Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2021

Seznam dogodkov:

Sprehodi med koronavirusnimi omejitvami , marec, maj

Koronavirus je omejil naše aktivnosti, onemogočal nam je druženje, skupne pohode in sprehode, vadbe, vse, česar smo se veselili, nam je bilo odvzeto. Takoj ko se je situacija izboljšala in so postala mogoča druženja za rekreacijo na prostem, smo to izkoristili in se v majnših skupinah skoraj vsako sredo v aprilu in maju podajali na pohode po bližnji in malo daljši okolici. Veselili smo se srečanj na skupnih poteh po Panovcu, proti Škabrijelu, na Grgarskih Ravnah, v Parku Pečno, po Biljenskih gričih in na St. Otu, pa še kod. Srečanja so delovala optimistično in spodbudno v pričakovanju lepših dni. Hvala Darinki in Željku za pobudo.
Zapisala M.P.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Slap ob Idrijci, 9. junij

Druženje s hojo – obisk Kosmačeve domačije, Slap ob Idrijci.
Končno smo lahko v juniju uresničili načrtovani obisk Kosmačeve domačije, sprehod do Slapa ob Idrijci, na Kosmačev grob v Ročah nad Slapom. Žal nismo mogli obiskati Plečnikove cerkve na Ponikvah, ker jo obnavljajo.
Neponovljive so bile pripovedi naše Marije Mercina in kustosinje Tolminskega muzeja gospe Karle Kofol. Seznanili smo se z življenjem Cirila Kosmača, njegovim delom in si ogledali njegovo, v muzej urejeno, rojstno hišo.
Napotili smo se tudi do Roč in obiskali pisateljev grob. Bilo je enkratno doživetje in čudovit začetek ponovne sezone naših druženj s hojo.
ZapisalaM.P.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Izlet Izola-Piran, 16. junij

Izlet s prostovoljci – barčica, Izola, Piran.
Leta 2018 je naše društvo obeležilo 20 let delovanja. Obletnico smo zaznamovali s pripravo in izdajo kronike. Uspelo nam je, čeprav z dvoletno zamudo. Želeli pa smo tudi izkazati posebno pozornost tistim, ki so kot prostovoljci predano in z veseljem prispevali svoj čas in energijo, da je društvo uspevalo in rastlo. Žal nas je Koronavirus ustavil, preprečil, da bi se ob izidu Kronike srečali in se jim zahvalili, ni pa zamrla naša želja in namen, da to storimo.
Odločili smo se za zahvalo na prav poseben način, in sicer tako, da smo se skupaj odpravili na morski izlet. Vseh ni bilo med nami, nekateri so za vedno odšli, a za tiste, ki so prišli je bilo to veselo srečanje in prilika za družno spominjanje.
Z avtobusom smo se zapeljali do Izole in se tam vkrcali na ladjico, se zapeljali proti hrvaški meji, se na mirujoči ladji pogostili z odlično morsko hrano, za konec pa še s slaščicami, ki so prišle seveda izpod pridnih rok z grgarskega konca.
Zapeljali smo se do Pirana, se izkrcali in se ohladili v piranskem akvariju.
Dalje smo se v manjših skupinah odpravili po ozkih ulicah, proti cerkvi Sv. Jurija in proti morski obali. Najbolj pogumni so stopili v prijetno hladno morsko vodo.
Z lepimi vtisi smo se vračali proti domu.
Koordinatorka Andrejka Čermelj
(V arhivu ni slik o dogodku)

Punat, od 19. do 26. junija

Dnevi zdravja na morju – Punat , otok Krk
Po enoletnem premoru smo letos v juniju ponovno letovali na hrvaškem morju, na otoku Krku, Hotel Falkensteiner Park Punat. Letovanje je organizirala agencija Relax, naših članov je bilo 18, pridruženi smo bili skupini društva upokojencev Kanal.
Hotel ima zunanji bazen, do plaže je 300 m, plaža je skalna, betonirana in prodnata z veliko naravne sence, ob obali so urejene in zelo čiste sprehajalne poti, kjer smo se ob večerih redno sprehajali, tako kot smo se zjutraj številčno udeleževali jutranje telovadbe. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno in smo se lahko neomejeno kopali in poležavali na senčnati plaži.
En dan smo namenili za izlet s katamaranom. Zapeljali smo se na otok Košljun, kjer je zanimiv frančiškanski samostan iz 15. stoletja z bogato etnografsko zbirko in obsežno zbirko knjig v glagolici. Po kosilu smo se peljali mimo Stare Baške, Zlate plaže, otokov Kormat, Plavnik in Cres. Obiskali smo Modro špiljo, kjer smo se tudi kopali. Na poti nas je spremljala jata galebov, od daleč pa smo videli tudi beloglavega orla. Zapeljali smo se mimo glavnega otoškega mesta – Krka.
Večeri so bili zabavni, saj smo lahko vsak drugi dan uživali ob živi glasbi, tudi slovenske viže so bile na sporedu, in seveda zaplesali. Tombola je zmagovalcem prinesla simbolične nagrade, na zaključnem večeru smo bili nagrajeni s priznanji za aktivno sodelovanje.
Domov smo se vračali polni lepih vtisov. Postali smo v Opatiji in se sprehodili «lungo mare«, mimo dekleta z galebom. Tokrat smo prvič letovali na način all inclusive.
Zapis in slike Darinka Kavčič, tudi koordinatorka letovanja
(V arhivu ni slik o dogodku)

