotskem stilu, ležeče na bregu sotočja Save Dolinke in Save Bohinjke, s čudovitim razgledom na gore – do Triglava. V gostišču Lectar so nam postregli bogato kosilo in nam zaigrali, da smo tudi zaplesali. V kletnih prostorih smo si lahko ogledali nastajanje lectovih src, za svoje drage smo kakšnega tudi kupili.
Pot nas je vodila le še proti domu. Vtisov in doživetij je bilo za ta dan veliko. Hvala vsem, ki so nam to omogočili: Darinki in Željku Albreht, vodiču Robertu in šoferju, tudi Robertu, za varno in elegantno vožnjo, in agenciji Relax. Hvala vsej veseli družbi, ki je znala vzdrževati celodnevno »štimungo«.
Po zapisu Darinke Albreht
(V arhivu ni slik o dogodku)

Dolenjske Toplice od 7. do 14. julija

Dnevi zdravja v Termah Dolenjske Toplice
Kakor že nekaj let smo tudi letos v začetku julija organizirali dneve zdravja v Termah Dolenjske toplice. Bilo nas je 17, po nas so prišli z avtobusom, nas prisrčno sprejeli in udobno namestili v hotela Kristal in Balnea. Poleg kopanja v bazenih, z bolj ali manj vročo termalno vodo, nam je bil ponujen zelo pester program.
Tako smo se že zgodaj zjutraj čuječe napotili na jaso, kjer smo pod vodstvom naše mentorice Simone z vajami ČI – GONG razgibali telo in umirili duha. Penina pred zajtrkom je dodatno prispevala k dobri volji.
Gozdnata zelena pokrajina v bližini hotelov, z več označenimi pohodnimi potmi nas je vsakodnevno zapeljala, da smo se v manjših skupinah podajali na raziskovalne pohode, tudi čez reko in mimo žitnih polj. Obiskali smo kmetijo z zelišči Jožeta Majesa.
Sestavni del programa je bil izlet v Belo Krajino. Zapeljali smo se v smeri Metlike, se ustavili v kaju Otok, kjer je bilo med vojno, leta 1944, partizansko in zavezniško letališče, del spominsko urejenega kraja je tudi letalo DC 3 – Dakota, ki je prevažalo ranjence, žene in otroke na varno, v Italijo. Dalje nas je pot vodila v Čurile do Hiše vina Pečarič, kjer sta nam podjetna lastnika (mlada, s petimi otroki) pripravila pokušino svojih odličnih belokranjskih vin, pa tudi belokranjske pogače. Bili smo ravno prave volje za obisk “Osnovne šole Bistra Buča” v Radovici. Učitelj Jože Matekovič nam je s palico v roki na zabaven in poučen način zaigral šolsko uro iz leta 1957. Kot vestni učenci smo živahno sodelovali in si prislužili spričevalo (vsaj en “cvek” je bil obvezen).
Poleg masaž in drugih oblik razvajanja so nam organizirali predstavitev priprave sladoleda, predavanje na temo preprečevanja srčnožilnih obolenj, več delavnic na temo zvočne terapije in obvladovanja dihalnih tehnik. Notranji in zunanji bazeni s toplo vodo so nam bili na razpolago za plavanje in sprostitev. Preživeli smo lep, pester in razgiban teden zdravih dni.
Zapisala: Milojka Pirc
(V arhivu ni slik o dogodku)

Bohinjska Bistrica, 17. julij

Druženje s hojo ob sredah – z vlakom v Bohinjsko Bistrico in hoja do izvira Bistrice.
Z vlakom smo se iz vroče Nove Gorice odpeljali na Gorenjsko, do Bohinjske Bistrice. Napotili smo se skozi kraj in se pri odcepu podali na prelepo gozno pot ter se po njej vzpenjali proti izviru Bistrice – Pod luknjo.
Potok ima slikovito, neprehodno sotesko, preseneča z čudovitim izvirom s slapovi, je najmočnejši pritok Save Bohinjke in s svojo čisto kristalno vodo polni vodovod za Bohinjsko Bistrico.
V ledeni dobi je bila celotna dolina prekrita z ledeniškimi morenami, po umiku ledenika pa si je Bistrica od zatrepnega kraškega izvira v dolžini enega kilometra urezala pot v sotesko, globoko tudi do sedemdeset metrov. S svojimi pritoki se Bistrica po treh kilometrih izliva v Savo Bohinjko.
Ob izviru smo se ustavili, si odpočili, se okrepčali in osvežili s čisto studenčnico. S spoznanjem, koliko lepot skriva naša dežela, in kako jo premalo poznamo, smo se vračali v dolino in na vlak, ki nas je popeljal v Novo Gorico.
Po zapisu Darinke Albreht
(V arhivu ni slik o dogodku)

