Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2023

seznam dogodkov:

Pot kamna, 25. januar

Druženje s hojo – Pot kamna, Volčji Grad – 25. 1. 2023
Vremenske razmere so nam dvakrat onemogočile izvedbo lanske »poti v neznano«. Končno nam je uspelo. Neznana pot je bila razkrita, a šele v letošnjem letu.
V kristalno jasnem, čeprav mrzlem dnevu, smo se odpravili na Kras. Kot pravi Miroslav Košuta »Na Krasu je krasno – nikdar ni prezgodaj, nikdar ni prekasno…«. Peljali smo se po zavitih poteh, – z žalostjo opazovali ožgana območja mirenskega krasa – dalje skozi kraške vasi, do Komna in še malo naprej do Volčjega Grada, kjer je bila naša končna postaja in izhodišče pohoda po Poti kamna.
Volčji Grad je za mnoge ena najlepših kraških vasic. Obiskovalce očara z značilno arhitekturo in arhitekturnimi detajli, izklesanimi iz kamna. V vasi lahko občudujemo čudovito oblikovane portale, imenovane kalone, vodnjake, okvirje oken, kamnite žlebove in različne kamnite okraske. V vasi je nekaj let bival in ustvarjal Marjan Rožanc. Od leta 1993 se na njegovi domačiji podeli zdaj že tradicionalno Rožančevo literarno nagrado za najboljši esej.
Od kje prihaja ime vasi ni povsem pojasnjeno, obstaja pa več domnev. Ena pravi, da po priimku Volk, ki je v teh krajih pogost. Druga pravi, da po volkovih, ki jih je bilo na Krasu nekoč zagotovo več. Tretja teorija govori o Volciji Priscili, ki naj bi bila hči oglejskih grofov in je v tej vasi ozdravela, kar naj bi potrjevala spominska plošča, vzidana v steno cerkve.
Cerkev, posvečena Janezu Krstniku, naj bi bila zgrajena v 14. ali 15. stoletju. Impozantni zvonik je kasnejšega datuma. Čar tega zvonika je v njegovem gornjem delu, zvonišču, ki je celo iz klesanega kamna in izpričuje krajevno zavezanost kamnoseštvu.
Na prostoru pred cerkvijo smo zapustili avtomobile, poiskali zavetje ob stranskem cerkvenem zidu, kjer nas je naša Hilarija poučila o zanimivostih kraja in poti, na katero smo se odpravljali.
Pot kamna je urejena učna pot, ki predstavi naravne in kulturne posebnosti tega dela Krasa. Popelje nas po značilni kraški pokrajini, kjer je kamen prisoten na vsakem koraku (dobesedno). Prisoten je v kamnitih hišah, suhih zidovih, pastirskih hišicah in razmejitvenih ogradah.
Najzanimivejši pa je vsekakor kot sestavni del ostalin širokega obrambnega zidu, ki zamejuje halštatsko gradišče – Debelo Grižo -, verjetno iz 8. stoletja pred našim štetjem. Znotraj obzidja so ljudje živeli v štirioglatih kočah, grajenih iz kamna ali iz vej. Današnje ruševine obrambnega zidu so široke od 8 do 15 m in višine 2 do 4 m.
Krožno pot petih kilometrov smo z umirjeno hitrostjo, med občudovanjem in živahno komunikacijo, prehodili v uri in pol. Po vrnitvi na parkirišče smo se okrepčali, malo pogreli in zapeli ter se odpeljali do Komna, v gostišče Pri Brajdi, kjer so nam postregli joto in klobaso.
Naša voditeljica Darinka, tokrat brez Željka, se je zahvalila vsem, z drobnimi darili izkazala pozornost in zahvalo predsednici Zdravki in bivši predsednici Milojki. Sama je bila deležne vsesplošne zahvale in pohvale, še posebej ji je priznanje za vse večletno prizadevno delo izrekla predsednica Zdravka.
Bilo je prelepo doživetje Krasa, z burjo, ki je bila dovolj nežna, da nas ni zamajala, prečistila nam je pljuča, prevetrila glavo in nam pobožala dušo.
Hvala Darinki, Hilariji in vsej dobri družbi.
M. P.
Fotografije: Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Hilarija Logar.

Renče, ob Vipavi, 15. februar

Druženje s hojo
Tokrat so nas Darinka, Vanja in Željko popeljali po delu učne poti ob reki Vipavi. Pričenja se ob njenem izviru in po 46km konča v Mirnu ob italijanski meji. Prehodili smo njen del na območju Renče -Vogrsko. Pot nas je vodila ob reki, potoku Lijaku, bolj ali manj oddaljena sta bila zvonika v Renčah in Bukovici. Razveseljevali so nas prelepo vreme in pogledi na drevesa, ki so iskala svoj odsev na vodni gladini, čakajoč pomlad, da se odenejo v »zeleno, ki te ljubim zeleno«. Stopali smo mimo in skozi urejene vinograde, sadovnjake, v daljavi se je na robu Trnovske planote videlo Skozno, naš pohodniški cilj naslednji mesec.
Vrnili smo se na izhodišče poti, k avtomobilom in se tam podružili. Tokrat je bila slavljenka Tatjana. S pesmijo in zdravico smo ji zaželeli vse najboljše.
Dobro razpoloženi smo se zapeljali še do bližnjega gostišča ob ribniku, na zadnji klepet in kavico.
Prelepo fotozgodbo je ustvaril Bruno Scozzai.
M.P.
slike:

Zbor članov, 22. februar

Po dveh letih smo končno lahko sklicali zbor članov v normalni obliki, ne na daljavo in brez mask. Seja je bila v veliki dvorani mestne občine, pričela se je ob 17.30, petnajst minut čakanja smo izkoristili za ogled video posnetka naše prednovoletne zabave, ki ga je pripravil Boris Kante.
Po uvodnem nagovoru predsednice Zdravke Kante je bilo izvoljeno delovno predsedstvo s predsednico Zoro Korenč. Sledila so poslovna poročila za leto 2022 (vsebinsko in finančno) – poročala je Zdravka Kante, poročilo nadzornega sveta – poročala Vidojka Harej in poročilo častnega razsodišča – poročala Ana Ašanin. Izpostavljeno je bilo uspešno delovanje društva, uresničeni so bili vsi načrtovani dogodki in dejavnosti, tudi finančno je društvo uspešno poslovalo. Člani odbora in prostovoljci so bili deležni pohvale in aplavza prisotnih. Zbor članov je sprejel vsa tri predstavljena poročila. Zaploskali smo našemu uspešnemu društvu.
Sledila je potrditev programa za leto 2023. Program je predstavljen v knjižici, o njem so poleg predsednice spregovorili še Darinka Albreht za področje pohodov in nordijske hoje, Marija Mercina je izpostavila pomen naših srečanj s Slovenci onstran meje, o izletih in mestnih obiskih je spregovorila Andrejka Čermelj. Program je bil potrjen.
Sledila je še predstavitev in sprejem sprememb Pravil društva in sicer – možnost sklica zbora članov na daljavo (različni načini), kakor smo imeli izkušnjo v času kovidne dobe, možnost izvolitve predsednika društva izmed članov upravnega odbora na njegovi ustanovni seji, možnost podaljšanja mandata članom upravnega odbora, po izteku, še za dodatno eno leto v posebnih okoliščinah. Slednje je bilo uveljavljeno že na tej seji, štirim članicam upravnega odbora se je podaljšal mandat še za eno leto.
Po uri in pol se je uradni del seje zbora članov – prisotnih 61-, zaključil, nadaljevali smo v avli, s prijetnim druženjem in ob prigrizku.
M.P.
Fotografije – Jolanda Nanut

Predavanje – Stres, 1. marec

Predavanje – Stres; pojav, prepoznavanje in obvladovanje.
Predavateljica Irena Bolko, psihologinja v Centru za krepitev zdravja Nova Gorica, je svoje predavanje najavila s povzetkom:
Stres predstavlja normalen odziv našega telesa. Težave nastanejo, ko je stresnih situacij preveč, so prepogoste, premočne ali trajajo predolgo. V takšnih primerih lahko stres vodi do različnih duševnih in telesnih težav. Na predavanju bomo spoznavali značilnosti stresnega odzivanja, znake, po katerih ga prepoznamo, in učinkovite načine spoprijemanja s stresnimi situacijami.
Predavateljica je poudarila, da je stres spontan odziv človekovega organizma, evolucijska nuja, ki je zagotoavljala človeku obrambo v nevarnih situacijah. Torej je njegova vloga izvorno pozitivna, če se po prenehanju nevarnosti v telesu vzpostavi ponovno ravnovesje in stresni odzivi: povišanje krvnega tlaka, pospešeno bitje srca, napetost mišic, izzvenijo. Nevaren postane stres, ki traja predolgo, ali se ponavlja, saj je v takšnih primerih količina izločenega stresnega hormona velika, kar prizadene človekovo zdravje. Predavateljica je izpostavila nekaj načinov, da stres umirimo (gibanje, ročna dela, pisanje, reševanje križank..) Včasih je treba poiskati pomoč. Spodbudila nas je, da smo udeleženci prispevali svoje mnenje.
Po končanem predavanju se ji je v imenu vseh prisotnih zahvalila in ji podarila šopek, cvetje je bilo v barvi naše sončnice.
M.Pirc.
slike:

Razstava GO S50-60

Z MUZEJSKEGA LISTA – Razstava GO S50-60, Mesto in prebivalci v 50. in 60. letih, je osnovana na fotografskem fondu, ki ga hrani Etnološki oddelek Goriškega muzeja. V prvi vrsti je to arhiv Foto ateljeja Pavšič Zavadlav, razstavo pa dopolnjujejo še fotografije Mirka Lična-Prepiha in fotografije, ki so jih prebivalci mesta prinesli na akcijo Zgradili smo mesto, ki je leta 2016 potekala v Goriški knjižnici Franceta Bevka v sodelovanju s Pokrajinskim arhivom Nova Gorica in našim muzejem.