Krnica, 21. julij

Druženje s hojo – Trnovo, Krnica.
Naše poletne pohode zaznamuje počitniško vzdušje, letos pa splošne razmere, poleg korone še mišja mrzlica, kar nas dodatno zaposljuje z dvomi in preverjanji. A pogumnim in vztrajnim je sreča naklonjena.
Obsežna in razvejana mreža poti na Trnovski planoti je pogosto spregledana kot bližnja in v poletnih mesecih zelo prikladna destinacija za izlete in pohode. Tokrat smo se odpeljali proti Trnovemu, mimo Rijavcev do Krnice. Nadmorska višina 970 metrov in smrekov gozd sta nam zagotavljala prijazno in prijetno hladno zavetje, ko nas je naš prijatelj Boris Kante popeljal po krožni poti, zaznamovani s smerokazi proti Golakom, Mali Lazni, Smrečju, Čavnu in Predmeji, do gozdarske hiše na Krnici.
Druženje smo nadaljevali v prijetnem vzdušju, ob prigrizku, čudovitem Zdravkinem štrudlu in pesmi.
Darinka in Željko Albreht
(V arhivu ni slik o dogodku)

Notranjska, 25. avgust

Izlet na Notranjsko, Babno polje, grad Snežnik, Cerkniško jezero.
Slovenija nas vedno znova preseneča s svojo lepoto in raznolikostjo. Tokrat smo se na odkrivanje njenih zanimivosti odpravili na Notranjsko, v organizaciji agencije Autentica in pod strokovnim vodstvom vodnice Alenke Veber.
Kraški svet Notranjskega regijskega parka je skozi milijone let oblikovala voda, ustvarila doline, jame, podore, mostove, presihajoča jezera, se skrivala v globinah in znova prihajala na plano.
Tako reka Rak, ki je eno izmed sedmih imen Ljubljanice, izvira pri Zelških jamah in po vsega dveh kilometrih ponikne v Tkalco jamo. Teče po dolini Rakovega Škocjana, kjer je bil naš prvi postanek. Zaradi suše je reka nudila videz nebogljenega potoka, a pogled na veliki in mali most v dolini nas je prepričal o njeni mogočnosti.
Nad Velikim naravnim mostom je bila v 13. stoletju postavljena cerkev, imenovana po sv. Kancijanu, zavetniku preganjanih. V času turških vdorov v 15. stoletju so jo za svojo vzeli prebivalci Unca in Rakeka, ki so pribežali v Rakov Škocjan. Danes je ohranjeno le nekaj ostankov nekdanje trdnjave, do katerih smo se povzpeli.
Dalje smo se popeljali proti Cerknici, mestu pod “goro coprnic”-Slivnico. Med potjo
nam je naša vodnica predstavila utrip Cerkniškega jezera, pravi čudež narave, saj se napolni spomladi v času deževja, nato pa v sušnem obdobju voda ponikne in ostajajo le manjše vodne zaplate, do ene od katerih, imenovane rešeto, smo se sprehodili tudi mi. S svojimi skrivnostnimi pojavi je jezero burilo duhove raziskovalcev, med njimi že v 17. stoletju Valvazorja, ki mu je po intenzivnih raziskavah Znanstvena razprava o Cerkniškem jezeru prinesla članstvo v Kraljevi družbi v Londonu (1687). Na sliki: Valvasorjev prikaz delovanja presihajočega Cerkniškega jezera v Slavi vojvodine Kranjske.
Jezero se razprostira na sedemindvajsetih kvadratnih kilometrih, leži v nedrjih čudovitih gozdov Javornikov, snežniških gozdov in se spogleduje s coprniško Slivnico.
V Runarskem na Bloški planoti smo se podprli na kmečkem turizmu in se nato zapeljali do gradu Snežnik. Grad je pravi biser, skrbno obnovljen, notranjost pa ohranja opremo zadnjih lastnikov. Bil je lovska rezidenca, o čemer pričajo izpostavljene lovske trofeje, med njimi tudi nagačen medved, ki je na gradu več kot sto let.
Zrcali se v izvirski vodi ribnika, obdan je z velikim parkom in drevoredi, koder smo se sprehodili, si ogledali lovsko hišico in se zaustavili ob značilnih notranjskih kopah – osternicah. Pred gradom je kamnito obeležje, ki izpričuje, da je bila v bližini gradu prva gozdarska šola na našem ozemlju.
Na Rihtarjevi domačiji na Babnem polju – najhladnejšem naseljenem kraju v Sloveniji, kjer je pol leta zima, pol leta mraz, so nas pričakali z notranjsko dobrodošlico – flancati, medenim žganjem in »butalsko pametjo«. Termometer je kazal 16 stopinj Celzija (poletje na višku). Več o Zavodu Rihtarjeva domačija na spletu https://rihtarjeva-domacija.si/
Preživeli smo prelep poletni dan, vreme nam je bilo izrazito naklonjeno, pokrajina je sijala v zeleni barvi trat in nepreglednih gozdov, kar vsiljujejo se verzi, ki jih je napisal španski pesnik Garcia Lorca – »Zeleno, ki te ljubim zeleno..«
Naši pohodniški kolegi so ob koncu poročali, da smo naredili 10.000 korakov. Bravo mi!
Zahvala Darinki in Željku za koordinacijo in naši vodnici Alenki Veber za vse, s čimer nas je obogatila.
M.P.
Fotografije: Hilarija Logar, Norma Bizjak, Jolanda Nanut