Rezija, 21. avgust

Člani društva smo na zaključnem izletu spoznavali Rezijo, njeno naravno bogastvo in kulturne zaklade. Rezija je lepa gorska dolina v zahodnih Julijskih Alpah na italijanski strani. Dolga je nekaj več kot 20 km, na najširšem delu pa široka le okoli 4 km. Slovenska plemena so dolino naselila okoli 7. stoletja. Zaradi posebne zemljepisne lege, ki otežuje pogoste stike z drugimi, so Rezijani skozi stoletja ohranili svoje samobitne kulturne značilnosti v narečju, glasbi in plesu. Na našem izletu smo obiskali kraje Ravanca/Prato, Bila/San Giorgio in Solbica/Stolvizza.
Z avtobusom smo se iz Nove Gorice zapeljali po italijanski strani in si prvi postanek v Reziji privoščili ob bistri reki Bili. Najbolj pogumni so vanjo tudi stopili.
Dalje nas je pot vodila v Ravanco, kulturno in upravno središče Rezije.Tu smo se okrepčali, nato pa vstopili v Rezijanski kulturni dom, kjer nas je sprejel naš vodič Sandro Qualia.
V zborni slovenščini nam je zanimivo, pa tudi zabavno pripovedoval o preteklem in sodobnem življenju Rezije. Dragocena je bila njegova rezijanščina, ko se je posvetil posameznim besedam, kar nekaj smo si jih tudi zapomnili in izvedeli, da so v rezijanski dolini štiri narečja, pač “vsaka vas ima svoj glas”.
Ob značilni rezijanski muziki, ko je Sandro zaigral na “bunkulo” (čelo), njegov prijatelj pa na “citiro” (violino) nas je Rezijanka Mara učila plesnih korakov.
Iz Rozajanske kulturne hiše smo se sprehodili do središča Naravnega parka Julijsko predgorje, kjer so na multimedijski način prikazane naravne in kulturno zgodovinske značilnosti parka, urejene zbirke živali, kamenin in drugih posebnosti ter značilne ljudske dejavnosti preživetja.
Cerkev Marije Vnebovzete stoji na kraju, kjer je bila v 12.stoletjo kapelica, center pokristjanjevanja v dolini, znotraj je tudi Paternoster, zapisan v 17. stoletju, v slovenščini. Danes mašujejo v italijanščini, Sandro pa nam je zapel spremljajoče pesmi kot jih pri maši pojejo ljudje v rezijanščini.
V prijazni restavraciji Speranza v Bili smo uživali ob dobri hrani, postregli so nam rezijansko česnovo juho, ter se nato zapeljali v Solbico, vas, ki ima najbolje ohranjeno tipično arhitekturo starih rezijanskih vasi, saj je bila ob potresu leta 1976 še najmanj poškodovana.
V Solbici smo obiskali Muzej brusačev, teh značilnih rezijanskih likov, ki so svojčas z opremo odhajali iz svoje doline v bližnje in daljnje kraje in z brušenjem nožev, škarij in drugih orodij preživljali svoje družine. Neprijazen dež nas je na koncu odvrnil od tega, da bi si zdravje krepili s hojo po »ti lepi poti«.
Poslovili smo se od našega gostitelja, hvaležni za vse, kar nam je pokazal, povedal, zapel in zaigral.
P8210332 p P8210411 P8210414
Že med vožnjo v Rezijo je naša članica Marija Mercina marsikaj povedala o Beneški Sloveniji, njenih zgodovinskih in jezikovnih značilnostih. Presenetila nas je, ko je povedala, da je že davnega 1873 izšlo znamenito delo o rezijskem govoru in po zaslugi njegovega avtorja, raziskovalca poljskega rodu, Boudouina de Courtenaya, so se s tem najzahodnejšim slovenskim in slovanskim narečjem sploh seznanili jezikoslovci na vseh pomembnih univerzah – v Peterburgu, Kazanu, Dunaju in Parizu, kjer je kasneje predaval. Nekaj desetletij kasneje (1907) pa je Slovence podrobno seznanil z vsemi značilnostmi te deželice Ivan Trinko Zamejski (članek Hajdimo v Rezijo v Ljubljanskem zvonu).
Člani društva smo se med obiskom Rezije, njenih vasi in muzejev srečevali z mnogimi drugimi obiskovalci, največ iz Slovenije. Na srečo se tudi na tej strani na široko odprte meje vse bolj zavedamo, kako neprecenljivi so rezijanski naravni in duhovni zakladi.
Hvala organizatorjem za prelepo in bogato doživetje Rezije, našim članom Mariji Mercina, Darinki in Željku Albreht.
(Več o kulturnem dogajanju v Reziji na http://rezija.com/it/.)
Zapisala M.P.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Korčula, od 30. avgusta do 6. septembra