Pred muzejem nas je sprejel in po razstavi vodil kustos David Kožuh. Iz pripovedi in raztavljenih fotografij smo lahko spoznavali in obujali spomine, kako je mesto nastajalo, rastlo, in nekateri med nami z njim.
Lepo je bilo spominjati se.
Hvala Andrejki Čermelj za prizadevno organizacijo

M.P.
Fotografije: Jolanda Nanut, Darinka Kavčič

Praznovanje dneva žena , 11. marec

Tri leta so minila od zadnjega družabnega srečanja, posvečenega obeležju dneva žena. Letos nam je uspelo, 11. marec je bil naš dan.
Organizatorke – Zorica, Andrejka, Vidojka, Darinka, Zora.
Prisotne je nagovorila predsednica Zdravka Kante. Izpostavila je dejstvo, da so za razliko od nas, še marsikje po svetu ženske neenakopravne, zatirane in podrejene, zato ima obeleževanje dneva žena vedno znova smisel, da tega ne pozabimo. Zahvalila se je vsem prostovoljkam za pripravo srečanja in zaželela prijeten večer. Sledil je kulturno – zabavni program, ki so ga oblikovali – mladi kitaristi šempetrske podružnice novogoriške glasbene šole z učitelejm Matjažem Remcem, naše pevke, združene v zboru Mavrica, z mentorjem Urošem Cejem, dijak gimnazije Nova Gorica Jakob Kante je recitiral Pavčkovo Angel za mame, zaključil je Pevski zbor Društva žena Miren – Kostanjevica s povabilom na ples, pevovodkinja – Mojca Cej.
Sledila je večerja in nato tombola.
Podelili smo prvo in drugo cinkvino, tombola pa je osrečila gospo Mileno, ki je tega dne praznovala tudi rojstni dan. Seveda smo ji ob svečki tudi zapeli in nazdravili. Nadaljevali smo v prijetnem druženju.
Poleg prijetnih vtisov smo domov odnesle tudi prelepo rožico.
M.P.
Fotografije – Darinka Kavčič

Kremenjak, 15. marec

Druženje s hojo – Kremenjak
Zakaj v tej pokrajini kamniti je vse lepo in prav …..(Srečko Kosovel, Pesem s Krasa)
Res je. Vedno znova se radi vračamo na Kras in v prijetnem druženju stopamo po njegovih poteh, kolovozih in stezah. Tokrat smo se iz Nove vasi odpravili do Kremenjaka.
Našo pozornost je na poti pritegnil razgledni stolp, od koder so graničarji svoje čase budno opazovali našo in bližnjo italijansko okolico. Najbolj drzni med nami so se na stolp tudi povzpeli. Razgled je resnično enkraten.
Na cilju je opazovalnica še iz časa 1. svetovne vojne, ki je neusmiljeno zarezala v te kraje, kot zaledja Soške fronte.
Porajajoča jasnina nam je odpirala razgled na morje do lagune.
Zaključili smo kot običajno v veselju in s pesmijo.
Ker poleg socialne vključenosti skrbimo tudi za digitalno vključenost, smo na naših telefonih lahko prebrali, da smo prehodili 6 km in naredili 10 000 korakov (zaokroženo).
Hvala našima koordinatorjema Darinki in Željku Albreht, pridnim članicam in članom, ki so priskrbeli priboljške, pa vsej družbi, da nam je bilo lepo.
M.P.
slike

Trst – izvir Timava, 5. in 13. april

IZLET – Trst, Rižarna, izvir Timave
V okviru programa obiskov bližnjih krajev na Goriškem in v zamejstvu smo 5. aprila organizirali izlet v Trst, z ogledom mesta, Rižarne – nacističnega koncentracijskega taborišča pri Sv. Soboti -, in obiskom izvira Timave v Štivanu. Veliko zanimanje za ta dogodek je botrovalo odločitvi za ponovitev izleta 13. aprila.
April se svojemu slovesu vremenske muhavosti ni izneveril, tako je prva skupina izletnikov doživela ob sončnem vremenu sicer zelo blago slovito tržaško burjo, druga pa je bila prisiljena uporabiti dežnike.
Zaradi svoje obmorske lege in povezave med Balkanom in severno Italijo je bil Trst od rimskih časov dalje pomembno mesto. V stoletjih je ohranjal svoj status in postal zaradi svojega strateškega položaja in vloge najpomembnejše trgovsko pristanišče Avstrijskega cesarstva ter vodilno trgovsko središče. Njegova vloga je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške proge Dunaj – Trst. Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega primorja. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po pomembnosti postavljalo neposredno za Dunaj.
Ob koncu 19. stoletja je bil Trst živahno kozmopolitsko mesto, v katerem so se prepletale slovenska, italijanska in nemška kultura, in je navdihovalo pesnike in pisatelje – med Slovenci Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Dragotin Kette, Igo Gruden…, od drugih James Joyce… V Trstu je pričel izhajati tudi prvi slovenski ženski časopis SLOVENKA. Prva urednica je bila Marica Nadlišek Bartol, s prispevki je sodelovala Zofka Kvedrova, pa tudi Cankar, Zupančič, Finžgar..V Trstu je do svoje pozne starosti in smrti živel pisatelj Boris Pahor.
Do prve svetovne vojne je v Trstu živelo več Slovencev kot v tedanji Ljubljani. Med obema vojnama so se množično izseljevali, bodisi v novonastalo kraljevino Jugoslavijo, ali v druge države Evrope, največ pa v Argentino.
Narodni dom v večnamenskem poslopju na ulici Filzi 14 je bil osrednja kulturna ustanova tržaških Slovencev. Zgrajen je bil v letih od 1901 do 1904 po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. 13. julija 1920 so Narodni dom načrtno napadli in požgali italijanski fašisti. Stavba je bila ob 100. obletnici požiga leta 2020 deklarativno v celoti vrnjena slovenski narodni skupnosti, italijanska vlada je prenos z dekretom potrdila oktobra 2021, pogodba o brezplačnem prenosu Fabianijeve palače pa je bila podpisana ob navzočnosti italijanskega predsednika konec marca 2022.
Mesto ohranja še danes značilne poteze avstro-ogrske arhitekture. Sprehodili smo se po glavnem trgu, ob velikem kanalu, si ogledali nekdanji Ponte Rosso, meko jugonakupovalnih podvigov, do ostankov rimskega teatra, in se seveda nismo mogli odreči kultni tržaški kavici.
Obiskali smo Rižarno, taborišče, v katerem je svojo življenjsko pot končalo ali pa od tod nadaljevalo v druga taborišča tretjega rajha tudi veliko Slovencev. Območje zloglasnega taborišča, nekdaj luščilnice riža, je od leta 1965 državni spomenik.
Povzpeli smo se na Grič svetega Justa.
Na povratku proti domu smo se ustavili ob izviru reke Timave, v idiličnem parku pod vasjo Štivan.
Reka Timava je ena krajših rek v današnji Italiji. Tok reke je od izvira do izliva dolg le dva kilometra. Svoji dolžini navkljub se lahko Timava ponaša s kar štirimi izviri. Približno tretjina vode priteče iz ponikalnice reke Reke, ki se v Škocjanskih jamah skrije v podzemlje. Preostanek voda priteče iz rek Vipave in Soče, nekaj pa iz kraškega polja v okolici Doberdoba.
Tik ob izviru reke še danes stoji srednjeveška cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo med letoma 1399 in 1472 postavili Devinski gospodje. Cerkev so zgradili na temeljih zgodnjekrščanske bazilike. Najstarejši ohranjen del stavbnega kompleksa je gotska apsida s kapnimi oporniki, glavna stavba pa je iz leta 1519.
Vračali smo se polni vtisov, Trst s svojo bližnjo okolico ponuja veliko, kar bomo še morali obiskati.
Zahvala gre naši vodički, predvsem pa Andrejki Čermelj za vso prizadevno organizacijo.

M. P.
Fotografije – Darinka Kavčič, Jolanda Nanut

Festival zdravja, 7. april

Sodelovanje na FESTIVALU ZDRAVJA – Bevkov trg
Festival zdravja je z geslom “Zdravje za vse” potekal od 2. do 7. aprila 2023 na območju Nove Gorice, delno tudi Gorice. Vključeval je predstavitve in dejavnosti namenjene ohranjanju in izboljšanju zdravja. Sodelovale so organizacije in društva, katerih osnovno poslanstvo je skrb za zdravje. Pestremu izboru sodelujočih se je pridružilo tudi naše društvo. Svojo dejavnost smo predstavljali na posebni stojnici, s ponudbo literature, tako lastnih programskih vsebin, kot tudo strokovne literature v zvezi z osteoporozo. Sodelujoče članice so ponujale razlage na vprašanja mimoidočih in jih spodbujale k vključevanju v naše programe.
Velike pozornosti smo bili deležni s predstavitvijo naše “Učne ure skupinskega razvedrilnega plesa”. Pod budnim vodstvom naše čudovite vaditeljice Sare Mlakar smo ob glasbeni spremljavi izvedli ogrevalne vaje in zaplesali na ritmično glasbo pesmi “Jeruzalema”.
Sijalo je sonce, zaveznik nas osteoporotikov, žarele so naše sončnice, veseli in razposajeni smo dokazali, da je VREDNO.
Hvala in pohvala vsem sodelujočim.
M.P.
Fotografije: Boris Kante

Trnovo, Skozno, 19. april

Druženje s hojo – Trnovo, Skozno
SKOZNO – Velik naravni most ali okno na robu Trnovskega gozda, nad vasjo Šmihel.
Nad Vipavsko dolino, v območju od Gorice do Ajdovščine, se dvigajo mestoma strme stene. Skoraj povsem na zahodu je v enem od skalnih pomolov na višini 671 m veliko naravno okno. Samo okno je okrog 10 m visoko in 15 m široko, votlina pod naravnim mostom pa je še precej večja.
Skozi okno je lep razgled na Vipavsko dolino, še lepši pa se ponuja z vrha oboka, nad oknom. Slednjega je med I. svetovno vojno baje izkoriščal tudi general Borojević, saj je s tega mesta z enim pogledom zaobjel celoten del spodnje soške fronte.
Do Skoznega lahko pridemo po dokaj ravni poti iz Trnovega, to pot smo izbrali tudi mi, druga pa gre iz Šmihela, in je zahtevnejša.
Avtomobile smo zapustili na parkirišču in se odpravili mimo vzletišča za jadralna padala do našega cilja.
Zanimivo doživetje kraške Trnovske planote s čudovitimi razgledi in v prijetni družbi.
Hvala Darinki Kavčič, ki je bila tokrat vodička, za fotografije pa Brunu Scozzaiu, Darinki in Jolandi.
M.P.
slike:

Prekmurje, 4. in 5. maj

Izlet v Prekmurje in v Vulkansko deželo na avstrijskem Štajerskem –
Triinštirideset članic in članov našega društva se je z avtobusom odpravilo proti »glavi slovenske kokoši«. Ker se je članstvo razširilo tudi izven Goriške, smo se ustavili v Ajdovščini in na Razdrtem, da so se nam pridružile tudi Ajdovke in Kraševke. V Ljubljani se je priključila še dolgoletna članica Tonica. Na poti preko Štajerske smo izvedeli nekaj osnovnih podatkov o naši ciljni destinaciji.
Najprej smo se ustavili v Bogojini, najslikovitejši in najstarejši vasi v Prekmurju, kjer nas je pričakal lokalni vodič Sašo Fras. Popeljal nas je do župnijske cerkve Gospodovega vnebohoda, ki jo tako »po domače«, predvsem pa zaradi njene izredne lepote imenujemo Bela golobica. To je znan spomenik sakralne arhitekture velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. Od 14. stoletja dalje je cerkev doživela več preobrazb: prvotna stavba z romanskim jedrom in s prekmursko gotiko je ohranjena in predstavlja dostop v novo cerkev, ki ji je dokončno obliko v letih 1925 – 1927 vdahnil Plečnik.
To je pravo monumentalno svetišče, ki vsakogar prevzame s svojo čistostjo in arhitekturno izvirnimi rešitvami.
Ob stari glavni vhod je avtor postavil dominanten valjast stolp, zvonik z značilnimi plečnikovskimi likovnimi oblikami. Na vrhu valja je razgledna terasa in na njenem robu dodaten stolpič, ki se ponovi ob zaključku stare cerkve.
Nato nas je pot zapeljala do LUŠT-ne domačije v Renkovcih, kjer smo si ogledali gojenje paradižnikov v ogromnih zastekljenih rastlinjakih. Pokušali smo sočne, okusne češnjeve in grozdaste plodove. Tudi domov smo jih nekaj prinesli.
Popoldne smo uživali ob odkrivanju Pomurja v EXPANO regijskem centru ob Soboškem jezeru. S sodobnimi interaktivnimi tehnikami smo obogatili znanje o geografiji, zgodovini, umetnosti tega predela Slovenije. Marsikoga je navdušil virtualni polet z balonom nad pomurskimi kraji.
Oddih v hotelu Radin v Radencih nam je dal novih moči. Uživali smo v kopanju v termalnih bazenih, v sprehodih in dobrih pomurskih okusih večerje. Ob prijetni glasbi so nekateri tudi zaplesali. Po obilnem zajtrku smo se z vodičem mag. Bojanom Mažgonom odpeljali v Avstrijo. Dežela »Vulkanland« je bila predstavljena kot primer dobre prakse, kako se lahko majhne podeželske občine, ki so bile pred 30 leti opredeljene kot najmanj razvito in brezperspektivno področje v Avstriji, s premišljeno politiko medsebojnega povezovanja razvijejo v prepoznavno samooskrbno regijo.
V kraju Auersbach smo si ogledali kmetijo Vulcano, ki si prizadeva proizvesti najboljši pršut, kmetijo, kjer prašiči živijo čim manj stresno in poslušajo Mozarta. Presenetilo nas je, da so nam predvajali promocijski film v slovenščini. Tudi okusen prigrizek suhomesnatih dobrot nam je prijetno teknil! Seveda nismo mogli mimo čokoladnice Zotter, kjer smo se posladkali.
Ogledali smo si še razstavo umetnin izpod spretnih rok podjetnih predstavnic društva kmečkih žena v Witmansdorfu. Videli smo tudi 400 let star mlin.
S poznim kosilom – s hrustljavo kračo smo se okrepčali v »etno« vinotoču v Ratchendorfu, v njegovi okolici pa se načudili skrbno izbranim zbirateljskim predmetom.
Na avstrijskem Štajerskem smo preživeli sončen majski dan v razvojno optimističnem podeželskem okolju, ki nas je navdušilo s ponudbo in gostoljubjem.
Hvala organizatorju Borisu Kantetu, vsem udeležencem, dobrim vodičem in prijaznemu šoferju Roku Remcu.
Zapis: Zdravka Kante,
Fotografije: Boris Kante

Zaključno srečanje v Solkanu , 3. junij

Prelepo sončno in toplo vreme je botrovalo našemu tradicionalnemu zaključnemu srečanju 3. junija 2023. Udeležilo se ga je preko 120 članic in članov, veselo rapoloženih, v pričakovanju prijetnega druženja, pa tudi takšnih in drugačnih predstavitev.
Uvodoma je spregovorila predsednica društva Zdravka Kante in vsem prisotnim izrekla dobrodošlico ter z veliko mero zadovoljsta povzela bogato dogajnje v zaključeni sezoni, končno v celoti izpolnjenem programu in njegovih presežkih. Izrekla je pohvale vsem, ki so pri tem sodelovali. Besedo je nato prevzela Vidojka Harej in se izkazala kot odlična povezovalka nadaljevalnega programa.
Zaplesale so članice naše plesne skupine na koreografijo treh plesov, ki jo je pripravila naša mentorica Sara Mlakar.
Prelepo so zapele pevke zbora Mavrica pod vodstvom maestra Ceja, slovenske plese so predstavile plesalke folklorne skupine, oboji so pod okriljem UNITRI, vendar jih je večina včlanjenih tudi v naše društvo.
Nasmejali sta nas Vlasta Klančič in Klavdija Bizjak, amaterski igralki iz Šempetra. Njun pogovor je tekel o čisto vsakdanjih težavah, pričakovanjih in nesporazumih. Marsikatera se je v njuni pripovedi prepoznala.
S skromnim darilom, majico našega društva, smo se oddolžili animatorjem vseh dejavnosti, saj so tekom celega “šolskega leta” skrbeli za vodenje prisotnosti na dejavnostih, obveščanje vključenih članov in poročanje o dogajanju ter željah članov.
Programski del smo zaključili skladno z našim vodilom – zmigajmo se, še preden nas osteoporoza načne – z našim vaditeljem smo izvedli nekaj gibalnih vaj. Sledilo je kosilo. Gurman nas tudi tokrat ni razočaral. Pa tudi naše prostovoljke, ki so se iskazale s strežbo.
Sledilo je prijetno druženje, za vzdušje sta poskrbela mlada harmonikarja Lea in Kristjan, in seveda naš DJ Boris s predvajanjem izbrane muzike. Nekateri so zaplesali, drugi so se preizkusili v metanju ploščkov.
Posebno pohvalo in zahvalo je na koncu predsednica namenila ekipi organizatorjev – Andrejki, Zorici, Darinki – in vsem prostovoljcem, ki so omogočili ta lepi dogodek.

Zapisala M.P.
Fotografije – Darinka Kavčič, Boris Kante

Ajdovščina in Lokarjeva pot, 7. junij

Druženje s hojo ob sredah – Ajdovščina in Lokarjeva pot – 7.6.2023
Tokratno druženje s hojo je bilo namenjeno obisku Ajdovščine, predvsem pa spoznavanju njenega rojaka, pisatelja in zdravnika Danila Lokarja, ki se je tu rodil in ustvarjal (1892 – 1989). Letos je bila v okviru projekta “Slovenska pisateljska pot” otvoritev njemu posvečene Lokarjeve poti. Pot ima 5 postaj, pričetek je pri Lokarjevi domačiji, kamor se tudi vrača po vmesnih – Kopališče ob Lokavščku, Škol, Izvir Hublja in fužine, Pale. Sprehajalna pot je nezahtevna in označena. Mi smo prehodili prvi dve postaji, vodila nas je Marija Mercina, na njej smo srečali zanimive sogovornike, poznavalce pisateljevega življenja in dela. Darinka in Željko Albreht sta bila nepogrešljiva soorganizatorja.
Vila Rizzatto je zanimiv primer stavbne arhitekture 19. stoletja in bi bila vredna posebnega ogleda. V njej so prvotno domovale družine ajdovskih industrialcev Jochmanna in Rizzatta, zatem imelo svoj sedež vojaško poveljstvo JLA, zdaj pa različne stranke in društva. Park z mogočnimi starimi drevesi pred vilo je urejen kot parkirišče, ki smo mu zaupali svoje jeklene konjičke.
Ob pogledu na sotočje mrzlega Hublja in toplega Lokavščka je Marija Mercina predstavila njun pomen za razvoj Ajdovščine.
Pred Lavričevo knjižnico (nekdanji Dom JLA) je njen direktor Artur Lipovž predstavil različna prizadevanja in uspehe pri izdaji Lokarjevih literarnih del, še posebno pa njemu posvečene letošnje prireditve ob 130-letnici rojstva.
Lokarjeva domačija v Prešernovi ulici v Ajdovščini z njegovo delovno sobo je prva postaja na »pisateljski poti«, ki je bila določena in označena letošnjega maja. Vse že uresničene ali šele načrtovane pisateljske poti, ki jih je določilo Društvo slovenskih pisateljev, so na Slovenskem 104. Pred Lokarjevo hišo smo se srečali z Marjetko Bogataj, roj. Kette, Lokarjevo bližnjo sosedo, tako kot vsi njeni sorodniki je bila njegova pacientka; kot dolgoletna poslovodkinja v ajdovski knjigarni se je z njim skoraj vsakodnevno srečevala. Njeno pripovedovanje je podobno zakladnici, njeni spomini v njej pa kar kličejo po zapisu in objavi.
Dalje smo šli po Lokarjevi poti čez Lavričev trg in po Gregorčičevi ulici mimo Lokarjevega drevoreda s spomenikom Arturju Lokarju.
Pot nas je vodila mimo večjih stavb okrog Lavričevega trga in po Gregorčičevi ulici. Marija Mercina nam je ob njih povedala, kdo vse se je v njih rodil ali prebival, in katere je v svojih literarnih delih upodobil Danilo Lokar. Na začetku Lokarjevega drevoreda stoji Spomenik padlim borcem, delo kiparke Milene Lah.
Ob Lokavščku smo se sprehodili do 2. postaje Lokarjeve poti, kopelce, prostorčka, kjer se je pisatelj, znan po svojih načelih o zdravem življenju, kopal v vseh letnih časih in tam zasnoval marsikatero literarno delo. Lokarjevo predajanje naravnemu zdravljenju v naravi ponazarja Pilonova fotografija prijatelja Danila v kopalkah iz leta 1967, na pisateljevo snovanje na tem kraju pa nas spomni citat iz njegovega dela. Celotna Lokarjeva krožna pot ima 5 postaj (približno 2 uri in pol hoda) in se vrne na 1. postajo pri Lokarjevi hiši. Prehodili smo komaj njen začetek.
Vrnili smo se na Lokarjevo domačijo, v spominsko delovno sobo Danila Lokarja.
Profesorica Ivana Slamič – najboljša poznavalka Lokarjevega pisateljskega dela in zapuščine, urednica več njegovih del, vse od leta 1970 avtorica pomembnih razprav, organizatorka znanstvenih simpozijev in snovalka »Lokarjeve pisateljske poti« – nam je iz svojega bogatega znanja predstavila tri njegova dela, ki se neposredno vežejo na goriški prostor. To so: Podoba dečka, Leto osemnajsto in Zehajoči angel. Nato je poudarila, da je fašizem zavrl pomembno literarno ustvarjanje, poleg Lokarja še več drugih ajdovskih literatov. Njihovo delo in pomen bi se v prijaznejših okoliščinah drugače razcvetelo, podobno kot se je to v istem času zgodilo v t. i. »novomeški pomladi«.
Vrnili smo se v park pred Vilo Rizzatto, kjer smo zaključili naše srečanje v veselem razpoloženju, kot običajno.
Po zapisu Marije Mercina
fotografije – Darinka Kavčič

Divja nabiralnica, 8. junij

Delavnica – DIVJA NABIRALNICA
V četrtek, 8. junija, smo se odzvali vabilu Fundacije BiT Planota, ki pripravlja prvi zeliščni team building v sodelovanju z Vito Matjac, lastnico zavoda Floravita. Namen projekta Divja nabiralnica je udeležencem predstaviti divje rastoča zelišča in jih vzpodbuditi k njihovi uporabi.
V Zeliščnem centru Grgarske Ravne sta nas najprej pozdravili Urška Čarman in Lucija Zavrtanik, koordinatorici projektov, in nam predstavili Vito Matjac, mlado zeliščarko, ki nas je presenetila s svojim širokim poznavanjem rastlin in predvsem z njihovimi zdravilnimi lastnostmi.
Po prijaznem sprejemu smo se razdelili v dve skupini, določili svojo vodjo, ki ji je Vita dala košaro, in se odpravili na poučni sprehod po gozdni poti. Vzdolž poti so table, ki označujejo tam rastoča zelišča. Vita nas je spodbujala, da smo si nabrali tista, ki so užitna, in nam tudi ob vsaki pojasnila njene lastnosti. Kmalu sta bili naši košari polni koprive, robide, regačice, čemaža, črne detelje, (ki naj bi bila zdravilna za osteoporozo), trpotca …, vsega, kar naj bi uporabili za pripravo malice.
Po povratku v prostore centra smo se opremili s predpasniki in kapami ter se lotili priprave dveh jedi: namaza in juhe. V odmerjenem času smo pripravile čemažev namaz in koprivno oz. zeliščno juho, za posladek še ocvrte bezgove cvetove.
Na lično pripravljenih pogrinjkih smo servirale pripravljene jedi, okrašene z nabranimi cvetovi. Po degustaciji smo si bili enotni, da sta obe skupini odlično opravili svojo nalogo, kar so potrjevali »s kruhom pomazani« prazni krožniki.
Navdušeni smo bili nad Vitinim izvirnim načinom podajanja svojega znanja, zato smo se ji priporočili za nadaljnje sodelovanje.
Preden smo se razšli, smo se še fotografirali ob omamno dišečih vrtnicah pred stavbo Zeliščnega centra.
Tekst – Karla Božič
Fotografije – Fundacija BIT Planota

Dolenjske Toplice, od 11. do 18. junija

nevi zdravja v Dolenjskih Toplicah
Dnevi zdravja v Dolenjskih Toplicah so že vrsto let del našega programa. V zdravilišču vedno poskrbijo, da nam poleg običajnih aktivnosti namenjajo posebno pozornost in nam namenjene dejavnosti.
Tudi letos smo junija izkoristili ugodnosti zdravilišča in tam preživeli teden dni aktivnih, pestrih in razgibanih dni. Udeležilo se nas je 25 članic in članov. Kot že vrsto let je bila koordinatorka naša Hilarija Logar, ki je znala poskrbeti za naše posebne želje, ko je bilo to potrebno. V zdravilišču pa je bil naš skrbnik gospod Matjaž. Nadomestil je Janija, ki je to nalogo opravljal prejšnja leta. Prihod v D.T. je bil nekoliko dolgotrajen in naporen, saj so se z zdraviliškim avtobusom pripeljali letoviščarji tudi iz drugih krajev. Nameščeni smo bili v hotelu Kristal.
Dan smo pričenjali z jutranjo telovadbo v zdraviliškem parku, telovadili smo skupaj s krajevno skupino šole zdravja. Po zajtrku je bila priložnost za vodeno telovadbo v bazenu, nato pa prosto plavanje v zunanjih ogrevanih bazenih. No eden je imel hladnejšo vodo, kar je bilo povsem v redu, saj smo imeli veliko sreče z vremenom, ki nas je razvajalo s soncem in toploto. Večina se nas je udeleževala tudi popoldanske vodene nordijske hoje po pestri okoliški pokrajini, po čudovitih gozdovih, travnikih, do bregov reke Krke. Odpravili smo se tudi do arheološkega najdišča Cvinger, kjer so bili odkriti ostanki naseljenosti in gradišče od pradavnine, bronaste in železne dobe.
V prostorih hotela so nam organizirali zvočno kopel s tibetanskimi posodami in gongom, predstavitev limfne drenaže, tehniko tapkanja. Udeležili smo se zanimivih in poučnih predavanj – o dnevnih aktivnostih pri bolečinah v križu in o spremembah prehranskih navad za izboljšanje zdravja.
Tudi večere smo preživljali skupaj . Naš animator Matjaž je organiziral kviz (s priročnimi nagradami), drugi večer pa tombolo. V kavarni hotela Balnea smo tri večere lahko prisluhnili prijetni glasbi. Preko dneva so si nekateri privoščili tudi terapetske obravnave.
Kakor vsako leto so nam tudi letos organizirali skupinski izlet z avtobusom, tokrat po dolini reke Krke proti dvorcu Soteska in Hudičevemu turnu, dalje v Dvor, nato v Žužemberk in k izviru reke Krke.
Dvorec Soteska je bil eden najlepših in največjih dvorcev, o njem je poročal že Valvazor v 17.st. Danes je ohranjen v ruševinah, ki so ostale, potem ko je bil med vojno porušen. K dvorcu spada tudi vrtni paviljon v njegovi bližini, za kamnitim obzidjem, imenovan Hudičev turn, po izročilu da so tu graščaki prirejali razuzdane zabave. Oblikovan je kot štiriperesna deteljica, notranjost je bila v celoti okrašena s freskami, katerih ostanke smo lahko občudovali.
Vstopili smo v bližnjo stavbo, Muzej starih avtomobilov, pa tudi motorjev, vozov in kočij. Pot nas je dalje vodila v kraj Dvor, kjer je bila v 19. stoletju železarna in močno razvito železolivarstvo. Danes so kot priče nekdanje pomembnosti spomeniško ohranili plavž , odpirajo pa tudi Muzej železarstva.
Nadaljevali smo do bližnjega Žužemberka in vstopili v impozantni žužemberški grad – trdnjavo. Pričakala nas je domača vodnica, ki nam je med hojo po gradu z veliko mero navdušenja pripovedovala o njegovi zgodovini, predvsem pa o izredni zavzetosti domačinov, ki so sami uspeli vsaj delno obnoviti med vojno porušen grad in mu znova vdahniti veličino, istočasno pa ustvariti odličen prireditveni objekt in kraj raznih oblik druženja in dejavnosti.
Zadnja postaja našega potepanja je bil kraj, kjer izvira Krka. Poleg je tudi vhod v Krško jamo, ki pa je bil zaprt.
Bil je prelep izlet, zanimiv in pester. Še nekaj utrinkov.
Prišel pa je tudi čas, ko je bilo treba pripraviti kovčke in se odpraviti proti domu.
Hvala zdravilišču Dolenjske Toplice za vso pozornost in gostoljubje, ki smo ju bili deležni, še posebej našemu animatorju Matjažu. Hvala tudi naši Hilariji za vso skrb, ki nam jo je namenila.
M.P.
Fotografije – Hilarija Logar

Pula. od 24. junija do 1. julija

DNEVI ZDRAVJA NA MORJU – PULA
Letovanja se je udeležilo 30 članov in članic. Najstarejša med nami je bila skoraj 90-letna Stanislava (Slavka) Vidmar. V organizaciji agencije Relax je letovanje koordiniral Boris Kante.
Nastanjeni smo bili v hotelu Pula z zunanjim bazenom, v katerem pa se je le malokdo kopal, saj je bila za plavanje privlačnejša čista morska voda v prodnatem zalivu pod hotelom.
Vsak počitniški dan smo pod taktirko Rudija Suliča ob 7.30 začenjali z jutranjo telovadbo na hotelskem igrišču, tlakovanim z umetno travo.
Po obilnem zajtrku si je vsak po svoje privoščil počitek, plavanje, sončenje ali pohajkovanje. Marsikdo je sedel na turistični avtobus, ki se je ustavljal na različnih zanimivih krajih v Pulju in bližnji okolici.
V torek, 27. junija, smo se v skupini osemnajstih odpravili na izlet na Brione. Do Fažane, kjer smo se vkrcali na ladjico, so nas peljali taksiji. Prijetna in razgledana vodička nam je predstavila geografske in zgodovinske zanimivosti Velikega Briona, največjega otoka tega hrvaškega arhipelaga.
Svoje znanje o starem Pulju smo obogatili tudi z dvournim vodenim ogledom mesta v četrtek, 29. junija. Mlada Puljčanka, ki je študijska leta preživela v Ljubljani, nam je v slovenščini predstavila vse pomembne spomenike svojega mesta.
Počitniške večere smo zaključili z dobro večerjo in s pijačo, ki nam je bila ob tem na razpolago. Še malo smo se podružili in nato legli k zasluženemu počitku. En večer nas je združil s praznovanjem rojstnega dneva naše Vojke Ferlat. Tudi zaplesali smo!
In tako je ostal spomin na: belino proda, senco pinij, modrino neba, šumenje morja, oglašanje škržatov, vetrič v borovem gozdu in pogled na let galeba!
Zapisala Zdravka Kante
Fotografije: Boris Kante

Lokve, Lazna, 2. avgust

Druženje s hojo – Lokve, Lazna
Za pohode v vročih julijskih dneh je Trnovski gozd odlična izbira. Boris Kante je predlagal, da nas tokrat popelje na Lazno. A letos nam druženja kroji slabo vreme. Našega pohoda nam skoraj ne bi uspelo uresničiti. Slaba napoved in nevihte z vetrom ponoči. Nato pa drzna odločitev, da se vseeno podamo na pot. Na Lokvah nas je pričakal Boris. Skupaj smo se zapeljali proti Lazni, se ustavili in parkirali na večjem odcepu.
Boris nam je orisal krožno pot do Lazne, ki je bila včasih središče smučarskega in pohodniškega turizma na Goriškem. Sindikati podjetij so tu organizirali tekme na smučeh, šolo smučanja, osnovne šole so svoje učence sem vozile na športne dneve.
Po kratki telovadbi smo se odpravili po lepi makadamski poti proti koči.Sprehodili smo se mimo starega opuščenega kamnoloma, preko travnika do urejene stanovanjske hiše. Od tu smo zagledali naš cilj – lepo obnovljeno kočo na Lazni (nadmorska višina 950 m). Na poti nas je Boris opozoril na okoliške hribe, Travnati vrh, odcep za Trebušo, pri koči pa na Poldanovec v meglici. Ob koči smo si privoščili počitek in žganjico.
Drugi del poti smo nabirali travniške rožice, klepetali, se smejali in dobro razpoloženi prispeli do avtomobilov. Odpeljali smo se nazaj proti Lokvam, kjer nas je pričakala Zdravka s čajem in domačim štrudlom. Hilarija nas je počastila s slaščicami, v čast Petrovega rojstnega dne. Od nas pa je dobil najlepši šopek iz nabranega travniškega cvetja. Po prijetnem druženju in pesmi smo se odpravili proti domu.
Lepa hvala Zdravki in Borisu za sodelovanje pri organizaciji našega druženja !
Darinka Albreht
Fotografije – Darinka Kavčič

Škofja Loka, Crngrob, Visoko – 23. avgust

V našem letnem programu je bil za mesec avgust načrtovan izlet v Škofjo Loko, Crngrob in Visoko. Veliko zanimanje je že junija potrdilo vesela pričakovanja, pa tudi razočaranje tistih, ki si žal niso uspeli pravočasno zagotoviti mesta. Vsi smo se izleta veselili.
A prišel je začetek avgusta s kataklizmičnim deževjem in poplavami na Koroškem, v Savinjski dolini in tudi Škofji Loki in Poljanski dolini. Medije so preplavili prizori nedoumljivega razdejanja in istočasno brezmejne solidarnosti in prostovoljske pomoči. Razmišljati o izletu v prizadete kraje je bilo nemogoče in tudi nečloveško. Vendar, ujma se je potuhnila, reke so zapustile bregove, ostale so strahovite posledice, razdejane in podrte hiše spremenjene struge rek, kupi nanešenega proda in dreves. Dolga bo pot do normalnosti. Izkazalo se je, da je stanje v krajih, kamor smo bili namenjeni povsem umirjeno. Naša dva organizatorja, Darinka in Željko, pa tudi predsednica Zdravka so prizadevno spremljali dogajanje in preverjali možnost, da izlet uresničimo. Verjamem, da jim ni bilo lahko in gre jim velika zahvala, da smo izlet izvedli in bili deležni prelepih doživetij mesta in dežele, pa tudi videnja posledic nedavne ujme. Upamo, da je bil naš obisk za tam živeče ljudi znamenje, da se stanje normalizira. Sicer pa je tod voda od nekdaj prisotna v življenju ljudi, saj je tudi Agata iz Visoške kronike morala svoje nečarovništvo dokazovati v reki Sori, od koder sta jo pred smrtjo rešili Jurijeva ljubezen in pogum.
Tako smo se v sredo, 23. avgusta, odpeljali mimo Ljubljane proti Škofji Loki.
V stari del mesta smo stopili preko kamnitega Kapucinskega mosta, ki se ponaša s 600 let zgodovine. Varuje ga Janez Nepomuk, zaščitnik mostov, ki pa tokrat ni mogel pred deročo vodo rešiti znamenite lesene Hudičeve brvi. Stoletja je preko Sore povezovala center srednjeveškega mesta s Puštalom, kjer so avgustovske poplave povzročile pravo razdejanje.
Sprehodili smo se po mestu, navdušila nas je arhitektura, stoletne hiše, kar vse priča, da so tod živeli iznajdljivi in pridni rokodelci in ustvarjali bogastvo, ki se je kasneje in do danes ohranilo v večjih okoliških proizvodnih obratih.
Zanimiva nam je bila župnijska cerkev sv. Jakoba, poznogotska stavba, nazadnje obnovljena v prejšnjem stoletju po Plečnikovih načrtih in s prepoznavnimi Plečnikovimi dodatki. Relikt iz nekdanjih časov je tudi »kašča«, poslopje škofjeloških gospodov, kjer so shranjevali naturalne dajatve.
Z veseljem bi še raziskovali, a morali smo nadaljevati našo pot proti Crngrobu.
Crngrobska cerkev Marijinega oznanjenja je eno najstarejših in zelo priljubljeno romarsko središče v Sloveniji. Pogled nanjo, vso belo na vrhu bleščečezelenega pobočja nas je očaral in počasi smo poromali k njej. Pod njo je domiselno postavljen dolg kozolec, s prečnimi koli, ki služijo kot črtovje za zapis senenih not. Zapis baje spreminjajo, ni nam ga uspelo dokončno razvozlati, baje gre za uvodne note Zdravljice. Morda pa je nedavno deževje izpisalo svojo melodijo.
Cerkev ima svoje začetke že v 12. stoletju, kasneje so jo vsaj štirikrat dograjevali, dodali impozatni zvonik in predverje. Lepa je njena zunanjost, s freskami prekrita vhodna fasada, bogata, z baročnimi oltarji , freskami in drugim okrasjem je tudi notranjost. Naše pevke so preizkusile njeno akustičnost.
Na vhodni fasadi je zanimiva freska, ki z več prizori opominja vernike, česa v nedeljo ne smejo delati, da ne razžalostijo Kristusa. Kljub precejšnjim poškodbam je moč razbrati posebnosti življenja v času nastanka freske, v 15. stoletju. Marsikatero priporočilo bi tudi danes z veseljem sprejeli, recimo tisto, da se v nedeljo ne kuha. Škoda, da je to prelepo bogastvo fresk dokaj poškodovano.
Cerkev s svojim idiličnim okoljem je bila prizorišče za najlepše posnetke mitskega filma Cvetje v jeseni. Gotovo je to eden najlepših slovenskih filmov, tudi s čudovito in prepoznavno glasbo, ob katere predvajanju se je v možeh, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja služili vojsko tam daleč nekje, zbudilo domotožje in utrnila solza. Mi pa smo svojo pot nadaljevali proti dvorcu Visoko, ki je bil zadnji dom Ivana Tavčarja in kjer se je porodila ta prelepa povest o Poljanski dolini, z delovnimi in prazničnimi motivi iz kmečkega življenja, in seveda ljubezensko zgodbo v jeseni življenja glavnega junaka.
Dvorec Visoko je urejen kot muzej, kjer poleg pripovedi o pisatelju Ivanu Tavčarju lahko spoznavamo zgodovino dvorca, njegove lastnike in življenje skozi čas. Posedeli smo pred dvorcem, v senci košatega drevesa, tam dalje na robu gozda smo videli grobnico, kjer počivata pisatelj in njegova družina.
Na poti do avtobusa smo lahko ob cesti opazili pas poležane sivkaste trave, ki je nakazovala mejo, do koder se je v avgustovskih poplavah dvignila Poljanska Sora. Sedaj je mirno tekla v globoki strugi in pod bregom poležanih dreves, tudi nekaj manjših plazov smo lahko opazili.
V sončnem in toplem popoldnevu so bile podobe ujme, ki smo jih gledali po medijih, nevarno nepredstavljive.
M.P.
slike:

Zadar, od 10. do 17. septembra

Dnevi zdravja na morju – Borik, Zadar
Letošnjih teden septemberskih dni zdravja smo preživljali na zadarski obali v naselju Borik, v hotelu Donat. Letovanje je organizirala agencija Relax, naš koordinator je bil Boris Kante, Relaxova vodička Valentina se je z nami peljala do hotela, ostala z nami tri dni ter se vrnila, da nas je pospremila domov. Hotel s tremi zvezdicami je v lepem zelenem okolju, plaža prodnata, nedaleč stran, ima tudi bazen, ki pa smo ga mi izkoristili le za posedanje ob njem.
Naši dnevi so tradicionalno potekali ob jutranji telovadbi – Rudi nikoli ne zataji -, kopanju in plavanju, pa tudi animiranih igrah – metanju ploščkov, koruznih vrečk, pikadu.
Tako kot trikratni dnevni obiski restavracije je bilo tudi druženje v večjem ali manjšem številu vsakodnevna prijetna dejavnost, Mariji smo tudi letos nazdravili za njen rojstni dan.
Vsi sprehodi po bližnji in malo daljni okolici v večji, ali malo manjši družbi, niso zabeleženi, vendar so se dogajali . Z vodičko pa se nas je večina odpeljala na ogled Nina in Zadra. Vmes smo se zadržali na turistični kmetiji, kjer so nas pogostili z narezkom, domačim vinom, v njihovi prodajalnici smo lahko kupili česen, suhe fige, pa seveda travarico. Tokrat smo za rojstni dan nazdravili Jelki.
Pot nas je vodila v Nin. Mestece Nin je od Zadra oddaljeno 15 km. Stisnjeno je na otoček in ima le slabih 1.300 prebivalcev. S celino ga povezujeta dva kamnita mosta, zgrajena v 16. stoletju. Kljub svoji majhnosti pa ima zelo bogato in burno zgodovino, dolgo kar tri tisočletja in je eno najstarejših mediteranskih mest. Ninsko območje so že zgodaj naseljevala ilirska ljudstva, nato Rimljani, katerih zapuščina je prisotna v ostankih templja in foruma. Posebno mesto ima Nin v hrvaški zgodovini, saj je bila tu v začetku 9. stoletja ustanovljena prva hrvaška državna skupnost. Nin je bil kraljevo mesto. Kraljeva palača je bila porušena in nikoli obnovljena. Na polju, nedaleč stran stoji cerkvica sv. Nikolaja iz 11.stoletja. Meri borih šest kvadratnih metrov, a so v njej kronali sedem hrvaških kraljev.
Pred mostom stoji kip kneza Branimirja. Zaslužen je za priznanje hrvaške države v času svojega vladanja, od 879 do 892. leta. Zaradi njegove impozantnosti in prelepega ozadja smo se ob njem izmenoma fotografirali.
Cerkev Svetega križa v mestu je bila zgrajena v 9. stoletju in je ostala nespremenjena do današnjih dni. Je najmanjša katedrala. Ima čudovito akustiko, ki smo jo izkusili ob Klarinem petju.
V 9. stoletju je postal Nin tudi sedež prvega hrvaškega škofa, Grgurja Ninskega. V bronasto figuro ga je oblikoval kipar Meštrovič. Božanje njegovih prstov prinaša srečo. Seveda smo to preizkusili, tako kot že mnogo njih pred nami, saj prsti zlato sijejo. No, saj pravijo, sreča je zelo relativna.
Nadaljevali smo v Zadar, mesto, ki ima večtisočletno burno zgodovino pomembnega središča trgovskega in morjeplovnega življenja. Prav tako pa tudi kulturnega in umetniškega ustvarjanja. Skozi čas so tu živela različna ljudstva in narodi s svojimi gospodarji, seveda so bili najpodjetnejši Rimljani, pa Vzhodni Goti, Benečani, Avstrijci, Francozi. Do konca prve svetovne vojne je bil Zadar del avstro-ogrske monahije in je nato po Rapalski pogodbi, tako kot naša Primorska, pripadal do leta 1944 Italiji .
V staro mestno jedro na polotoku smo stopili skozi vrata obzidja, ki so ga postavili že Rimljani, in tudi urbanistično zasnovali mesto z mrežo pravokotnih ulic in glavno Kalelargo, po kateri smo se sprehodili do znamenite stolnice sv. Anastazije, (Sv. Stošije) zgrajene v 12. stoletju v prečudovitem romanskem slogu, pa dalje do cerkve sv. Donata, zgrajene v bizatinskem slogu v 9. stoletju – je najbolj razpoznavni znak mesta Zadar -,in končali na rimskem forumu.
Ob obali smo se sprehodili do novodbne atrakcije mesta – morskih orgel, kjer smo prisluhnili zvoku piščali v ritmu zibajočega se morja, občudovali sončni zahod, v mraku pa barvito svetlobno predstavo na posebni stekleni ploščadi.
Prišel je dan slovesa in vrnitev domov. Na svidenje ob letu osorej.
Fotografije – Jolanda Nanut, Darinka Kavčič
M.P.

Breginjski kot, 20 .september

Druženje s hojo – Breginjski kot – 20 .9. 2023
Nad furlansko nižino in tik pred vrati Julijskih Alp se, rezpeta med dve državi, od Soče do Tilmenta, razteza Beneška Slovenija. Italijanski del Benečije je postavljen v gorski kot na vzhodu Italije, v pokrajino Furlanijo Julijsko krajino. Le slabih 30 km stran od Vidma in antičnega Čedada predstavlja njuno zaledje. Na slovenski strani k beneški Sloveniji štejemo Breginjski kot. Od Kobarida proti državni meji razpotegnjeno dolino, ki predstavlja skrajni zahodni del Slovenije. Beneška Slovenija leži na stiku dinarskega gorstva in Alp. Hribovit in gorat svet je prepreden z rečnimi dolinami, ki so svoje globoka brazde vrezale v mehko flišnato hribovje. Proti jugu usmerjene doline so odprte topli furlanski nižini in vlažnim morskim vetrovom. A Mediteran tukaj hitro prehaja v predalpski svet, dlje proti severu pa se zaključi v že alpskem svetu Stola (1673 m) in Musca(Muzec)(1612 m). Visoko v njunih apnenčastih pogorjih se rodita reki Nadiža in Ter, kraljici beneških dolin. Terske in nadiške doline predstavljajo jedro beneške Slovenije.
Breginjski kot je zlagoma vzpenjajoča se dolina, ki se od Starega sela vije med razpotegnjenim Stolom na severu in plečato gmoto Matajurja in Mije na jugu. Dolina se pri Breginju zaključi s terasastim amfiteatrom nekdanjega ledenika.
Od Kobarida do Breginja je nad strugo Nadiže, na sončnem terasastem vznožju Stola nanizano več vasi. Nekoliko odmaknjeni, v najzahodnejšem okljuku zahodne državne meje z Italijo, pa ležita še vaška bisera Logje in Robidišče, kamniti priči nemirnih beneških tal. V majhnih vasicah, razmetanih po prisojnih pobočjih beneškega hribovja, se je v kamnitih hišah izklesalo sožitje med naravo in človekom. Mistična lepota beneške pokrajine skriva v sebi burno zgodovino, še vedno živo v legendah in beneških ljudeh.
V to zanimivo, večini od nas dokaj nepoznano deželo, katere ime nehote vedno povezujemo z rušilnim potresom leta 1976, nas je vodila naša tokratna pot. Hvala Darinka, da si nam odkrila njene skrivnosti in posebnosti.
Po Soški dolini, do Kobarida, nato skozi Staro selo do prvega postanka v vasi Potoki. V družbi in ob pripovedi domačina Iva Lavrenčiča smo si ogledali vaški muzej, kjer fotografije z razstave Slovenskega etnografskega muzeja iz let 1951 in razstavljeni predmeti prikazujejo življenje teh krajev. Naš gostitelj nas je posebej opozoril na eksponate, ki se navezujejo na tod prisotno staroverstvo, kot sta kamniti glavi božanstva Belina in njegove žene, pa posebna energetska palica in še marsikaj drugega.
Nadaljevali smo do vasi Borjana, Darinkinega rojstnega kraja, kjer so nam v vaški gostilni Kuzma postregli kavico. Darinka nam je v tukajšnjem narečju pripovedovala o vasi, ki jo je 1952 prizadel snežni plaz, nato pa še rušilni potres leta 1976. Spominjala se je svojih otroških let, ko je morala po četrtem razredu osnovne šole z avtobusom na vsakodnevno pot iskanja učenosti v Kobarid.
Zapeljali smo se dalje po dolini reke Nadiže skozi vas Podbelo in se nekoliko dalje ustavili ter spustili do Nadiže, kjer smo poleg kristalno čiste rečne vode občudovali kamnit Napoleonov most – enega izmed mnogih, ki so bili zgrajeni v času Napoleonovih pohodov po naših krajih in so po njem imenovani (okoli leta 1812).
Sledila je vožnja, kar zahtevna, a zahvaljujoč našim preizkušenim voznikom in predvsem voznicam, smo srečno prispeli v Robidišče, to najbolj zahodno vas ob slovensko italijanski meji. Stoletja je bila organsko vezana na Benečijo, od katere jo je leta 1947 ločila novo postavljena meja z Italijo. Posledica je bilo izseljevanje in zamiranje vasi. Dodatno jo je prizadel potres 1976, ki je povsem spremenil njeno obličje, a popotresna obnova je vendar ohranila njeno vaško pristnost in beneško arhitekturo. Naša gostiteljica je bila učiteljica Vida Škvor. Šole že dolgo ni več, a iz njenega pripovedovanja je velo pričakujoče navdušenje, razbrati je bilo moč neuklonjivo voljo, da na vse načine ohranijo to vas, pa čeprav je v njej le 12 stalnih prebivalcev. Imajo tudi lepo urejeno domačijo Škvor, ki privablja veliko obiskovalcev, in manjši muzej. V tem enkratnem okolju smo tokrat ob rojstnem dnevu nazdravili Dragici in ji poklonili šopek gorskega cvetja z nadmorske višine šeststoenainsedemdesetih metrov.
A čakalo nas je še eno doživetje. V vasi je obnovil, praktično na novo postavil hišo, gospod Daniel, Američan iz San Francisca. Tu ustvarja in živi s svojo gospo, Slovenko iz Celja. Pravi, da ga je prevzel in osvojil pogled, kakor se ponuja skozi panoransko okno, ki ga je vgradil v dnevnem prostoru hiše. Povabil nas je, da smo si ogledali vse kotičke, nekako smo se sporazumevali, a saj je videno govorilo samo zase. Res nenavadno, kaj vse se nam je ponujalo na ogled. Veliko je bilo predmetov, ki jih je napaberkoval v vasi in so njena dediščina. Resnično doživetje.
Nadeljevali smo skozi vas Logje proti Breginju.
V obliki gruče strnjen pozidani stari Breginj je veljal za biser edinstvene beneško slovenske arhitekture. Imel je ovalen tloris s koncentrično speljanimi uličicami, landronami. Prevladovale so kamnite zidane hiše z lesenimi zunanjimi hodniki (ganki), stopnišči, balkoni (linde) na lesenih ali kamnitih stebrih pod velikimi napušči in “kmečkimi” freskami na pročeljih. Domačije so sestavljale skupine objektov v obliki nizov z zanimivimi podhodi in prehodi. Po potresu leta 1976 je Breginj v celoti zgrajen na novo. Svojo predpotresno dušo je skrbno spravil v edini ohranjeni stavbni niz – Ščirnov ograd -, kjer je danes urejen večnamenski prostor krajevne skupnosti. Tu nas je sprejel gospod Pavel Tonkli .
Spregovoril je o Breginju in popotresni obnovi, ko se je bilo treba odločati o tem, kako najprimerneje rešititi nastalo katastrofalno situacijo – obnavljati dolgoročno z ohranjanjem stare podobe vasi, ali čimprej poskrbeti za postavitev domov. Odločili so se za slednje, tako so vaščani danes v svojih montažnih hišah. Posebej pa so obnovili stavbni niz – Ščirnov ograd, ki tako ohranja podobo starega Breginja. Znotraj ograda so muzejski prostori s predstavitvijo nekdanje ureditve, na dvorišču pa so nam postregli s kosilom iz notranje restavracije – mineštro in značilne štruklje.
Stopili smo še do župnjiske cerkve s. Nikolaja. Spomnili smo se v živo snemanih prizorov med enim od popotresnih sunkov, ko se je cerkveni stolp majal in krušil. Vaški župnik, ki nas je spremljal, je hudomušno pripomnil, da so vsi čakali, kako se bo porušil, vendar je obstal. Cerkev in stolp sta zgledno obnovljena, pozorno oko lahko opazi potresne rane.
Tako smo zaključili naše vandranje po beneško breginjskih krajih. Tiste malo mlajše in manj utrujene je Darinka odpeljala še do izvira potoka Bele. To pa je že druga zgodba.
Našega druženja se je udeležilo 40 članic in članov in en nečlan, koordinatorka je bila Darinka Kavčič.
Fotografije so prispevali Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Milojka Pirc
M.P.

Pliskina pot , 11. oktober

Pliskovica je eno večjih naselij v občini Sežana, na Kraški planoti, oddaljeno slabih 10 km od obale Jadranskega morja. Okoli vasi so prostrani vinogradi, kjer se prideluje teran. Kamen, ki ga na Krasu ne manjka , lepo obdelujejo in klešejo – to takoj opazimo, ko zakorakamo med kamnite kraške hiše .
Na trgu sredi vasi , kjer smo se ustavili, je latnik trt evropskega prijateljstva, zasajen ob vstopu Slovenije v EU. Trtam dela družbo žametna črnina, potomka najstarejše trte na svetu z Mariborskega Lenta. Pliskina pot je kraška učna pot, speljana po planotastem svetu v osrčju Krasa, med Pliskovico in Kosoveljami .
Pot se je pričela v Pliskovici, vasi s stotimi hišami in dvesto prebivalci. Ime naj bi dobila po ptici pliski ali “beli pastirici”. Značilnost ptice je pliskanje ali udarjanjem z repom ob tla , kar ji daje zelo živahen videz. Pastirji, ki so prvi naselili ta prostor s čredami drobnice, so najbolj živahne ovce in koze poimenovali pliske. Tako je preko ptic in ovac dobila ime vas, kasneje pa še učna pot. Kamniti bloki z vklesano ovčko Plisko so markacijska znamenja poti.
Informacijske table ob poti opozarjajo na posebnosti kraške pokrajine, na kamnite pastirske hiške, ki so bile pribežališča pastirjem pred nevihto, vročino ali burjo, grajene “na suho”, brez malte, tako kot vsi kamniti ogradni zidovi, ki zamejujejo travnike in njive. Da so prišli Kraševci do njih so morali odstraniti veliko kamenja, “trebili” so gmajno, ograjevali parcele z dolgimi kamnitimi zidovi, med katerimi je speljana pot.
Sprva je na Krasu prevladovala ovčereja, sredi 19. stoletja pa je njeno mesto prevzela govedoreja. Z mlekom so oskrbovali Trst in druga mesta – to je bil za mnoge pomemben vir dohodka. Po drugi svetovni vojni se je prekinila vez s Trstom, zato je Kras gospodarsko nazadoval. Mleko so nato oddajali novi mlekarni v Sežani, ki ga je kmalu uporabljala kot surovino za izdelavo lepila. Tako je iz mlekarne nastala tovarna lepil Mitol Sežana. V prvi svetovni vojni je bil osrednji del Krasa zaledje Soške fronte. V Pliskovici je bila bolnica za ranjene vojake. Do danes se je ohranil le kamniti temelj bolniščnične kapele. K prizadevanjem kraja za oživljanje turistične in kulinarične ponudbe sodi tudi mladinski hotel – Hostel, v Slamičevi domačiji, dobro obiskan od turistov s celega sveta.
Pot nas je vodila med kamnitimi ogradami, preko travnikov, žal smo bili prezgodnji za čudesno žarečo rdečino ruja, bil je še živo zelen, slike so nas opozarjale na posebnosti favne in flore kraške narave. Zanimivo je, da tod rastejo narcise, ki jih poimenujejo “bedenice”. Poti so bile prekrite z večletnim odpadlim listjem kraškega hrasta, ki je tu avtohtona drevesna sorta, šele kasneje se je s posaditvijo udomačil črni bor. Iz zarez na deblih so Krašovci nabirali smolo.
Na polovici poti smo naredili postanek, da smo si odpočili in se “podprli”. Ob vračanju smo zavili v Kosovelj, k vaški cerkvi na griču in iz zapisa na pročelju sosednje stavbe zvedeli, da je tu preživel dve leti svojega zgodnjega otroštva Srečko Kosovel.
V senci latnika evropskega prijateljstva smo se podružili, tudi mortadela ni umankala, še manj pesem in seveda dobra volja.
Koordinatorja sta bila Željko in Darinka Albreht, za pijačo je poskrbel Boris Kante, pridne roke naših članic si niso dale miru in so nam s slaščicami še dodatno obogatile ta prelepi sončen dan na Krasu.
Zapis: Darinka Albreht
fotografije: Jolanda Nanut

Svetovni dan osteoporoze – Zagorje, 21. oktober

ZGRADIMO MOČNEJŠE KOSTI
To je bila vodilna misel in moto letošnjega dneva osteoporoze, ki smo ga vsa slovenska društva za osteoporozo obeležila skupaj na srečanju v Zagorju, 21. oktobra. Organizator je bilo Društvo za preprečevanje osteoporoze Zagorje ob Savi. Naše društvo se je srečanja udeležilo s 50 članicami in člani. V Zagorje smo hiteli brez postanka, saj so nam čas jemali prometni zastoji v okolici Ljubljane.
To mesto, nekdaj rudarsko in industrijsko, ki je danes izbralo drugačne smeri razvoja, nas je prijazno pozdravilo s Pihalno godbo Svea in dobrodošlico pred vhodom v veliko športno dvorano, kjer je bilo že vse pripravljeno za sprejem šeststotih udeležencev in prvo odkrivanje značilnih zasavskih okusov.
Sončnica je rumena kot sonce, prinaša optimizem in izpričuje boj za preprečevanje osteoporoze. Ni naključje, da sije na naših majicah pa tudi v šopkih, s katerimi so bile nagrajene Zagorjanke, zaslužne za brezhibno organizacijo prireditve.
Program je uvedla slovenska himna v izvedbi skupine Iris, dvanajstih deklet, ki so tudi v nadaljevanju s svojimi ubranimi glasovi pričarale med udeležence veselo razpoloženje.
Prisotne je nagovorila predsednica zagorskega društva Cveta Garantini, nato “večni” zagorski župan Matjaž Švagan. Članice društva so mu hvaležne za vso moralno in finančno podporo. Sledil je nagovor nove predsednice Zveze, Janje Rednjak, ki je izpostavila značilnosti in težave bolnikov z osteoporozo ter nujnost njihove hitre in pravilne zdravstvene obravnave. Kot rudarski otrok iz Velenja, je Zagorje in njene goste pozdravila z rudarskim SREČNO.
V kulturnem delu programa so sodelovali gojenci glasbene šole iz Zagorja – glasbeniki in baletka, vokalna skupina Iris in seveda društvena pevska skupina Knapuske punce, ki jih tudi sicer videvamo in poslušamo na vseslovenskih srečanjih naših društev. Na oder je stopil, in požel bogat aplavz, tudi šef Lojze Čop, ki na televiziji pogosto vrti kuhalnico. Nam je tokrat pripravil toliko jedi, da jih ne znamo našteti. Vse so bile slastne. Mlada zdravnica Anja Drnovšek, ki v zagorskem društvu vodi telovadbo, je spregovorila o pomenu gibanja in izpostavila vaje, ki so primerne za ohranjanje naše vitalnosti. Vodila nas je od besed k dejanjem in nas z vodeno telovadbo razgibala od glave do pet.
Na oder so bile povabljene predsednice vseh društev, za sprejem simboličnih daril, zahval, pohval in slikanje, tudi z županom.
In že so zaigrale harmonika, kitare, klarinet in glas, v veselih ritmih smo se množično zasukali in k petju pritegnili.
Prišel pa je tudi čas odhoda proti domu. Še postanek na Trojanah za obvezne krofe, ali vsaj pogled nanje, in v večernih urah smo prispeli v Novo Gorico. Preživeli smo lep dan, hvala vsem Zagorjankam in Zagorjancem. Morda se še vrnemo, tako, z Orleki -“Ko so lipe cvetele in je bil maj..”
Fotografije – Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Milojka Pirc
M.P.

Kapriva v Furlaniji, 8. november

Druženje s hojo – 8. november 2023 – Kapriva v Furlaniji
Tokrat nas je pot vodila v goriška brda, v tisti del, ki je po razmejitvi leta 1947 ostal v Italiji, ožje v Furlaniji, občini Capriva – ime, ki izvira iz slovenskega Kopriva. Gričevnata pokrajina, tu poimenovana Collio, z vinogradi in obogatena z novodobnimi prostočasnimi zasaditvami v obliki parkov, golf igrišča in še česa, kar privablja goste, nas je očarala, še posebej, ker je sijala v brezoblačnem sončnem vremenu.
Tod se že od časa Rimljanov pridelujejo najkvalitetnejša italijanska vina. Lasništvo je skozi stoletja prehajalo od oglejskih patriarhov, beneške republike, goriških grofov in je po njihovem izumrtjo, tako kot večina grofij na našem ozemlju, postalo last Habzburžanov, do konca prve svetovne vojne ostalo v Avstro-ogrskem imperiju, nato pa pripadlo Italiji.
Koncem 19. stoletja je bila osnovana Fundacija Villa Russiz, ki poleg prestižne znamke vin Villa Russiz, obvladuje to področje tudi z dobrodelno in izobraževalno dejavnostjo. Sprehodili smo se proti vili Russiz, ki smo jo lahko opazili na griču, kakor tudi mavzolej, grob enega najzaslužnejših lastnikov tukajšnjih vinogradov in utemeljitelja vinske znamke Russiz.
Marija Tušar, naša članica in tokratna vodnica, nam je najprej predstavila posebnosti načrtovane poti ter nas po njej popeljala in še sproti opozarjala na zanimivosti. Tako smo se nato odpravili v samo naselje Kapriva (Capriva del Friuli), prijazen kraj s staro župnjisko cerkvijo, predvsem pa neločljivo povezan z gradom Spessa, ki stoji v središču gričevnate pokrajine, in je bil naš naslednji in zadnji pohodniški cilj.
Grad Spessa je od svoje postavitve v 13. stoletju menjaval lastnike in je vse do danes v privatni lasti. Za čudovito in romantično zunanjostjo se v njem nahaja prestižni hotel, vinska klet, ponuja golf igrišče, vrsto dejavnosti s področja turizma, kulinarike in kulture. Izkoristili smo njegovo očarljivo podobo za ozadje skupinske slike. Grad je v svoji dolgoletni zgodovini gostil več znanih osebnosti med njimi tudi slavnega Casanovo, ki so ga znali tukaj dobro izpostaviti, saj je po njem imenovam prelepo urejen park, kjer smo se sprehodili. Poleg kipa, ki stoji pred gradom in upodablja famoznega osvajalca ženskih src, so v parku, v kamnitih postavitvah, ujete strani iz njegove knjige Zgodbe mojega življenja. Kakšno smo z zanimanjem prebrali.
Polni prelepih vtisov smo, kot običajno, zaključili v veselem druženju. Med nami sta bili tudi dve slavljenki. Deležni sta bili čestitk in šopkov iz travniškega cvetja. Bilo nas je 56 udeležencev tega zanimivega pohoda. Obljubljen je bil že v času Kovida in seveda opuščen. Bilo nam je lepo in marsikdo se je pridušal, da bo izlet v to prelepo okolje ponovil.
Po zapisu Marije Tušar,
fotografije Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Marija Tušar

Predavanje – Revmatične bolezni -15. november

PREDAVANJE – Revmatične bolezni -15. 11. 2023
Zadnje predavanje v letu 2023 smo posvetili revmatičnim boleznim. Predavala je mlada zdravnica Urška Komel, dr.med., spec. interne medicine. Poznamo jo že od tedaj, ko nam je spregovorila o fibromialgiji. Na predavanje nas je povabila z zapisom:
Revmatizem je skupni izraz za številne bolezni (več kot 100 različnih bolezni), ki prizadenejo
okostje in mehke dele gibalnega aparata, lahko tudi notranje organe.
Izraz izvira iz latinske besede “rheumatismus“, ki pomeni otekati, oteklina, vnetje.
Bolniki tožijo o bolečinah v sklepih, jutranji okorelosti in oteklih sklepih. Nemalokrat se pridružijo tudi splošno slabo počutje in drugi simptomi ter znaki.
Revmatične bolezni delimo na več skupin:

  1. Vnetne revmatične bolezni: Revmatoidni artritis (RA), spondiloartritisi – ankilozirajoči spondiloartritis (AS), psoriatični artritis (PsA), reaktivni artritis, artritis ob kronični vnetni črevesni bolezni
  2. S kristali povzročeni artritis (protin, psevdoprotin)
  3. Osteoartroza
  4. Zunajsklepni revmatizem (fibromialgija)
  5. Sistemske vezivno-tkivne bolezni: sistemski lupus eritematosus, antifosfolipidni sindrom, Sjögrenov sindrom, sistemska skleroza, polimiozitis in dermatomiozitis, vaskulitični sindromi
  6. Revmatična polimialgija in temporalni arteritis

Tekom našega srečanja se bomo sprehodili skozi mite in resnice o revmatičnih boleznih. Dotaknili se bomo tudi prepoznavanja in zdravljenja.
Očitno je bila predavana tema dobro izbrana, saj je bilo v dvorani 85 slušateljev, med njimi tudi taki, ki niso naši člani. Kakor je predavateljica izpostavila v svojem vabilu, je med drugim pokomentirala ali zavrgla nekatere mite o revmatičnih boleznih, med njimi zlasti tistega, da so to bolezni, ki prizadenejo samo starejše, pa tudi, da vse revmatične težave niso revmatične bolezni. Po predavanju se je v razpravo vključila tudi naša zdravnica, Maja Pavlin Klemenc, in pojasnila, da lahko splošni zdravnik, na osnovi pokazateljev krvne preiskave, pod nujno usmeri pacienta k revmatologu za dokončno postavitev diagnoze in potrebno zdravljenje.
Predavateljici se je zahvalila Milojka Pirc, v upravnem odboru zadolžena za organizacijo predavanj, zahvalo je izrekla tudi predsednica Zdravka Kante in istočasno izrazila zadovoljstvo nad številčno udeležbo. Žal ni čas cvetenja naše rože sončnice, zato smo mladi predavateljici poklonili vrtnico z oranžnim ovojem.
M.P.
Fotografije – Jolanda Nanut

Strunjan, od 4. do 11. decembra

Dnevi zdravja – Zdravilišče Strunjan, od 4. do 11. decembra 2023
Tudi letos smo decembrski čas izkoristili za dneve zdravja v Krkinem zdravilišču v Strunjanu. Bilo je to že dvajseto zaporedno letovanje (razen enega v kovidnem letu) članic in članov našega društva, in naši gostitelji tega niso pozabili. Prijetno so nas presenetili s pohvalnim nagovorom in odlično torto.
Naše bivanje v hotelu Svoboda je bilo posebno, ker je objekt v stanju prenavljanja in smo bili tako rekoč edini gostje poleg zdraviliških. Bivanje v izrednih razmerah je bilo občasno moteno s hrupom, vsaj za nekatere, in je zahtevalo potrpežljivost in prilagodljivost. Vsak je našel zase najprimernejši način preživljanja časa. Kar je bilo možno in zaželeno, smo ga preživljali skupaj. Vsa pohvala in zahvala naši koordinatorki Zorici, ki je za to neutrudno skrbela. Dneve nam je popestrila tudi naša animatorka Klavdija, z veliko mero dobre volje in humorja. Sicer pa je ta del Slovenije gotovo med najlepšimi – z morjem, solinami, klifi, bližino obmorskih mestec, z lučkami razsvetljenih v tem času, s številnimi zanimivimi potmi in vedno zelenimi ali jesensko barvitimi pobočji.
En dan je bil namenjen izletu. Skupaj smo se zapeljali do Pirana, se razgledali po Tartinijevem trgu in vstopili v pred kratkim obnovljeno in urejeno Tartinijevo hišo. Z restavriranimi stenskimi poslikavami je lep primer meščanske hiše iz baročno – neoklasičističnega obdobja. Vodnica nam je spregovorila o življenski poti violinista, razstavljena je tudi ena od Tartinijevih violin.
Jutra so bila namenjana telovadbi v bazenu in dihalnim vajam ob morju. Nekateri pa smo se le previdno počasi uvajali v nov dan.
Peš smo se podali do Portoroža, skozi tunel po trasi stare Parenzane, pa po vrhu klifa in Belvedera v Izolo, preko solin do Salinere, Pazuga, Fiese in nato na “lastno odgovornost” po najlepši obmorski poti do Pirana. Vsak je izbral sebi primerno destinacijo, tudi sprehod preko solin je bil navdihujoč. Obiskali smo prelepo strunjansko cerkev Marijinega oznanjenja in se nekateri udeležili nedeljske maše.
Prelepi so bili tudi večeri, ki smo jih preživljali skupaj v improvizirano urejeni družabni sobi. Čakajoč Miklavža smo obujali spomine na svoja otroška pričakovanja in doživljanja tega časa. Trikrat so nas obiskali gostje iz bližnjih krajev – Emilija Pavlič, ki nam je prikazala zdrav način priprave hrane in hranjenja živil, žal ni bilo moč speči kruha, ki ga je zamesila, nam je pa ponudila svojo knjigo z nasveti, recepti in dnevnimi jedilniki – “Za otroke kuhajmo zdravo”. O zeliščih nas je poučila Meri Kozelj in nam tudi posredovala nekaj koristnih receptov za pripravo zdravilnih napitkov. Zadnji je bil vinar Božo Stepančič z ekološkega posestva Solari (kraj Pregari ob slovensko-hrvaški meji). Nismo mogli, da si ne bi nabavili nekaj steklenic refoška, malvazije, pa tudi sivkinega olja in hidrolata, ki ju pridobivajo iz sivke z lastnih polj na posestvu.
Predajali smo se udobju lebdenja in plavanja v bazenu, takšnih in drugačnih masaž, kopeli in savne, nekatere so bivanje izkoristile za meritve kostne gostote in obisk zdravnice. Prav poseben je bil večer, ko nas je Klavdija v bazenu častila s penino. Vse se je srečno končalo.
Prišel je dan odhoda in vožnje proti domu. Gotovo je bilo naše letošnje letovanje v Strunjanu malo drugačno, saj smo bivali v posebnih okoliščinah, tako rekoč na gradbišču. Vsekakor gre zahvala celotnemu osebju hotela, da smo bili kljub temu deležni nemotenega prehranjevanja (hrana je bila odlična), vse dejavnosti so bile neokrnjene, edina motnja je bil hrup v nekaterih sobah, občasno pomanjkanje vode, ki nas je zalotilo z namiljeno glavo ali v blatni oblogi. Vse ostalo je odtehtalo tudi te nevšečnosti in veselimo se naslednjega leta, ko bomo lahko uživali v prenovljenih prostorih.
Po zapisu Zorice Konrad
Fotografije – Z. Konrad, Jolanda Nanut, Milojka Pirc

Sabotin, 14. december

Druženje s hojo – 14. december 2023, Sabotin
Decembrska druženja s hojo so po pravilu najavljana kot pot v neznano. Tudi letos je bilo tako. Očitno je, da radi hodimo v neznano, predvsem tudi zato, ker nas Darinka in Željko nikoli ne razočarata. Preko 50 se nas je odločilo za ponovno odkrivanje neznane poti. Naš cilj je bil letos Sabotin. Nekje na pobočju smo parkirali avtomobile in se nato po različnih oblikah poti, od asfalta, makadama in gozdne steze prebijali proti vrhu, do ostankov cerkvice sv. Valentina.
Pravo doživetje so bili razgledi na okoliške hribe in doline, do morja in alpskih vršacev in Dolomitov. Malo smo se okrepčali in podružili, nato pa krenili proti Koči Sabotin, večina po varnejši poti navzdol, najbolj dinamični pa po grebenu ob razmejitvenih kamnih do najvišjega vrha in nato navzdol do koče.
Vsi smo srečni prispeli na cilj. Darinka in Željko sta nam pripravila nagradni kviz s priročnimi dobitki. Darinka si je prislužila posebna očala, da bo lažje upravljala z blagajno. Zahvalo je prejela predsednica Zdravka in naša dva organizatorja. Sledila je pogostitev z joto in klobaso in končno zdravica s penino. Seveda smo si imeli veliko povedati, a še pred mrakom se je bilo treba odpraviti proti domu.
Fotografije – Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, S.Ružić

Prednovoletno srečanje, 16. december

Veseli december je bil tudi letos mesec srečanj in druženj. V soboto, 16. decembra smo se srečali in zabavali v dijaškem domu. Bilo nas je nekaj čez 60 članic in tudi kakšen član. Naše organizatorke – Andrejka, Zorica in Darinka so poskrbele, da nas je praznično urejen ambient že ob prihodu spravil v dobro voljo. Pozdravile so nas pevke s prijetno zapeto pesmijo, nakar je besedo prevzela Vidojka, naša vešča voditeljica, in napovedala program večera.
Predsednica Zdravka je s pozdravom, dobrimi željami in Pavčkovo pesnitvijo nadaljevala in požela prisrčen aplavz.
Prav tako so bili lepo in toplo sprejeti nastopajoči, ki so sledili – mladi klarinetist Simon Kante, ki je za svoj nastop izbral tri nam ljube “evergreene”, pa plesalke Nike in Sare Mlakar, in seveda naše pevke z maestrom Cejem, ki so prelepo zapele in nas povabile, da smo se jim pri Beli snežinki tudi pridružili.
Sledilo je presenečje s prihodom Dobrega moža. Videti je bil precej betežen, pa tudi sam je pojamral, da je le s težavo prišel. Nikogar ni mogel prepričati, da bi ga pospremil in mu pomagal prinesti darove. Na srečo je bil med nami Željko, vedno pripravljen sodelovati, da sta s skupnimi močmi obdarila predsednico, glavno organizatorko, potem pa še vse ostale goste.
Sledila je večerja.
Nato pa drugo presenečenje večera – srečelov. Daril so naše prostovoljke pripravile toliko, da jih je bilo dovolj za vse prisotne. Bila so zanimiva in koristna. Končno je muzika povabila na ples. Naš muzikant je poznavalsko izbiral prave viže. Večina je zaplesala, ostali pa so uživali v prijetnem druženju.
Vsi pa smo si želeli in zaželeli, da bi bilo leto 2024 dobro leto. SREČNO!
Fotografije – Darinka Kavčič

Adventni izlet – Plečnikova Ljubljana, 20. december

Decembrski izlet v Ljubljano me je pritegnil zavoljo svojega programa. V Ljubljani še vedno nismo videli vsega. Ogledali smo si Plečnikovo Ljubljano. Najprej njegovo znamenito in v vseh pogledih izjemno cerkev Svetega Mihaela v Črni vasi na Barju. A glej ga zlomka, prav s to nismo imeli sreče, saj je bila zaprta in do ključa nismo prišli. Ker sem jo videla že pred leti, vem, za kaj so bili prikrajšani tisti, ki je niso mogli videti znotraj. Pa drugič!
Mrliške vežice na Žalah! Vsaka zase je dih jemajoči biser umetnosti! Še si jih bom ogledala.
Potem Cukrarna na Poljanskem nasipu, zgrajena 1828, obnovljena 2021, osupljiva že s svojimi 366 okni. Zgrajena kot rafinerija sladkorja, a je po požaru 1858 postala le prebivališče za revne prebivalce. V njej so živeli in umirali naši znani pesniki in pisatelji: Dragotin Kette, Josip Murn pa tudi Oton Župančič in Ivan Cankar. Po prenovi je v njej Galerija Cukrarna in številni ateljeji za ustvarjanje mladih umetnikov različnih zvrsti iz Evrope in sveta. Mi smo se ustavili le v pritličju, kjer je bila imenitna razstava na temo vode, v kavarni popili kavo. Cukrarna je kulturni spomenik, kjer »preteklost sreča prihodnost«.
Pot, ki vodi mimo slikovito oblikovanega brega Ljubljanice, s pokrito tržnico, mimo tromostovja, čez Šuštarski most, do impozantne stavbe Narodne univerzitetne knjižnice in dalje Križank (vse Plečnikove stvaritve), smo zaključili v centru mesta, kjer smo doživeli magično božično-novoletno razsvetljeno Ljubljano.
Vodila nas je gospa Zdenka Kompare.
Svoje doživetje je zapisala Aleksandra Gašparin
Fotografirala je Darinka Kavčič.