Vodice pri Šibeniku, od 5. do 12. septembra

Dnevi zdravja na morju – Vodice pri Šibeniku.
Po lanski odpovedi smo letos z navdušenjem ponovno, in v Relaxovi organizaciji, preživljali dneve zdravja na hrvaškem morju v Dalmaciji, tokrat v Vodicah pri Šibeniku. Značilno dalmatinsko mestece z ozkimi ulicami, v zalivu Vrulja, s prelepo prodnato plažo, do katere pelje pot skozi borov gozdiček in od koder je pogled na več manjših otokov. Krajevno ime pove, da je območje zelo vodnato, v mestecu smo si lahko ogledali vodnjak. Nastanjeni smo bili v Hotelu Imperial park , kjer smo lahko vsi z balkonov uživali v pogledu na morje. Najlepši je bil v času zahajajočega sonca.
Obvezna je bila jutranja telovadba (naš Rudi nikoli ne zataji), pa kopanje, sprehodi, seveda pa nam naša raziskovalna in potepuška žilica ni dala miru. Tako smo se tretji dan odpravili na izlet do slapov na Krki (Skrabinski Buk) in to z ladjo. Vožnja je bila prijetna, razvajali so nas s pijačo, školjkami, ob povratku so nam postregli ribje kosilo.
Mreža poti in mostičkov nam je omogočala varen sprehod po vodnem območju ob slapovih in brzicah ter nemoteno občudovanje te enkratne naravne lepote. Kopanje je bilo prepovedano!
Peti dan se nas je nekaj jutranjikov s taksijem odpeljalo pod hrib Okit, kjer smo ob cerkvi posvečeni Karmelski Mariji pričakali sončni vzhod in uživali v razgledu na Vodice in bližnje otoke.
Še isti dan se nas je manjša skupina odpravila z lokalnim avtobusom na ogled bližnjega Šibenika, značilnega in starega dalmatinskega mesta, kjer nas je lokalna vodnica popeljala po njegovih ulicah in nam predstavila zanimivosti, med njimi Katedralo Svetega Jakoba, pravi biser gotsko – renesančne arhitekture. Gradili so jo preko sto let, pod vodstvom več arhitektov, kip enega, Jurija Dalmatinca, stoji pred cerkvijo. Šibenik je tudi zibelka hrvaških pevcev in klap (klapa More, Mišo Kovač, Arsen Dedić..)
Druženje se je odvijalo ob tekmovanju v metanju »špljak«, večernih zabavnih in informativnih pogovorih, petju in nagradnih igrah. V starem delu mesta smo doživeli dalmatinski večer ob poslušanju Klape Bunar
Zaključni večer je bil še posebej simpatičen, saj se je naš Robi prelevil v mačka REXIJA in nas je prisrčno zabaval. Zdravka mu je namenila duhovito sestavljeno pesmico, Darinka se je od njega uradno poslovila z zahvalo in šopkom zeliščnih rastlinic.
A do končnega slovesa je sledila še prijetna pot proti domu in vmesna postaja v ekovasi Pakovo. Lepo smo bili sprejeti, postreženi z domačimi dobrotami (vino, pršut, kosilo izpod peke) in lahko smo si ogledali res zgledno urejeno kmetijo, ki ponuja nevsakdanje srečanje s starimi obrtmi in izvirnimi običaji in je svojevrsten spomenik kulturne dediščine Dalmatinske zagore. Vrt pred hišo je poln avtohtonih začimb in zelenjave, v bližini je tudi prostor za živino.
Domov smo prispeli polni lepih vtisov, zadovoljni zaradi vsega doživetega, zlasti pa dobre družbe, medsebojnega razumevanja in hvaležni vsem, ki so nam to omogočili.
Po zapisu koordinatorke Darinke Kavčič
Fotografije: Darinka Kavčič, Hilarija Logar, Jolanda Nanut.