Dnevi zdravja – aktivne počitnice na morju Korčula
V organizaciji turistične agencije Relax in s spremljevalcem, našim starim znancem Robertom Šinkovcem, smo preživeli prelep in razgiban teden na Korčuli.
Proti našemu oddaljenemu cilju smo se odpeljali 29. avgusta v poznih večernih urah, v Splitu dočakali sončni vzhod in čas do odhoda trajekta izkoristili za sprehod po bljižnjih ulicah mesta, ogled Dioklecijanove palače in seveda jutranjo kavico na rivi.
Trajekt nas je odpeljal proti Korčuli, do Vele Luke, nato pa smo po uri vožnje z avtobusom prispeli do našega hotela in se namestili v lepo urejenih sobah. Hotel PORT 9 RESORT (4*) je bil lani popolnoma obnovljen, do plaže je 50 – 150 m, plaža prodnata, kamnita in betonska, s terase je bil prekrasen razgled na zunanji bazen in zaliv školjk. Na razpolago smo imeli ležalnike, senčnike in brisače . Prostor smo si lahko izbirali tik ob morju ali pa v senci bližnjih borovcev.
Zavezani gibanju smo dan pričenjali z jutranjo telovadbo, vreme nam je bilo skoraj vse dni izrazito naklonjeno, morje je vabilo ob vseh urah dneva. Naša izvidniško – raziskovalna žilica seveda ni mirovala in tako smo se v večjem ali manjšem številu podajali na izlete k bližnjim in bolj oddaljenim krajem.
Obiskali smo otok Mljet, najbolj zelen otok na Jadranu, naseljen že vsaj v rimskih časih, ima dve povezani notranji jezeri, na večjem je otoček Sv. Marija, kjer smo lahko občudovali benediktinski samostan, se sprehodili med bogatim rastjem, kjer so pozornost zlasti pritegnile agave. Nekateri so zaplavali v prijetni topli vodi jezer.
Naslednji dan smo se že zjutraj odpravili na voden izlet v 2 km oddaljeno mesto Korčula . Mesto leži na manjšem polotoku, je turistično razgibano, s pristaniščem in dobro ohranjenim obzidjem, mestnimi vrati, loggiami, starimi hišami, trgi in ulicami, katedralo sv. Marka iz 13. stoletja in patricijsko hišo, kjer naj bi se rodil Marko Polo. Za mesto je značilen ples s sabljami – Moreška, ki obuja spomin na turške vpade. Po ogledu in okrepčilu smo se s taxi ladjico vrnili v hotel. Večerno druženje je popestrila dalmatinska glasba, tudi tombola ni umanjkala, glavno nagrado – izlet v Muenchen – je sreča namenila Doroteji Skrt.
En dan smo namenili izletu po korčulanskih krajih – Vela Luka, Smokvica, Blato, Lumbarda, obiskali smo oljarno Zlokič in pokušali več vrst oljčnega olja. V Veli Luki smo obiskali hišo Oliverja Dragojeviča, popili kavico v lokalu, ki nosi ime njegove najbolj znane pesmi – Cesarica. Njegovemu spominu smo se poklonili tudi ob grobu na mestnem pokopališču.
Naslednji dan je bila priložnost za odkrivanje otoka Badije, največjega od devetnajstih v korčulanski okolici. Otok je prekrit z makijo in borovci, na njem je frančiškanski samostan, postavljen v 14. stoletju. Sprehodili smo se po prelepi poti ob morju in se srečali z jeleni lopatarji, ki so se prijazno pustili hraniti in slikati.
Zadnji dan našega morskega letovanja smo namenili kopanju, plesu v vodi, ob glasbi in pod Robertovim vodstvom. Poslovilni večer je minil v druženju, nagovorih Roberta in Darinke, s prisotnostjo nas je počastilo tudi vodstvo hotela. Proti domu smo se odpeljali s trajektom do Pelješca, si spotoma ogledali še zanimivo mestece Trpanj, ki ima čudovite plaže, dalje s trajektom do Ploč in z avtobusom do Nove Gorice, kamor smo prispeli v poznih večernih urah.
Srečno Korčula in na svidenje!
Hvala Darinki, Robertu, Relaxu in vsem za dobro voljo in prijetno druženje!
Po zapisu Darinke Kavčič, ki je bila organizatorica
(V arhivu ni slik o dogodku)

Mednarodni dan starejših, 30. september

Prvi oktober je za mednarodni dan starejših razglasila Generalna skupščina Združenih narodov leta 1990, z namenom da bi se vsako leto na ta dan s posebno pozornostjo razpravljalo o različnih vprašanjih, povezanih s starejšimi ljudmi. Starostna meja, pri kateri naj bi se na splošno začela starost, ni določena. V Sloveniji običajno označujemo z besedo starejši osebe, stare 65 ali več let (65+). Pred časom nas je na obisku Rezije naš vodič Sandro poučil, da rezijanščina ne pozna besede star za ljudi, pač pa uparabljajo izraz PRLETEN. Pa bodimo še mi prletni in ne stari.
Naše društvo že od začetkov svojega delovanja obeležuje ta dan. Tudi letos se temu nismo izneverili. Posvetili smo mu dva dogodka.
Trideseteg septembra se nas je preko štirideset zbralo na Trgu Evrope. Sprehodili smo se do bivšega maloobmejnega bloka na Pristavi, kjer je urejena razstava Na šverc. Sprejela sta nas kustos Rok Bavčar, avtor razstave, in njegov sodelavec. Spregovorila sta nam o razstavljenih eksponatih, o pripovedih ljudi, ki so v desetletjih po vojni živeli ob meji, o njihovi neverjetni domiselnosti in iznajdljivosti, ko so s “švercanjem” preko meje pridobili dobrine, ki so jim bile sicer nedosegljive. Za naša dva mlada gostitelja je bilo to zanimivo pričevanje o starih časih, a naša generacija je ta čas živela in njuno pripoved smo živahno dopolnjevali. Po ogledu razstave, kjer smo lahko prepoznavali predmete in načine švercanja, si ogledali zapise in posnetke pripovedovalcev, smo se vrnili do gostišča ob sedežu goriških upokojencev. Andrejka Čermelj, organizatorka dogodka, nam je spregovorila o pomenu dneva starejših, obsedeli smo v pogovoru, ob prigrizku in pijači.
M.P.
Naslednji dan, 1.oktobra, je nekaj naših članov tudi letos obiskalo oskrbovance v Domu upokojencev Nova Gorica. Ob spremljavi harmonikarja Miloša Mozetiča in s pesmijo skupine Šole zdravja smo v vseh štirih nadstropjih doma oskrbovancem popestrili dan. Nekateri so se nam pri petju pridružili, najbolj jih je pritegnila pesem »Naša mati kuha kafe«. Presenečenje smo pripravili Sonji, ki se po štiridesetih letih neprekinjenega dela z oskrbovanci poslavlja od kolektiva. V domu je tudi gospa, ki zna izdelovati čudovite vrtnice iz krep papirja. Vsakemu od nas je eno podarila in sedaj šopek krasi mizo v pisarni našega društva. Poslovili smo se bogatejši za lepo izkušnjo.
Darinka Kavčič, organizatorka obiska
(V arhivu ni slik o dogodku)

Svetovni dan osteoporoze – Bevkov trg, 17. oktober

Ob svetovnem dnevu osteoporoze se je naše društvo predstavilo občankam, občanom mesta in okoliških krajev, da bi jih čim bolje seznanili s to boleznijo in možnostih njenega odkrivanja, predvsem pa jih ozaveščali o programih za ohranjanje zdravja. K sodelovanju smo povabili Šolo zdravja s skupinami otrok iz novogoriškega vrtca, socialno podjetje Gost na planoti iz Zeliščnega centra Grgarske Ravne in zavarovalnico Vzajemna. Na stojnici so mimoidoči lahko posegli po promocijskem materialu društva, zavarovalnice Vzajemna in Zeliščnega centra Grgarske Ravne. Ogledali so si tudi nekaj fotografij različnih dejavnosti društva.
Letos smo se prvič vključili tudi v največjo gibalno akcijo SIMBIOZA GIBA, ki je potekala od 14. 10. do 21. 10. po Sloveniji in jo je organiziralo socialno podjetje Simbioza med generacijami. Udeležba na telesni vadbi pod vodstvom Šole zdravja je bila izjemna. Sodelovalo je več kot 35 odraslih oseb, ki so večinoma člani društva, ter 127 otrok (starih od 3 do 6 let) iz novogoriških vrtcev: Ciciban, Kurirček ter Julke Pavletič – enota Solkan z vzgojiteljicami in spremljevalkami. Prisotnim, predvsem otrokom smo postregli s piškotki, ki so jih pripravile naše članice v Zeliščnem centru Grgarske Ravne. Zavod Gost na planoti iz Zeliščnega centra je ponudil v presajanje stoletno čebulo in dalmatinski bolhač.
Zapisala Zdravka Kante, tudi glavna organizatorka dogodka
(V arhivu ni slik o dogodku)

Svetovni dan osteoporoze, Ljubljana, 19. oktober

Svetovni dan osteoporoze smo letos obeležili v Ljubljani s shodom vseh članic Zveze bolnikov z osteoporozo Slovenije, ki je bila tudi organizator. Iz našega društva se nas je srečanja udeležilo petdeset. Na Kongresnem trgu so nas pričakali organizatorji, nam razdelili gradivo, vsak je dobil tudi rumen klobuček. S Prešernovega trga, kjer je bil zbor udeležencev, smo ob spremljavi Papirniškega pihalnega orkestra Vevče krenili proti Mestnemu trgu – pred Magistrat. Enkraten je bil pogled na morje kakih šest sto rumenih klobučkov, ki so še dodatno sijali v ljubljanskem soncu. Gotovo smo bili vidni, upajmo da tudi prepoznavni.
Pred Magistratom je v programu , ki ga je povezoval igralec Klemen Janežič, sledilo več nagovorov, med njimi pozdravni govor ljubljanskega podžupana, zanimiv, kot vedno, poučni prispevek o osteoporozi dr. Kocjana in seveda večno optimističen in zavezujoč govor predsednice Zveze Duše Hlade Zore.
V kulturnem delu so poleg pihalnega orkestra sodelovale še Knapovske punce, vključeval je tudi vodeno telovadbo in pogovor z dvema članicama društev. Program se je končal z nastopom Nuše Derenda, ki je uspela razgibati celotno množico udeležencev, še posebej, ko je, priložnosti primerno, zapela svojo »Energy«.
Zahvale vsem sodelujočim, lepe želje in poziv, da se osteoporozi ne uklonimo in se skupaj postavimo za ozaveščanje o njej, so zaključile prireditev.
Lepo vreme in dobra volja sta nas zvabila na kratek sprehod po bližnjih ulicah in tržnici, po nabrežju, preko Šuštarskega mosta do Univerzitetne knjižnice – vstopili smo in se povzpeli do nadstropja, toliko da smo začutili veličastnost Plečnikove arhitekturne umetnine – nadaljevali do Kongresnega trga, kjer smo stopili na avtobus in se odpeljali proti Vrhniki. Po obedu in prijetnem druženju v gostilni Bajc (Sinja Gorica) smo se zapeljali do Kulturnega centra in si tam v dveh skupinah s prijetnima mladima vodičkama ogledali stalno razstavo Moja Ljubljanica.
Razstava nas je navdušila z moderno postavitvijo in bogato, za večino nas nepoznano, vsebino, ki priča o izredno zanimivem, zgodovinsko razgibanem življenju ob reki Ljubljanici na območju in v okolici Vrhnike. Iz reke in njenih močvirnatih bregov so podvodni arheologi, pred njimi pa tudi posamezni ljubitelji, potegnili na plano vrsto predmetov, ki pričajo o različnih obdobjih naseljenosti, od časa Neandertalcev, koliščarjev, Keltov, Rimljanov, obdobju srednjega veka in do današnjih dni. V vodi in rečnem blatu so se vsaj delno ohranili leseni predmeti, med njimi je na razstavi 40 000 let stara lesena konica iz tisinega lesa, med najdbami so drvaki, vesla, gradbeni koli, rimska ladja. Nekatere lesene najdbe bodo ostale v vodi, saj bi njihov dvig na površino povzročil razpad. Seveda je bilo največjega občudovanja deležno najstarejše najdeno leseno kolo na svetu, staro 5200 let. Čeprav je trenutno na razstavi samo replika – original hrani Narodni muzej – smo lahko prepoznali, kako natančno in domišljeno je bilo izdelano iz dveh vrst lesa.
Žal ni bilo časa, da bi obiskali spominsko hišo Ivana Cankarja, samo pomahali smo mu, ujetemu v spomenik sredi Vrhnike.
Na poti proti domu nas je pri Logatcu dohitela dežna ploha, a v varnem zavetju avtobusa nam ni pokvarila razpoloženja in lepih vtisov preživetega dne.
Hvala Andrejki Čermelj za prizadevno organizacijo.
Zapisala Milojka Pirc
(V arhivu ni slik o dogodku)

Banjšice, 23 oktober

Druženje s hojo – Banjšice, osrčje Banjške planote
V prečudovitem oktobrskem jesenskem dnevu sta nas Darinka in Željko popeljala po travnikih, pašnikih, čez sleme in nato krožno do Banjšic. Vse obsijano s socem in žareče v jesenskih barvah, razgled je ponujal čudovito kuliso Julijskih Alp s Triglavom na čelu.
Uživali smo v hoji in druženju.
Zapisala M.P.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Prednovoletno srečanje , 7. december

Tako kot vsako leto smo se tudi letos na prednovoletnem srečanju v veselem druženju poslavljali od starega leta. Tokrat smo ga organizirali v restavraciji Menažka v Eda centru. V lepo urejenem prostoru, kjer so mize krasile rdeče božične zvezde, namenjene vsaki udeleženki (in udeležencu), se nas je zbralo preko sto. Z veseljem smo prisluhnili malemu klarinetistu Simonu Pavlinu, ki nas je z veselo skladbo uvedel v večerni program. Goste je pozdravila, zaželela vse dobro v novem letu in se zahvalila organizatorjem , nastopajočim in vsem udeležencem za srčnost, predsednica Milojka Pirc. Prijazno, kot že tolikokrat, je program povezovala Valerija Seljak. Uživali smo ob petju ženskega pevskega zbora Unitri (vse so tudi naše članice), pridružili smo se njihovemu petju, ki ga je dopolnjevala klavirska spremljava dirigeta Uroša Ceja. Zabavale so nas članice Društva žena in deklet Trnovo, z orientalskim plesom sta nas navdušili plesalki plesne šole Pro dance mentorice Nike Mlakar.
Sledila je večerja, srečolov s priložnostnimi dobitki, ki smo jih prispevale članice in seveda ples na muziko odlične pevke Tatjane Mihelj in muzikanta Janija. Znala sta izbrati nam ljubo in primerno glasbo.
Hvala Zorici Konrad, Valeriji Seljak in Andrejki Čermelj za predanost in trud pri organizaciji srečanja.
Napisala M.P.
Fotografije: Norma Bizjak

Pod Vipavskim Križem 11. december

Druženje s hojo ob sredah – pot pod Vipavskim Križem.
Naše zadnje druženje s hojo v letu 2019 smo zaključili s pohodom po poti okoli Vipavskega Križa. Lahka, delno asfaltirana pot nas je popeljala mimo nasada oljk, sadovnjakov, vinogradov, vasic Cesta, Male Žablje in Plače. Spremljal nas je čudovit pogled na srednjeveški biser- Vipavski Križ.
Majhno, slikovito, z obzidjem obdano naselje je eden najlepših zgodovinsko kulturnih spomenikov Slovenije več. V središču kraja smo se ustavili, si ogledali cerkev kapucinskiega samostana, znanega po dragoceni knjižnici, kjer so shranjeni številni rokopisi, edinstveni primerki knjig in likovnih umetnin. V kraju se je leta 1647 rodil, preživel otroštvo in mladostna leta Janez Svetokriški, redovnik kapucinar, še posebej znan kot pridigar. Deloval je na širšem slovenskem ozemlju, dve leti tudi v Križu, in s pridigami uveljavljal slovenski jezik. Izdanih je bilo tudi več zvezkov z zapisi njegovih pridig. .
Sprehodili smo se po enkratno obnovljenem kraju do cerkve, kjer se nam je z obzidja ponujal razgled na celo Vipavsko dolino, obsijano s soncem. Seveda se ni izneverila sama sebi in nam je začinila obisk z “nežno” burjo, ki pa nam ni pokvarila vzdušja in tudi cvetovi vrtnic in drugih rož se zanjo niso zmenili.
Naše druženje smo zaključili na kmetiji Černigoj. Gospodar nas je pričakal s šilcem žganega in toplim čajem, gospodinja pa nam je postregla z obilnim kmečkim krožnikom domačih dobrot.
Z drobnimi pozornostmi in kratkim kvizom smo v veselju in smehu zaključili naša letošnja druženja ob sredah.
Po zapisu Darinke Albreht, ki je bila skupaj z Željkom Albrehtom organizatorka druženja.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Na Kostanjevici, 14. november

Obisk Škrabčeve knjižnice, grobnice Bourbonov na Kostanjevici. Zbrali smo se pred cerkvijo na Kostanjevici, vreme nam je bilo izjemoma naklonjeno, tako da smo lahko občudovali Gorico, Novo Gorico, jasnino do Sabotina in Svete gore. V cerkvi smo bili deležni izredne razlage gospe Mirjam Brecelj o nastanku samostana, o nastajanju knjižnice in izjemni osebnosti patra in jezikoslovca Škrabca, kakor tudi o zadnjem francoskem kralju, ki je moral iz svoje domovine in je do smrti prebival v Gorici ter si za poslednje bivališče izbral kostanjeviški samostan. Ogledali smo si knjižnico, kjer je našo pozornost posebej pritegnil izvorni primerek Bohoričeve slovnice. Poleg grobnice smo se sprehodili še po razstavi križev umetnika Klavdija Tutte, podarjenih samostanu. Na samostankem vrtu , kjer maja občudujemo cvetoče Bourbonke, smo se tokrat navduševali nad cvetovi bananovca. Skupnost Srečanje (don Pierinova komuna) je imela dan odprtih vrat, prisluhnili smo fantom in njihovim zgodbam ter hvaležno sprejeli kruh, ki so ga sami spekli.
Organizatorka dogodka: Andrejka Čermelj
(V arhivu ni slik o dogodku)

Koper, Istra, 13. december

Prednovoletni izlet – Luka Koper, Istra
V organizaciji agencije NOMAGO Travel smo se v prednovoletnem prazničnem času odpeljali na enodnevni izlet v Koper in obiskali bližnje kraje v Istri. Vreme nam ni bilo naklonjeno, deževalo je cel dan, a vzdušja nam dež ni pokvaril in videli ter doživeli smo veliko zanimivega.
Najprej smo spoznavali Luko Koper. Luški vodič nas je seznanil z njenim delovanjem in posebnostmi. Z avtobusom smo se zapeljali na oglede, za večino nas je bilo to pravo odkritje.
Sledil je voden ogled mesta Koper, predvsem starega dela z značilno arhitekturo iz časa beneške vladavine.
Dalje smo se v Svetem Petru , slovenska Istra, ustavili v Tonini hiši, etnološkem spomeniku, kjer so prikazane bivanjske posebnosti kmečkega življenja iz konca 19. in začetka 20. stoletja. V pritličnih prostorih hiše je rekonstruirana torklja, okolica je značilno istrska z murvami in oljkami.
Pot se je nadaljevala v hrvaško Istro, v Grožnjan, staro srednjeveško mesto, danes »mesto umetnikov«. Številne opuščene hiše so preuredili v galerije, ateljeje in druge objekte namenjene kulturni dejavnosti. Sprehodili smo se po mestu in se nato ponovno zapeljali do Kopra.
Pod streho mestne lože smo opazovali prižiganje novoletnih luči in občudovali posebne svetlobne okrasitve po mestu.
Kjub dežju smo se v večernih urah prijetno razpoloženi vračali domov.
Po zapisu Darinke Kavčič, ki je bila koordinatorka organizacije izleta
(V arhivu ni slik o dogodku)