Dolenjske Toplice od 19. do 26. septembra

Dnevi zdravja – Dolenjske Toplice .
Številčno bogata skupina naših članic in članov (42, od tega 4 nečlani) je v toplem septembrskem času preživljala enotedenske zanimive, pestre in poživljajoče dni v Zdravilišču Dolenjske Toplice. Nastanili so nas v Hotelu Kristal in z vsakodnevnim programom aktivnosti poskrbeli, da ni bilo časa za dolgočasenje. Poleg dnevne jutranje telovadbe v zavetju zdraviliškega parka, smo se lahko dodatno razgibavali v Balnea bazenih, obiskovali vaje za sproščanje, zvočne kopeli s tibetanskimi posodami in se vsak dan podajali na nordijsko hojo po bližnjem gozdu. Najlepše pa je bilo predajati se “namakanju” v bazenu, predvsem zunanjem, kar je bil spričo toplega in sončnega vremena velik užitek. Tudi za večerno druženje je bilo poskrbljeno, dvakrat smo lahko prisluhnili kitaristu in se družili na krompirjevem pikniku. Manjkalo ni niti izredno zanimivo in za nas aktualno zdravstveno predavanje fizioterapevtke Barbare Vrščaj – Težave s kolenskim sklepom.
Posamezno in v manjših skupinah smo se odpravljali na sprehode v okolico kraja in pohode po bližnjem gozdu, povzpeli smo se na bližnji hrib Cvinger, arheološko točko, kjer so našli ostanke naselbine iz bronaste in železne dobe. Predvsem so bile mikavne izredno lepe zelene poti med smrekami in listavci, tako da smo si na njih še dodatno napolnili baterije.
Popoldan torkovega dne je bil namenjen izletu v Mirno Peč, na ogled Muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka. Muzej so zelo profesionalno uredili v stari šoli. Razstavljeni eksponati, avdiovizualni vložki, fotografije ponujajo vpogled v bogastvo Slakovega glasbenega in siceršnjega življenja. Zelo lepo je predstavljeno tudi njegovo prijateljstvo z dolenjskim sosedom Tonetom Pavčkom, ki mu bodo muzejske prostore uredili v bližnji prihodnosti. Prijazna in zgovorna kustosinja nam je povedala veliko zanimivega, na koncu pa nas je povabila na oder, da smo ob Slakovi glasbi zapeli »V dolini tihi« in »Čebelarja«. No, izvedba je bila daleč od profesionalne, a zelo srčna.
V zgornjem nadstropju iste stavbe je tudi čebelarski muzej. Predstavljene so različne vrste čebelnjakov, zgodovina čebelarstva, videli smo tudi pravi čebelji panj, kjer je našo radovednost pritegnila predvsem čebelja matica.
Naš prijatelj Robi, doma iz Novega mesta, nas je odpeljal na izlet v Belo Krajino, kjer smo najprej doživeli tri belokranjske reke – ustavili smo se ob izviru Krupe, se sprehodili po gradu, ki stoji v okljuki Lahinje v mestu Gradec in si v Podzemlju ogledali lepo urejen kamp na bregu reke Kolpe. Enkratno doživetje pa je bil obisk Robijeve zidanice na pobočju nad Semičen. Gostoljuben sprejem in čudovit razgled. Hvala, Robi.
Za slovo še skupinska slika in zahvala vsem, ki so nam omogočili prijetne dneve, veselimo se že vrnitve v naslednjem letu. Posebna pohvala naši koordinartorki Hilariji Logar.
Slike: Hilarija Logar, Robert Šinkovec
M.P.
Slike: Hilarija Logar, Robert Šinkovec

Kozlov rob, 13. oktober

Druženje s hojo – Tolmin, grobnica nemških vojakov, Kozlov rob.
Dvakrat odpovedan obisk Tolmina ni uresničil reka – v tretje gre rado. Ne, 13. oktobra smo se v jutranjem mrazu, a sončnem dnevu, odpeljali do sotočja reke Soče in Tolminke.
Gospa Darja Pirih iz Tolminskega muzeja je vodila ogled Nemškega pokopališča, kjer počiva skoraj tisoč v prvi svetovni vojni padlih nemških vojakov. Predstavila nam je pomenljivost in dovršenost nemške arhitekture tistega časa. V notranjosti stavbe so z mozaikom, na zlati barvni osnovi, izpisana imena padlih vojakov po abecednem redu. Berljivost omogoča sončna svetloba, ob različnem času dneva.
Povzpeli smo se na Kozlov rob. Vzpetina sredi Tolminske ravnice ponuja čudovite razglede na vse strani neba. Tu stojijo ruševine nekdanjega gradu, njegov zadnji lastnik je bila družina Coronini. Vsi vemo za tolminski punt – za kmete, ki so se uprli visokim davkom, se je slabo končal.
Udeležencem sem predstavila razvoj Tolmina, šolstvo, pomembne osebnosti, ki so v Tolminu živele in znamenitosti okolice. V kratkem nagovoru v tolminskem narečju sem predstavila to jezikovno znamenitost, opisala pa sem tudi karakter Tolmincev. Naše druženje smo zaključili z legendarno malico in pesmijo.
Valerija Seljak, koordinatorka
Fotografije: Jolanda Nanut

Razstava metuljev, 18. oktober

Obisk razstave metuljev v Vili Bartolomei (Solkan).
V ponedeljek, 18.oktobra 2021 smo si člani našega društva v Villi Bartolomei v Solkanu ogledali dve razstavi in sicer Razstavo Metuljev in razstavo Nepozabljeni predmeti.
Kustos David Kožuh nam je predstavil zbirko več kot 850 metuljev s širšega območja Sabotina, avtorja Bojana Zadravca. Poleg tega smo si ogledali preko 1800 vrst metuljev, ki živijo v Sloveniji. Navdušili so nas tudi predstavniki vrst iz drugih dežel (Japonske, Afrike..)
Nepozabljeni predmeti, avtorja Davida Kožuha, so v nas prebudili nepozabljene spomine na predmete iz naše mladosti. Med njimi so tudi taki, uporabni v kmetijstvu, pa predmeti, ki imajo zanimivo zgodbo, čeprav jih ni mogoče povsem strokovno označiti. Zanimiv je tudi seznam poimenovanja uporabnih pripomočkov. Navdušil pa nas je tudi kustos v svoji predanosti in veselju pri odkrivanju zanimive preteklosti.
Hvala Andrejki Čermelj za pobudo in organizacijo
M.P.
(V arhivu ni slik o dogodku)

Izola, od 23. do 30. novembra

Dnevi zdravja na morju – hotel Delfin.
V hladnih novembrskih dneh je 25 naših članic preživljalo sedem prijetnih in zdravih dni na slovenski obali. Nastanjene so bile v Hotelu Delfin v Izoli. Kljub temu da jim vreme ni bilo najbolj naklonjeno, so na sprehodih po obmorskih krajih – od Izole do Portoroža – krepile svoje zdravje za prihajajoče mrzle zimske dni. A ne samo to, tudi za prijetno vzdušje in veselje je bilo veliko priložnosti, tako ob jutranjih kavicah, ali večernih druženjih. Posebno doživetje je bil obisk orgelskega koncerta v Koprski stolnici.
Hvala Andrejki za organizacijo in predano vodenje skupine
slike:

Strunjan, od 11. do 18. decembra

Dnevi zdravja – Strunjan
Decembra so bile prekinjene vse dejavnost, le 28 članov nas je preživelo teden dni v zdravilišču v Strunjanu. Koordinatorka je bila Zorica Konrad. Bilo je enkratno doživetje morja in sonca, v čudovitem vremenu, kopanje v bazenu, vsakodnevni sprehodi – po strunjanskih solinah, na strunjanski grič, nad mesečevim zalivom, do Belvedera, malo peš, malo z avtobusom do Izole, Portoroža, Pirana, Kopra. Nismo uspeli poslušati mogočnih cerkvenih orgel v koprski stolnici, smo pa zato uživali ob novoletnih lučkah. Ponujali so se nam čudovidi sončni vzhodi in zahodi. Nadvse so bila prijetna večerna druženja. Hvala naši koordinatorki Zorici Konrad za skrbno organizacijo in vodenje.
M.P.
slike: