Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2024

seznam dogodkov:

Sv. Pavel nad Vrtovinom, 24 januar

Naše prvo druženje v letu 2024 je bilo zaradi napovedi slabega vremena odpovedano in prestavljeno na 24. 01 2024. Zbrali smo se na parkirišču pri kontejnerju Humane. Po razporeditvi v avtomobile smo se odpeljali do Sela, se vzpenjali po Zgornjem Vrtovinu in zaselkih do urejenega parkirišča z orientacjisko tablo. Po kratkem razgibavanju smo krenili po lepi makadamski poti navkreber. Vzpenjali smo se počasi, se ustavljali in počakali zamudnike. Za krajši počitek smo se ustavili v lipovem gaju – posajeni sta lipi in dve klopci za oddih.
Nadaljevali smo s hojo do vrha, kjer nas je čakalo tekoče zdravilo za preprečitev prehlada. Bili smo na Školju sv. Pavla, pred cerkvijo sv. Pavla. Školj leži na pobočju Čavna in je kljub skromni višini viden že od daleč. Od tu je lep razgled na Kucelj, Čaven, Nanos in Vipavsko dolino. Na južnem pobočju vzpetine se nahaja 11 metrov visok vodni stolp, ostanek rimske prisotnosti v teh krajih. V vojnem času je bil za veliko naselbino na Školju, kot stalni vodni vir, življenskega pomena. Že v tretjem stoletju je tu stala kapelica, po drugi svetovni vojni pa so domačini v spomin na vojne žrtve iz Vipavske doline sezidali cerkev sv. Pavla. Pred nekaj leti obnovljena cerkvica in urejena okolica privabljata semkaj vedno več pohodnikov.
Na pobočju nas je presenetilo veliko število jaslic. Majhnih, velikih, v deblu, na drevesu, vse naokrog. Društvo kamnosekov iz Vrhpolja je tu razstavilo svoja dela. Skulpture, lepo razporejene po planoti, pritegnejo z izvirnostjo in umetelnostjo.
Dobro razpoloženi smo se odpravili še do razglede točke na jugu Školja, od koder smo videli celo Vipavsko dolino in Vogršček v daljavi. Tu smo naredili “gasilsko sliko ” za društveni spomin, še eno pa pred zvonikom cerkvice. Obotavljaje smo se zbrali in odpravili proti avtomobilom. Ob klepetu, smehu, malici in pijači smo počasi zapuščali naš današnji cilj – cerkev sv. Pavla.
Po zapisu Darinke Albreht
Fotografije Darinka Kavčič

Obisk opere, 13. februar

Kulturno praznični februar smo tudi letos obeležili z obiskom Operne hiše v Ljubljani, kjer smo si ogledali novo postavljeno opero Maria de Buenos Aires, avtorja Astorja Piazzolle. Navdušila nas je glasba, izhajajoča iz argentinskega tanga in čudovito izvajana pod vodstvom nenadkriljivega Marka Hatlaka. Enkratna je bila pevka Raiven v vlogi Marie, prav tako pa tudi ostali pevci. Izstopali so plesalci mariborskega opernega gledališča. Govorni del je bil v slovenščini, vse zapeto besedilo pa v španščini. Domov grede smo si nekateri brundali – “..Yo soy Maria…”.
Milojka Pirc
slike:

Kobjeglava, krožna pot devetih kalov, 14. februar

Kobjeglava je znana po slikovitih, v gruče strnjenih in iz kamna sezidanih hiš, nanizanih okrog cerkve sv. Mihaela. S 184 prebivalci spada v občino Komen. Bila je izhodiščno mesto našega februarskega pohoda. Zbrali smo se pod veličastno vaško lipo, kjer nas je pričakal naš vodnik, gospod Joško Abram, in nas popeljal po tematski krožni poti devetih kalov. Pot povezuje devet obnovljenih kalov – kraških vodnih virov Kobjeglave in Tupelč.
Kal je plitva kotanja na kraških tleh, kjer so dno obdelali z glino, ki v kotanji zadržuje vodo. Tako so kali omogočali stalen vir vode za živino, ki se je tod pasla. V zadnjih desetletjih je pomen kalov izginil, saj se živina ne napaja na naravnih zbirališčih vode in se tudi ne hrani več na pašnikih. Z obnovitvijo kalov, kot prvih vodnih virov, ki so omogočali življenje na suhi kraški zemlji, želijo seznaniti današnjega človeka o preživetju Kraševcev v preteklosti.
Gospod Abram se je zaradi težav s hojo peljal od kala do kala, mi smo mu hodeč sledili. Ob vsakokratnem postanku nam je pripovedoval o pomenu kalov, posebnostih kraškega sveta in tukajšnjega življenja. Pojem krasa je neločljivo povezan s kamnom, kraškimi jamami, suhozidnimi konstrukcijami iz kamna, ki so jih Kraševci “ustvarjali”, ko so odstranjevali kamenje in tako pridobili podlago za njive in sadovnjake.
Naše poti so se vile ob kamnitih zidovih, mimo pastirskih hišic, po mehki podlagi odmrlih hrastovih listov, ki pričajo o še vedno prisotnem avtohtonem hrastu, ki so ga Benečani tako razredčili, da je bilo potrebno pogozdovanje s črnim borom. Lahko smo opazili tudi ostanke nekoč delujočega smolarstva. Pred povratkom v Kobjeglavo smo se malo zaustavili. Prileglo se nam je tudi okrepčilo.
Gospod Abram nas je pričakal v Kobjeglavi, se z nami poveselil in nam postregel s pestro in bogato pripovedjo o daljnji in bližnji zgodovini Kobjeglave. Tako kot celotna Primorska je bila deležna italijanskega in nemškega okupacijskega terorja. Popeljal nas je do zgledno obnovljene Kraške hiše z značilnim gankom in stenskimi poslikavami. Seveda nismo mogli spregledati prelepega kamnitega portala.
Ogledali smo si tudi vaško cerkev Sv. Mihaela, kjer nam je naš gostitelj spregovoril o njeni zgodovini, med ostalim o Pasionu, ki so ga v Kobjeglavi uprizarjali v 20-tih letih prejšnjega stoletja. Omenil je medvojne nemške represalije. Nemci so iz vasi poslali v Nemčijo 15 deklet in žena. Med njimi je bila tudi mati naše članice Darinke Dolinar. Je pa obisk cerkve izzvenel veselo in optimistično, ko nam je gospod Abram zaigral na veličastne cerkvene orgle, ki so jih vaščani postavili že leta 1906. Čestitke gospodu Abramu, saj so nam zaupali, da je samouk.
Nismo mogli zapustiti kraške vasice, ne da bi si ogledali nekaj umetelno izklesanih del iz kraškega kamna. Prelepo.
Vedno, ko smo na Krasu mi v mislih odzvanjajo verzi Miroslava Košute
Na Krasu je krasno, nikoli prezgodaj, nikoli prekasno, vse ob pravem času, na Krasu.
Zato je lepo.
Zahvala našemu vodniku Jošku Abramu, našim članom Darinki in Željku Albreht in Darinki Dolinar. Bilo nas je 62!
Po zapisu Darinke Albreht, fotografije – več avtorjev
Milojka Pirc
slike:

Srebrni jubilej in volilni zbor članov, 28. februar

Na letošnjem zboru članov smo se uvodoma posvetili obeleženju 25-letnice našega društva in predstavitvi publikacije, ki smo jo temu jubileju posvetili . Med gosti so bili predstavniki MONG – Anton Harej (podžupan), Petra Bajec in Petra Konrad, predstavnice Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije – s predsednico Janjo Rednjak. Vse prisotne je najprej s prijazno pesmijo pozdravila ženska pevska skupina Mavrica, nato pa predsednica, ki je svoj govor v nadaljevanju posvetila srebrnemu jubileju društva in predstavitvi temu namenjene publikacije. Zahvalo je namenila tudi Mestni občini Nova Gorica, ki nam je vsa leta moralno in finančno stala ob strani. Zbor je nato pozdravil podžupan Anton Harej, pozdrave in dobre želje pa nam je izrekla tudi predsednica zveze Janja Rednjak.
Naša izkušena napovedovalka Vidojka Harej je predstavila nadaljevanje programa. Očarale so nas glasbenice, pevki Polona Kante Pavlin in Anja Zemljarič ter pianistka Minka Markič. Prisluhnili smo branju prispevkov iz jubilejne publikacije. Aleksandra Gašaparin je prebrala svoji dve pesmi, Zora Korenč pa prispevek Sonje Francetič o problemih “starih glav” pri usvajanju digitalne pismenosti.
Po tem prelepem in navdihujočem uvodu je po ustaljenem redu sledil formalni zbor članov. Vodila ga je predsednica delovnega predsedstva Zora Korenč, glavna poročevalka je bila predsednica društva Zdravka Kante, program Druženje s hojo je predstavila Darinka Albreht, o pogovorni skupini “Sončnica” je spregovorila njena voditeljica Zmaga Prošt. Predstavljeno in sprejeto je bilo poslovno poročilo za leto 2023, program dela za leto 2024.
Izvolili smo 4 nove članice v upravni odbor – Sonjo Kodelja, Božo Ušaj, Sando Campolunghi, Dragico Ružič in se poslovili od 4 članic po 8 letih njihovega članstva v upravnem odboru – Darinke Kavčič, Zorice Konrad, Hilarije Logar, Milojke Pirc.
Odhajajoče odbornice so dobile vrtnico. Milojka Pirc se je v imenu vseh zahvalila za rože in za priložnost, da so kot članice UO lahko sodelovale, da je bilo vsem nam lepo. Novemu UO je zaželela uspešno delo. Sledila je še zadnja točka uradnega dela in sicer potrditev M.Pirc za častno članico društva.
V neformalnem druženju in ob zakuski smo se še krajši čas zadržali v predverju dvorane. Hvala za rože.

Fotografije: Boris Kante
Prispevek v Goriški (Primorske novice), 13.3.2024

Predavanje o osteoporozi, 6. marec

V sredo, 6. marca 2024 smo organizirali predavanje z naslovom “O OSTEOPOROZI”. Predavala je bivša dolgoletna predsednica Zveze bolnikov z osteoporozo Slovenije, zdravnica Duša Hlade Zore. Predavanja ne temo osteoporoze so bila v preteklosti že večkrat, kar je tudi razumljivo, saj je naše društvo s svojo dejavnostjo in aktivnostmi zavezano bolnikom s to boleznijo oziroma preventivi za njeno pojavljanje in obvladovanje. Glede na odkrivanje novih spoznanj, pa tudi vključevanje novih članic in članov v društvo je predstavitev te tematike vedno dobrodošla.
Predavateljica je izpostavila glavne vidike pojavljanja, ugotavljanja in zdravljenja osteoporoze in predstavila nekatera nova dognanja. Odgovarjala je tudi na vprašanja slušateljic, izpostavila, da se razširjeno zdravljenje s Prolio uporablja že desetletje. Zdravilo deluje kot preprečevalec zmanjševanja kostne gostote, na vidiku so nova zdravila, ki delujejo kot graditelji kosti. Glede na to, da je med nami zdravljenje s Prolio zelo prisotno, je predavateljica poudarila, da je po prekinitvi nujno nadaljevati s posebnim zdravilom, ki naj bi preprečilo pospešeno zmanjševanje kostne gostote.
Predavanje je bilo tudi priložnost za srečanje članic in članov ter izmenjavo izkušenj obvladovanja osteoporoze.
Uvodno besedo, predstavitev teme in predavateljice je imela Milojka Pirc, koordinatorka predavanj. Ob koncu je zdravnici v zahvalo izročila šopek rumenih gerber, besede zahvale ji je izrekla tudi predsednica društva Zdravka Kante.
Milojka Pirc
fotografija – Jolanda Nanut

Praznovanje dneva žena, 9. marec

Danes se mednarodni dan žena, 8. marec, praznuje po vsem svetu kot priložnost za poudarjanje dosežkov žensk, priznanje njihovega prispevka k družbi, spodbujanje enakopravnosti in boja proti diskriminaciji. Izbran in potrjen je bil na predlog nemške socialistke Clare Zetkin na mednarodni socalistični konferenci leta 1910 v Kopenhagnu.
Razlike med pravicami žensk danes in nekoč so zelo pomembne in opazne, pa vendar ni povsod tako. Nemalo je na svetu krajev, kjer ženske ostajajo brez nam samoumevnih pravic in v najbolj zavržnih oblikah izživljanja. Nikoli ne smemo sprejeti dnevne resnice kot samoumevne in večne. Ostanimo pogumne in samozavestne v tem zavedanju in naj bo vsak dan naš dan. Zavedajmo se radosti, da živimo v miru, da lahko svobodno izbiramo svoje vsakodnevne poti. Namenimo čuteče misli tistim, ki jim to ni dano in podporo onim, ki se za to neutrudno borijo.
Dan žena smo članice našega društva, tako kot vsako leto, proslavile z družabnim srečanjem 9. marca v goriškem dijaškem domu. Srečanje se je odvijalo v prijetnem vzdušju, ob kulturnem programu, ki ga je vodila Andrejka Čermelj, lepe misli nam je namenila predsednica Zdravka Kante, za medgeneracijsko srečanje sta poskrbeli odlična desetletna harfistka Lucija Pegan, s Slakovo skladbo “Čebelar” pa nas je razveselila Nena Velišček. Rdeča nit je bilo ubrano petje zbora Mavrica ob spremljavi zborovodje Uroša Ceja na harmoniki. Pri zadnji – Mamica je kakor zarja – smo se pridružile vse prisotne.
Boris Kante je skrbel za glasbo in projekcijo slik s preteklih srečanj, restavracija dijaškega doma pa za pestro večerjo. V dobro voljo nas je s svojim nastopom pospremila naša stara znanka, tokrat Gospa s Komna, pa tudi medsebojni pogovori in pripovedi.
Večer smo zaključili s tombolo. Čakanje na izklicane številke nas je kar “zagrelo”. Podeljeni so bili dobitki za dve činkvini in tombolo, skromni, a sprejeti z veseljem.
Zunaj je deževalo, a nas to ni motilo, dobra volja nas ni zapustila. Pod dežnikom zna biti prav prijetno.
Hvala Andrejki, Zori, Zorici, Dragici, Borisu, predsednici Zdravki, vsem nastopajočim in vsej dobri družbi.
Fotografije – Jolanda Nanut

Lokovec, muzej kovaštva, 13.marec

LOKOVEC – KRAJ ZA DEVETIMI GORAMI
Vas Lokovec res zasluži pravljični naslov, ne zaradi svoje oddaljenosti od Nove Gorice, pač pa zaradi hribovitega sveta same vasi, zaradi odmaknjenosti od mestnega hrupa, oddaljenosti od industrijske onesnaženosti, prometne zasičenosti in zaradi tišine, ki jo zaznamo kot blagodejno božanje duše.
Pred Centrom tehniške dediščine v Lokovcu nas je pozdravil vodič Miroslav Šuligoj Bremec (nosi za ta kraj najpogostejša priimka). Povedal nam je, da je Lokovec zelo dolga vas, ki se razprostira sredi lokovških gozdov v dolžini vsaj 20 km ali 3 ure hoda od prve do zadnje hiše, seveda z gorjanskim korakom.
Vas je razdeljena v 3 dele : Spodnji, Srednji in Zgornji Lokovec. Meje med njimi ni mogoče zaznati, domačini jo lahko zaslutijo le po hišnih številkah. Mi smo se s primernim tempom podali na krožno pot in doživeli kraj v celoti.

STO MEŠTIRJEV – ENA SAMA MIŽERIJA
Lokovčani so bili znani po kovaštvu, oglarstvu, čipkarstvu, sirarstvu, po »sto meštirjih, toda eni sami mižeriji«, kot je vodič slikovito opisal položaj vaščanov v preteklosti.
Kovači so potrebovali oglje. Oglarji so oglje kuhali na jasah v gozdovih. Kope so morali čuvati noč in dan, da se niso vžgale, zato so se naselili ob njih, potem pa so iz zasilnih bivališč zrasle preproste kmetije, kar je vodilo do tako razpotegnjene vasi.
Danes je v Lokovcu 275 prebivalcev, v zlatih časih pa je tu živelo več kot 1400 ljudi. Lokovec leži na nadmorski višini od 800 do 900 m, na povsem kraškem svetu, zato tu ni velikih njiv, so le posamezne obdelane vrtače. Pri živinoreji je prevladovala drobnica, krave pa so bile že znamenje bogastva družine in mnogokrat tudi ponos ženina.
Obe vojni, težko življenje v goratem svetu, skromno kmetovanje, neurejene poti do Solkana,Gorice, Nove Gorice so sprožile odseljevanje.

UMETNOST KOVANEGA ŽELEZA
Kovač Andrej Vončina nam je razkazal kovačijo in povedal, da se sam občasno še vedno ukvarja s kovaštvom na svoji stari domačiji, čeprav tam že dolgo ne živi več. Kovati železo ni preprosto. Za to moraš imeti veliko občutka, moči za vihtenje kladiva in previdnosti, ker imaš v rokah žareče železo, za umetniško delo pa tudi umetniško žilico.
Značilni kovaški izdelki Lokovčanov so bili žeblji, noži, srpi, svedri in mnoga druga orodja, ki so jih kmetje potrebovali pri delu na kmetiji in v gozdu. Razstava kovanih predmetov kaže, kako veliki in iznajdljivi mojstri so živeli tu.
Morda je eden najbolj prepoznanih predmetov te vasi prav “fauč”. To je majhen, zakrivljen srpič, ki ni služil le rezanju, pomoči pri podkovanju konja, žetju, pač pa tudi obrambi. Vaščani so se velikokrat podali v Gorico čez drn in strn, najprej do Čepovana, nato do Prevala, od tu do Solkana in naprej do Gorice. Na trg so nosili svoje kovaške izdelke in kmetijske pridelke, domov grede pa raznovrstno hrano, vse na hrbtih. Da jih ne bi oropali, so si za pas zataknili ročaj fauča tako, da je rezilo gledalo izza pasu in dalo slutiti, da ga bodo tudi uporabili. Navkreber, na 3 ure hoda dolgi poti, so si s faučem očistili pot, narezali kruh za malico pa tudi urezali palice za hojo ali naredili piščalko. Zato je veljalo: “Brez fauča nikamor!”
Eden izmed Lokovških umetnikov je tudi Jože Šuligoj, ki je v vaški cerkvi Sv. Petra in Pavla izdelal občudovanja vreden ambon (stojalo za sveto pismo) in oltarno mizo, na pokopališču pa zelo visok kovani križ. Vsa njegova dela, tudi tista, ki jih ima razstavljena v Centru tehniške dediščine, izražajo veliko nadarjenost umetnika in so obogatena z zelo izrazito simboliko.

Vas, ki je dolga tri ure hoda, je prepredena z mnogo brezpotji, ki vodijo do posameznih domačij in netipičnih zaselkov z zanimivimi imeni: Novo mesto, Črna gora, Rožna dolina, Rezija, Reštela… Domačije so razložene vzdolž celotnega dela planote, stisnjene v zavetje gozda, med majhne zaplate obdelanega sveta, ki so ga domačini iztrgali kamnitemu krasu.

Prvi postanek na našem pohodu smo imeli v NOVEM MESTU. To je del vasi, kjer je najprej stala le ena kmetija, potem pa so ob njej nastale nove hiše, na novem mestu = kraju; od tod ime zaselka. V Rešteli smo občudovali razgled na Triglav in okoliške gore in se prepričali, kako ovinkaste so poti in kako skrite so domačije med bukovimi gozdovi.

Naš vodič nas je opozoril tudi na posebnosti tukajšnje govorice. Vsak del vasi je razvil svoje narečje. Eni pravijo denarnici “katuin”, drugi del vasi pa “takvin”. Niso posebne le besede, tudi izgovor in govorna melodija sta nekaj posebnega. Zanimiv je zapis ” A BIEŠ, ŠU SEM GOR PO GOR IN ŠE DOL PO GOR” (“A veš, šel sem gor po gori in še dol po gori”, torej po hribu iz Čepovana do Lokovca in nazaj). Zanimiva je zamenjava V-ja z B-jem. Posamezniki še obvladajo stare dialekte, se pa s šolanjem nezadržno izgubljajo. Domača govorica sodi v nesnovno dediščino kraja, zato jo bodo morda ohranjali tudi mladi rodovi.

Danes vztrajni domačini oživljajo vas z ohranjanjem spominov na tradicijo kovaštva, čipkarstva, različnih vrst domače obrti in umetnega oblikovanja kovanega železa. V Lokovcu že od leta 2000 deluje Kulturno turistično društvo Lokovec, ki skrbi za razvoj turizma v kraju, veliko pozornosti posveča ohranjanju snovne in nesnovne kulturne dediščine ter razvijanju ljubiteljske kulturne dejavnosti in je organizator številnih javnih prireditev.

V Centru smo si lahko ogledali razstavo likovnih del Sebastjana Peršolje, v moderno urejeni kuhinji so nam prijazne domačinke postregle kavo, sicer pa nas je narava razvajala tudi z drobnim cvetjem. Pohod smo zaključili z običajnim druženjem na ploščadi ob Centru tehniške dediščine. Bilo nas je preko 70. Hvala našim organizatojem, vodiču Miroslavu in kovaču Andreju, pa vsej veseli družbi.

Tekst – Neda Perko
Fotografije – Darinka Kavčič, Slavko Ružič, Irena Černilogar

Sejem zdravja, 8. aprila

S sejmom zdravja gredo med ljudi (Goriška 09. 04. 2024, 11.09, Primorske novice)
S sejmom zdravja in predstavitvijo zavodov in nevladnih organizacij, ki z različnimi programi spodbujajo k zdravemu načinu življenja in skrbi za zdravje za vse generacije, se je na Bevkovem trgu včeraj začel osrednji del novogoriškega Festivala zdravja. Letos poteka pod geslom Moje zdravje – moja pravica.
NOVA GORICA – Do nedelje, ko bodo dogajanje sklenili s čezmejno športno prireditvijo Vivicitta-Poživimo mesti, sodelujoči ponujajo številne izkustvene in ustvarjalne delavnice, vodene vadbe in predavanja, tudi o zdravih življenjskih izbirah, pomembnosti spanja, hoji in pohodništvu, cepljenju proti HPV, izzivih dolgotrajne oskrbe in skupnosti za starejše v Novi Gorici, zdravih odnosih in zasvojenosti z digitalno tehnologijo.
Številni Novogoričani so se že včeraj ustavili ob stojnicah in prisluhnili nasvetom iz prve roke, preverili krvni tlak, sladkor in holesterol ali obudili znanje iz nudenja prve pomoči, nekateri pa so celo zaplesali ob skupinskem plesu Goriškega društva za osteoporozo.

$$$

Na sejmu zdravja je sodelovalo tudi naše društvo.
Imeli smo stojnico, kjer smo ponujali različno literaturaturo za ozaveščanje o osteoporozi. Tistim, ki so se pri nas ustavili, smo na nevsiljiv način predstavili naše društvo in jih povabili, da se nam pridružijo. Bila je to tudi priložnost za druženje in srečanje s člani, ki jih ne videvamo pogosto. Med številnimi aktivnostmi našega društva, ki krepijo telo in duha ter razveselijo dušo, je tudi skupinski razvedrilni ples. S plesno točko naših deklet plesalk smo pritegnili pozornost obiskovalcev in marsikaterega popeljali v ritmično gibanje. Hvala dekleta! Sejemsko dogajanje se je zaključilo v poznih popoldanskih urah.
Ostalo je zavedanje, da je skrb za zdravje odgovornost vsakega posameznika in nas vseh. V mnogih dejavnostih različnih društev lahko prav vsak najde primerno aktivnost zase. Izbira je velika, le malo truda je treba vložiti.
Po zapisu Sonje Kodelja
Fotografije – Jolanda Nanut

Po Gradnikovi poti v Brdih, 10. aprila

Omemba Goriških Brd vzbuja asociacijo na pokrajino v cvetju češnjevih dreves in tudi na otroško pričakovanje okušanja briških češenj. Prelepa gričevnata dežela, na vsakem griču vas s cerkvijo, urejene domačije, posestva vinarjev in nepregledne brajde vinske trte, nasadi oljk, tudi nekaj sadnega drevja. Od nekdaj je bila to vinska pokrajina, danes je njen sloves vrhunskih vin posebej izstopajoč. Oljke so tukaj dobro uspevale, zmrzal leta 1929 jih je popolnoma iztrebila, v zadnjih desetletjih pa je oljkarstvo ponovno zaživelo. Brici in še posebej Brike so prepoznani kot trdi in garaški ljudje, tako tedaj, ko so si kruh služili pod tujimi gospodarji, kot danes, ko gospodarijo na svojih posestvih.
V tej prelepi zanimivi pokrajini so zasnovali 8 pešpoti, poimenovanih po starih briških sortah češenj. Vsaka vodi po edinstveni, samosvoji, bogati, pisani in živahni naravi, polni življenja v vseh letnih časih. Ena je Gradnikova učna pot. Po njej smo hodili in se družili na našem aprilskem “druženju s hojo” .
Poimenovana je po pesniku Alojzu Gradniku, rojenem v Medani, leta 1882. Tu je preživel otroštvo, nato pa na pot učenosti odšel v Gorico, na Dunaju študiral in kot pravnik in sodnik služboval po številnih krajih nekdanje Jugoslavije. Umrl je v Ljubljani 1967, pokopan pa je v svoji rodni Medani. Alojz Gradnik je bil ena najbolj monumentalnih slovenskih pesniških postav v času med obema vojnama. Bil je pesnik dotlej v naši poeziji neizgovorjenih bolečin, temnega erosa in smrtne bližine. Pa tudi predan svoji domači zemlji in ljudem, ob katerih je živel in delal. Po njem so poimenovali osnovno šolo v Dobrovem, pred njo stoji tudi spomenik, pesnikova podoba v naravni velikost.
Izhodišče poti je pred gradom v Dobrovem, dalje jo zaznamuje 8 postaj, imenovanih po značilnih briških drevesih ( oljka, češnja, murva, figa, cipresa, trta, sliva), zadnja postaja pa je pred Gradnikovo rojstno hišo v Medani. Darinka nam je na začetku predstavila glavne značilnosti poti, kratek življenjepis pesnika Gradnika in prebrala nekaj njegovih prijaznih pesmi.
Pot nas je vodila do umetelno zakritega oddajnika, od koder smo lahko občudovali pokrajino daleč naokoli, do koder je segel pogled in nam je omogočalo ne prav prijazno oblačno vreme. Dalje med brajdami vinske trte, navzdol, pa spet navzgor, mimo cvetoče češnje do cipres na pokopališču v Medani, kjer smo se pesniku poklonili na njegovem grobu.
Nadaljevali smo do domačije Alojza Gradnika, žal v razpadajočem stanju, in se zaustavili na dvorišču, pod staro murvo . Leta 1995 je bil zasnovan Mednarodni pesniški festival »Dnevi poezije in vina« kot prireditev, ki naj bi zbirala najprodornejše pesnike mlajših generacij iz vsega sveta, predvsem pa iz Evrope, in jih predstavljala najširšemu občinstvu po Sloveniji in v zamejstvu. Pod murvo so pesniki v soju bakel prebirali svojo poezijo. Festival je prerastel začetne okvire in se tako vsebinsko kot krajevno bogato razširil.
Pot smo zaključili v Medani, pred zgledno urejeno rojstno hišo Alojza Gradnika, kjer tabla opominja, da je to tudi rojstna hiša pesnika Ludvika Zorzuta. Darinka nam je še zadnjič spregovorila o pesniku in njegovih pesmih. Nekateri smo stopili v vaško cerkev Marijinega vnebovzetja, ki jo krasi zanimiva in bogata notranjščina.
Sledila je vrnitev v Dobrovo, do gradu, trenutno v obnavljanju. Tako smo lahko občudovali le zunanjost tega prelepega renesančnega dvorca, ki je v svoji večstoletni zgodovini pripadal tujim plemiškim družinam, po drugi svetovni vojni pa predstavljal pomembno zgradbo za različne dejavnosti, pa tudi stanovanjsko bivanje. Končno je bil urejen kot izreden kulturni objekt, za koncerte in galerijo, kjer gotovo najpomembnejše mesto zavzema stalna razstava del Zorana Mušiča.
Zaključili smo na grajskem parkirišču, tradicionalno, v druženju in veselju.
Hvala Darinka in Željko, zahvala tudi našima briškima sopotnikoma Šviligoj Ani in Zoranu.
Milojka Pirc
Fotografije – Darinka Kavčič, Jolanda Nanut

Izlet – Celje, Vitanje, 19. april

Cilj našega tokratnega raziskovanja slovenskih krajev je bilo Celje. Koordinatorka je bila članica upravnega odbora Zora Korenč, vozili smo se z avtobusom družbe Stopar. Celje smo spoznavali ob pripovedi lokalnega odličnega vodiča Mateja Plevnika, ki nas je vodil po mestu in Gornjem gradu.
Celje – mesto v kotlini ob reki Savinji in z okoliškimi griči, kar vse ustvarja mamljive pogoje za naselitev, ki je tod prisotna že od davnih časov, v gradiščih, od kamene, bronaste in železne dobe, nastanka organiziranih, gospodarsko dejavnih družb tako Ilirov, Keltov, kasneje Rimljanov, ki so kraj prepoznali kot izredno pomembno prometno križpotje, mu priznavali mestne pravice in mu dali ime – CELEA.
Miru in prosperiteti je sledilo obdobje barbarskih vdorov od 4.stoletja dalje. Mesto je bilo porušeno in verjetno nenaseljeno, ko so v 6. stoletju področje naseljevali Slovani. Prekinjen je bil značaj antičnega mesta in šele v 13. stoletju in dalje je zaslediti njegovo pomembnejšo omembo, neločljivo povezano z dinastijo grofov, kasneje knezov Celjskih.
Učni sprehod smo pričeli ob Celjskem domu, nekoč Nemški hiši. Naš vodnik je izpostavil zgodovino hudih medsebojnih trenj med nemškimi in slovenskimi prebivalci, ki je v 19. stoletju postala zelo očitna in se je odrazila tudi v gradnji domov, najprej slovenskega Narodnega doma (danes občinska stavba) leta 1897, nato Nemške hiše, z novogotskimi elementi nemške gradnje, postavljene “komaj”1907.
Celjski dom stoji na Krekovem trgu, nasproti železniške postaje, zgrajene 1846, ko postane mesto del Južne železnice Dunaj – Trst, kar je predstavljalo pomemben pospešek za njegov razvoj in je kmalu zahtevalo še eno pridobitev – Mestno hranilnico (danes NKBM banka).
Na Krekovem trgu, navzdol od železniške postaje, stoji bronasti kip Alme Karlin, popotnice, pisateljice, poliglotke, svetovljanke (1889 – 1950). Rojena je bila v bližini Celja in tukaj tudi sklenila svojo življensko pot. Osem let je sama potovala po svetu, se vzdrževala s priložnostnimi deli, pisanjem člankov, potopisov, knjig, reportaž. Danes ima v Pokrajinskem muzeju v Celju častno mesto in razstavo svojih zapisov, predmetov iz vseh koncev sveta in dokazov o svoji domoljubnosti. Z občudovanjem, morda tudi tiho željo, da bi se ji bile lahko pridružile, smo se ob “njej” postavile pred fotografski aparat.
Pravo legendo celjske fotografije predstavlja fotograf Josip Pelikan (1888 – 1977), ki se je v Celju dokončno naselil po odhodu iz Idrije leta 1920, v izogib fašizmu. Njegov fotografski atelje je v celoti ohranjen, muzejsko urejen in še vedno uporabljen, njegov fotografski opus je neizmerno bogat. Tudi njemu so Celjani postavili posebno obeležje. Z Jolando sta se dobro ujela.
Nadaljevali smo do Vodnega stolpa. Zgrajen je bil v drugi polovici 15. stoletja in je eden od štirih še ohranjenih mestnih stolpov srednjeveškega obzidja. Zanimivost predstavlja plošča z napisom in iztegnjenim prstom, ki kaže, do kam je segala voda ob povodnji leta 1672. Na zidu je tudi spominska plošča, ki priča o porazu kmečkega punta v letu 1515 in nosi slovenski zapis puntarskega gesla “Stara pravda – le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna”, prve natisnjene slovenske besede, na puntarskem plakatu.
Sprehodili smo se do brega reke Savinje, ki je bila svojčas pomembna za splavarstvo, danes je nabrežje urejeno v prijetno sprehajalno pot. Savinja je večkrat poplavljala, tudi v lanskem poplavnem avgustu bi se to lahko zgodilo, a predhodna ureditev bregov je to preprečila. Na drugem bregu smo lahko videli Kapucinski samostan, zgrajen v začetku 17. stoletja. Med vojno ga je gestapo uporabljal kot zapor.
Namenili smo se proti najstarejšemu delu mesta, šli mimo prve celjske gimnazije, kjer je na plošči zapisano ime dijaka Martina Slomška.
Ustavili smo se na trgu srednjeveškega Celja z Marijinim stebrom z zapisom v treh jezikih (latinski, nemški, slovenski) in tremi zaščitniki, svetniki – Rok, Florijan in Jože.
Presenečeni smo v eni od mestnih hiš naleteli na doprsni kip Alfreda Nobela (1833 – 1896). Kot nam je razložil vodič, znanstvenika s Celjem povezuje ljubezen do Celjanke Sofije Hes, ki jo je sam šaljivo imenoval “požiralka bankovcev”. Sprehodili smo se do Muzejskega trga, do lepega renesančnega dvorca Stare grofije, večkrat predelanega in dograjevanega, nekdanjega knežjega dvora celjskih grofov. Danes je v stavbi Pokrajinski muzej Celja.
Nadaljevali smo do Knežjega dvora, ki je bil rezidenčni grad grofov in knezov Celjskih, in so ga od konca 14. stoletja dalje vseskozi širili in dograjevali. Danes je Knežji dvor eno izmed dveh razstavišč Pokrajinskega muzeja Celje. V njem med drugim domuje tudi stalna razstava Grofje Celjski. V kleti Knežjega dvora je doslej največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ« – Arheološko razstavišče Celeia – mesto pod mestom.
Zaključili smo sprehod po ulicah starega mesta in se zapeljali na Stari grad nad mestom in tu doživeli veličastje zgradb Celjskih grofov.
V začetku 14. stoletja so gospodje Žovneški pridobili Celje. S pogodbami, vojnem služenju vladarjem so pridobivali ozemlje, nazive, bogastvo, širili grad in bogatili heraldiko, postali grofje, nato knezi in za časa Henrika II. dosegli izredno moč in slavo. Njegova hči Barbara je bila žena ogrskega, nato nemškega kralja in cesarja Sigizmuda Luksemburškega, sin Friderik II., pa se je proti očetovi volji drugič poročil z Veroniko Deseniško, ki je žalostno končala, Friderik pa v zaporu – Friderikov stolp (zgledno obnovljen). Njegov sin Urlik II. je bil umorjen v Beogradu leta 1456, brez dedičev, in vse imetje je po pogodbi pripadlo Habzburžanom. “Danes celjski grofje in nikoli več”. Ostali so neizbrisno prisotni v celjskem grbu s tremi zvezdicami, ki so tudi v grbu države Slovenije.
Zapustili smo Celje in se zapeljali proti Vitanjam. Med vožnjo smo lahko opazovali ali slišali o tovarnah – Emo, Libela, Cinkarna, Celjske mlekarne…, pa tudi o Celjskem gledališču, bolnici, gimnaziji, fakultetah, skratka infrastrukturi, ki pritiče mestu.
Vitanje so idiličen kraj, z vsem , kar ustvarja občutek idiličnosti, in kot bi tudi zunajzemeljska bitja želela doživeti to spokojnost in lepoto, se je tu pojavil “leteči krožnik” – objekt »Center Noordung«, Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga. Herman Potočnik Noordung (1892 -1929) je bil strojni inženir, specialist za raketno tehniko, avtor knjige »Problem vožnje po vesolju – raketni motor«, napisane v nemščini in izdane v Berlinu tik pred njegovo smrtjo. Strokovnjaki so si edini: Potočnikova knjiga je vplivala na ameriški, ruski in evropski vesoljski program. Center je postavljen v Vitanjah, ker je bil od tod njegov stari ata.
Z vodičko smo se sprehodili po objektu, kjer eksponati prikazujejo zgodovino človekovega odkrivanja in spoznavanja vesolja, Potočnikovo rešitev za človekovo bivanje v vesolju, videli smo replike štirih slovenskih satelitov, ki nas opazujejo iz vesolja, gledali smo film, ki prikazuje, kako se astronavti na vesoljskih postajah spopadajo z odsotnostjo težnosti, in za nas osteoporotike zanimivo, kako se jim zmanjšujeta kostna gostota in mišična masa. Tega, kako pridobivajo vodo, ne bomo omenjali, hrano imajo pakirano suho in jo za uživanje zmešajo z vodo. Bil je zanimiv in poučen sprehod. Pred odhodom proti domu, smo si privoščili sočno in okusno pozno kosilo v bližnji gostilni Kuzman.
Hvala Zori za organizacijo in za vse povedano na poti in v krajih, kjer je preživljala svoje otroštvo in zgodnjo mladost.
Tekst – Milojka Pirc, Neda Perko
Fotografije – Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Milojka Pirc

Predavanje – Zdravljenje z zdravili, 24. april

Znanja nikoli ni preveč
In le znanje nam daje moč, da spreminjamo sebe in naš vsakdan. V četrtek, 24. aprila 2024, smo povabili članice in člane na predavanje »Zdravljenje z zdravili«. Predavanje je bilo v dvorani mestne občine Nova Gorica, udeležilo se ga je 81 poslušalcev.
Medse smo povabili magistrico farmacije, specialistko klinične farmacije, gospo Ano Banović Koščak. Zdravljenje z zdravili je eden izmed mnogih načinov zdravljenja bolezni. V svojem predavanju nam je predavateljica prikazala, kako pomemben je pravilen odnos in aktivno sodelovanje bolnika pri rednem in pravilnem jemanju zdravil.
Dotaknila se je tudi dveh zdravil, ki jih uporabljamo za preprečevanje in zdravljene osteoporoze, D vitamina in kalcija. V predavanju smo spoznali priporočene dnevne vnose obeh zdravil in navodila za pravilno jemanje. Opozorila je tudi na pomembno razliko med zdravili in prehranskimi dopolnili.
V tretjem delu predavanja nas je predavateljica seznanila s projektom »Brezšivna skrb do bolj varnega zdravljenja z zdravili (seamless care)«. Slovenija je uvedla sodobno lekarniško storitev, imenovano brezšivna skrb. To je pravica iz zdravstvenega zavarovanja in zagotavlja varno zdravljenje z zdravili, saj v okviru le-te sodelujejo lekarniški farmacevti na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti.
Nosilni dokument je osebna kartica zdravil (OKZ), ki je lahko v tiskani in digitalni obliki. Storitev je zelo pomembna za bolnike z več kroničnimi boleznimi, za onkološke bolnike in vse bolnike, ki prejemajo več različnih zdravil.
Po odgovorih na vprašanja smo zaključili z zahvalo gospe Ani Banović Koščak, ki je prostovoljno prispevala k naši osebnostni rasti.
Campolunghi Sanda, članica upravnega odbora društva, organizatorka predavanj
Foto:

Izlet – Avstrijska Koroška, 9. maj

Naš izlet na avstrijsko Koroško je bil prvotno zasnovan kot dvodnevni, vendar smo se zaradi posebnih okoliščin temu odpovedali in smo se le za en dan odpeljali čez Italijo, preko Trbiža do Koroške. Enodnevno rajžanje je bilo strnjeno, zahtevno, a izpolnjujoče, saj smo okusili prelepo, nekdaj bolj in še vedno tudi slovensko deželo, videli njene slovenske simbole, doživeli dve prelepi mesti, kjer je slovenstvo še vedno prisotno, pa spoznali tudi enega od impozantnih srednjeveških gradov – trdnjavo, ki je bila neosvojljiva in je obranila svojo nedostopnost pred vsemi napadalci.
Naša prva postaja je bil Celovec. Že med vožnjo po mestu in še bolj ob sestopu iz avtobusa so nas presenetile prazne ulice, brez vozil in pešcev, zaprte trgovine in prazni lokali. Izkazalo se je, da je 9. maj avstrijski državni praznik – Kristusovo vnebovzetje. No, tekom dneva so ulice oživele, tudi s turisti in sonca željnimi Korošci.
Celovec je glavno mesto avstrijske dežele Koroške. Prelepo mesto z impozantnimi stavbami, urejenimi trgi in bogastvom zelenja. Prvotna naselbina je bila ob reki Glini, na suhem otoku ga je ustanovil vojvoda Španhajmski sredi 13. stoletja. Na njemu posvečenem spomeniku je v kamniti podobi s hrbtom obrnjen proti staremu delu mesta, pogled pa je uprt proti novemu mestu. Črni panter, ki je potrojen na grbu dežele Koroške, se je prvič pojavil prav na vojvodovem grbu.
Legenda o nastanku Celovca pripoveduje o strašnem zmaju, ki je živel v močvirju in se hranil z ljudmi iz okoliških vasi. Pošast je bilo mogoče ubiti le z zvijačo: na vrhu stolpa so na velikem kavlju za vabo priklenili vola in ko je zmaj prišel iz močvirja, da bi pojedel vola, se je ujel na kavelj in nato poginil. Legenda je našla svoj heraldični izraz v celovškem grbu, svoj umetniški izraz pa v vodnjaku na Novem trgu. Tam stoji tudi spomenik Marije Terezije. Mimogrede – ista pripovedka o nastanku mesta je doma tudi Ljubljani – ljudje so morali premagati hudobnega zmaja, da so se lahko naselili. Tudi mestna grba sta skoraj enaka. Novi trg z vso infrastrukturo so postavili po potresu leta 1511 in požaru, ki mu je sledil.
Zaustavili smo se ob še eni legendi, simpatičnem Možicu “zaslužnem za nastanek Vrbskega jezera”. Ob njem so v talni mozaik oblikovani grbi mest, ki so pobratena s Celovcem. Med njimi sta Nova Gorica in Gorica. Sprehodili smo se do mestnega središča, Starega trga, kjer stoji kužno znamenje, postavljeno v zahvalo za konec epidemije kuge. Po zmagi nad Turki pri Dunaju, leta 1683, so ga dopolnili s križem, ki nadvladuje turški polmesec.
Celovec je zgodovinsko, kulturno in politično središče Slovencev na Koroškem. Tu so za Slovence pomembne kulturne in izobraževalne ustanove. V Deželni hiši se v Dvorani grbov nahaja eden od pomembnih simbolov slovenstva – Knežji kamen. Vstopiti nismo mogli, smo si ga pa lahko ogledali skozi okno in Darinki je kljub vsem preprekam uspela pomebna fotografija.
Pot nas je dalje vodila na Gosposvetsko Polje do Knežjega prestola. V senci lip smo našli prostor za počitek in pesem ter prisluhnili o ustoličevanju karantanskih knezov.
Karantanija – država med gorami – prva slovenska država, je nastala koncem 6.stoletja na temeljih noriškega kraljestva. Imela je svojo vojsko in svojega kneza. Dežela je bila sposobna braniti svojo samostojnost in je bila vojaško uspešna. Koroški Slovenci so imeli svoj sedež pri Krnskem gradu, pod gradom je stal Knežji kamen. Za obrambo pred Avari so se Karantanci z drugimi Slovani združili pod skupnim vodstvom kralja Sama. Po njegovi smrti leta 653 je Zveza slovanskih držav razpadla, Karantanija pa je ohranila temelje svoje državnosti, med katerimi ima edinstveno mesto v zgodovini tako imenovano ustoličevanje njenih knezov, kasneje pa vojvod. Celoten obred umestitve se je vršil v slovenskem jeziku. Slovenski kmet je v narodovem imenu dal tistemu možu knežjo oblast, ki je prišel slovensko govoreč in v obleki slovenskega kmeta pred njega in obljubil, da bo pravičen sodnik in skrbnik blaginje dežele. Vojvodo je umestila volja naroda, ne pa dedno pravo. Obred se je izvajal ob Knežjem kamnu, v cerkvi Gospe Svete in na Vojvodskem prestolu na Gosposvetskem Polju. Tudi ko so v 9. stoletju prevladali germanski oblastniki je ustoličevanje vojvod ohranjalo obredne posebnosti in slovenski jezik, vse do začetka 15. stoletja. Demokratično ustoličevanje slovenskih knezov je našlo svoj odraz tudi v Deklaraciji o neodvisnosti Thomasa Jeffersona iz leta 1776, ki je temeljna listina neodvisnosti ZDA.
Nedaleč od Celovca stoji na 160-metrski skali eden najlepših in zanimivejših avstrijskih gradov. Gledan od daleč vzbuja pravljične občutke. Ob njegovem vznožju se človek z navzgor uprtim pogledom sprašuje, kako se je možno povzpeti do vrha. Za posebno doživetje je na razpolago dvigalo, večina se nas je odpravila peš. Pot pelje skozi 14 vrat, 5 od njih ima dvižni most čez prepadni jarek. Grad je neosvojljiva trdnjava, temu namenu je služil že od svojega začetka v 9.stoletju in kasneje v fazah dograjevanja in širjenja njegove utrdbene podobe. Od 16. stoletja do današnjih dni je v lasti plemiške družine, ki zanj zgledno skrbi. Zanimivi so tudi razgledi z vrha na okoliško ravnino, obdano s hribi.
V prijetnem okolišu grajskega dvorišča smo se odpočili in si privoščili značilno avstrijsko kosilo – dunajski zrezek s prilogo.
Stopili smo tudi v lepo urejen muzej, kjer so zbrani eksponati srednjeveških orožij, listine, obleke in varovalni oklepi. Pestra in zanimiva ponudba.
Zapeljali smo se do Gospe Svete (Maria Saal). Na vzpetini stoji Marijina cerkev, katere začetki segajo v 8.stoletje, ko je bila središče pokristjanjevanja Slovanov in prizorišče posvetitve karantanskih knezov in vojvod, predhodno ustoličenih na bližnjem Knežjem kamnu. Današnjo podobo je cerkev dobila v glavnem v 15.stoletju. Njeno notranjost bogatijo gotski sklepniki, številne stropne freske in baročni oltar. V neposredni bližini je več objektov, postavljenih v srednjem veku, ki pričajo o tem, da je bilo tukaj pokopališče, kostnica, pa obrambna postojanka pred Turki in še marsikaj. V sredini stoji gotski steber z lučjo iz konca 15. stojetja. Ob njem smo se skupinsko fotografirali.
Naša pot se je s čudovitim pogledom na Vrbsko jezero nadaljevala proti Beljaku . Sprehodili smo se po mestu do mosta čez Dravo, stopili v stolnico, cerkev Sv. Jakoba, katere začetki segajo v 12. stoletje, današnjo podobo pa je dobila v 15. stoletju. Pred odhodom proti domu smo se odžejali in s sladoledom ohladili v enem od barov na glavnem trgu.
V Novo Gorico smo prispeli v poznih večernih urah. Proslava na travniku pred gledališčem se je bila zaključila, a Kreslin nas je sprejel s svojo ” ..nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli..”.Bili smo utrujeni od celodnevnega rajžanja, a polni prelepih vtisov o vsem doživetem.
Hvala Borisu za organizacijo, vodički Zdenki za vse, kar smo z njo doživeli, šoferjema za varno in mirno vožnjo in vsem nam, da smo razveseljevali drug drugega.
Milojka Pirc
Fotografije – Darinka Kavčič, Milojka Pirc

Po Borovi poti, 15. maj

Naše pohode, oziroma druženja s hojo, večkrat kroji vreme. Tokrat se je vremenska napoved spreminjala skoraj iz ure v uro. Bili smo pogumni – odločili smo se, da pohod bo.
Odpeljali smo se proti Grgarju, kjer nas je med prvimi hišami sprejel doprsni kip pesnika Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora. Postavljen je pred njegovo rojstno hišo kjer je tudi začetek Borove poti. Uradno so jo odprli 3. aprila 2016 in tako je Grgar postal del Slovenske literarne pokrajine.
Zbrali smo se na parkirišču pred šolo, od koder smo po kratkem razgibavanju pod vodstvom Nataše, začeli naš pohod. Ustavili smo se pri kipu Palčki – Pihalčki, delu
akademske kiparke Nike Šimac. Ideja za igrivost v kipu je nastala ob prebiranju Borove poezije za otroke. Čarobna goba se spreminja in raste z okolico. Krošnja je narejena iz kovinskih spiral, po katerih se v toplih mesecih vije plezalka, pozimi, ko listi odpadejo, pa je goba ponovna vidna. Modri zvončki na krošnji pa zazvenijo le z vetrom saj simbolizirajo Palčke – Pihalčke.
Pot smo nadaljevali pod vodstvom Franke Černe med travniki in njivami in se ustavili v starem jedru vasi ob kapelici Urške Ferligoj. Hodili smo med drevesi in travniki in se ustavili na jasi poimenovani Objem narave. Med pokončno postavljenimi kamni in energetskimi točkami v tleh smo počivali, malicali, se slikali in nato nadaljevali, mimo vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne in Poti miru, v vas.
V dvorani kulturnega doma nas je čakal ogled filma o Mateju Boru – ROB JE TAM (anagram). Matej Bor je bil pesnik, dramatik, dramski kritik, esejist, pripovednik, prevajalec Shakespearovih dramskih del. Bil je partizan, kulturnik, okoljevarstvenik in razpravljalec o izvoru Slovencev. S svojim delom, še zlasti s poezijo, je Matej Bor dal izjemen prispevek k razvoju naše književnosti in njeni vraščenosti v medvojno in povojno zgodovino slovenskega človeka.
Izredna zahvala gre Borisu Kantetu, ki se je zelo organizacijsko potrudil, da smo si film lahko ogledali.
Posebna zahvala tudi Grgarskim ženam. ki so nas pričakale z bogato obloženo mizo polno slaščic ob vstopu v dvorano.
Darinka Albreht
Fotografije – Darinka Kavčič

Zaključno srečanje, 25. maj

Naše zaključno srečanje se je tudi letos zgodilo na kotalkališču v Solkanu. Prihajajoči so bili deležni dobrodošlice in zabeleženja prisotnosti, naše sončnice so sijale v svetlobi lepega majskega dne.
Program sta vodili kar dve napovedovalki – Vidojka in Andrejka, v uvodnem govoru je predsednica Zdravka z velikim veseljem povzela društveno dogajanje v preteklem letu, izpostavila uspešno uresničevanje zastavljenih ciljev, pa tudi veliko mero prizadevnosti prostovoljcev. Vsem se je zahvalila, zlasti članicam upravnega odbora – novim in tistim, ki so odšle.
Sledil je kulturni program, ki so ga oblikovale pevke pevskega zbora Mavrica z maestrom Urošem Cejem. Posebej so nas razveselile z evropsko himno, zapeto v slovenščini in italijanščini, kar naj bi bil poklon obema Goricama, ki bosta naslednje leto evropska prestolnica kulture. Zaplesala so dekleta in deklice plesne šole Krear, mentorica Emili Bizjak, glasba moderni jazz. Letos pridobljene plesne veščine so prikazale naše članice iz dejavnosti Razvedrilni ples. Tokrat jim je bila v pomoč Nika Mlakar, ker je bila mentorica Sara Mlakar odsotna.
Sledila je demonstracija nordijske hoje, vodila sta Darinka in Željko, nato pa fizioterapevtska vadba pod vodstvom našega mentorja. Vsi smo se lahko pridružili.
V zaključenem “šolskem letu” so bili za naše člane organizirani začetni in nadaljevalni računalniški tečaji. Mentor je bil Andrej, a pomembna je bila asistenca naših članov Zore in Borisa, ki si zaslužita posebno zahvalo, vsi tečajniki pa so dobili potrdilo o uspešno zaključenem šolanju. Zahvale so bili deležni tudi animatorji posameznih dejavnosti za celoletno skrb za člane. Prejeli so klobučke s sončnico.
Sledilo je kosilo. Pri Gurmanu nas tudi letos niso razočarali.
Srečanje je bila prelepa in izpolnjujoča priložnost za druženje predvsem s tistimi, katerih poti niso pogosto prepletene z našimi. Veselju smo na koncu dali duška tudi s plesom. Za muziko je poskrbel naš stari znanec, gospod Mauro.
Fotografije Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Milojka Pirc

Dnevi zdravja, Dolenjske Toplice, od 2. do 9. junija

Dnevi zdravja – Dolenjske Toplice – 2. 6. do 9. 6. 2024
Šestnajst članic in članov društva se nas je v nedeljo dopoldne odpeljalo proti Dolenjski z velikim avtobusom, ki običajno prevaža nogometaše. Čudili smo se, v kakšnem udobju potujejo nekateri športniki. Tokrat smo uživali tudi mi. V recepciji hotela Balnea nas je sprejel gospod Matjaž Glavan, zadolžen za animacijo v zdravilišču. Pričakal nas je s kozarčkom cvička in programom dejavnosti.

Bili smo nastanjeni v hotelih Kristal in Balnea. Ekipa term Krka je ves teden skrbela za naše dobro počutje in zadovoljstvo. Poleg telovadbe na prostem že ob 7.30 smo se vsako jutro zbrali ob 8.00 v telovadnici zdraviliškega doma, kjer nas je prijazen fizioterapevt animiral s terapevtskimi vajami proti osteoporozi. S to vadbo smo bili vsi izjemno zadovoljni. Po obilnem zajtrku so vsak dan sledile različne dejavnosti za telo in duha: hidro gimnastika, dober dan za dober dih, zvočna kopel za razvijanje čuječnosti s tibetanskimi posodami, mišična relaksacija in pendikulacija, vaje za umirjanje telesa in uma, predavanje o nespečnosti … Ne smemo pozabiti nordijske hoje in kopanja v bazenih. Po zelo pestro pripravljenih, odličnih večerjah so bile organizirane zabavne prireditve: kviz, tombola, glasba. S skupino smo praznovali tudi 86. rojstni dan našega Karla Skrta. Nazdravili smo mu še »na mnoga leta«, predvsem smo mu zaželeli ZDRAVJA.

Matjaž Glavan nas je v četrtek popoldne spremil v Črnomelj, mesto, ki »melje črno«, kot pove njegovo ime. Črnomelj so začeli klicati zaradi mlinarja, ki je v starko preoblečeni dobri vili namesto bele moke namlel črno, pa ga je kaznovala. A Črnomelj ni poseben le po imenu, ampak tudi po zasnovi mesta, ki se v obliki zvezde povezuje s cestami iz Ljubljane, Novega mesta, Zagreba in Reke. Med dve reki, Lahinjo in Dobličico, je vpet pomol, naseljen že tri tisočletja. Mesto je nastalo že v času pozne bronaste dobe (13. – 8. stoletje pr. n. št.). Poznoantični Črnomelj je spadal med pomembnejše naselbine v tem delu zahodnega Balkana. Povezan z ostalo Slovenijo se je Črnomelj na začetku 20. st. naglo moderniziral. Ob izbruhu 2. sv. vojne so ga okupirali Italijani in ga držali vse do kapitulacije. Tedaj je postal Črnomelj središče osvobojenega ozemlja, središče svobodne Slovenije, v katerem so bili postavljeni temelji slovenske države.

Naš obisk Črnomlja je bil zanimiv z etnološkega vidika: Bernarda Kump, domačinka, ki se ukvarja z ohranjanjem belokranjskega izročila, je pripravila delavnico peke tradicionalnih črnomaljskih prest. Z veliko spretnostjo je zamesila, zvijala, oblikovala in spekla hrustljave preste, ki smo jih okušali. Zelo dobra je bila tudi belokranjska pogača, poplaknili smo jo z metliško črnino in belokranjskim belim vinom. Na njenem domu je tudi zanimiv muzejček starega orodja in kmetijskih priprav, ki so jih domačini uporabljali skozi desetletja.
Naši zdraviliški dnevi so se zaključili: kot vedno smo ob novih spoznanjih in prijetnih druženjih hvaležni odšli domov. Tokrat s precej grenkobe, saj smo v novomeški bolnišnici morali pustiti našega Rudija Suliča.
Hvala Sandi Campolunghi za koordinacijo pri vpisu!
Zdravka Kante
slike:

Dnevi zdravja, Veli Lošinj, od 15. do 22. junija

Letošnje junijske dneve zdravja smo preživljali na otoku Lošinju, natančneje v Velem Lošinju. Bilo nas je 44 članic in članov. Na pot smo krenili z Relaxovo animatorko Anjo in avtobusom firme Stopar, sami stari znanci.
Veli Lošinj je majhno mestece, vendar mu intimnost zlasti v mandraču daje poseben čar. Bil je od nekdaj mesto graditeljev ladij in pomorščakov, ki so pluli po morjih, se vračali in gradili še danes izstopajoče kapitanske hiše. Kraj je zaradi ugodne klime od nekdaj poznan kot klimatsko zdravilišče, oziroma znan po zdraviliškem turizmu že iz časa avstroogrske. Navdušil je tudi nas. Vsekakor je bil Veli Lošinj prvi in velik, šele nato je nastajal manjši, a danes večji, Mali Lošinj.
Nastanjeni smo bili v hotelu Punta, pravem kolosu, nekaj časa smo rabili, da smo se dobro orientirali, vendar je bilo bivanje v njem zelo prijetno. Hotel ima velik zunanji bazen z morsko vodo in ob njem možnost uporabe ležalnikov in sončnikov. Poleg drugih možnosti aktivnega udejstvovanja in sprostitve ima še en manjši zunanji bazen in ob njem notranji bazen.
Večina se nas je zadrževala ob večjem zunanjem bazenu, saj je morska plaža kamnita in brez sence. Seveda smo hodili na plavanje v morje, ki je postajalo iz dneva v dan toplejše in prijetnejše. Dva dni nam je oblak afriškega prahu zakrival sonce in zameglelil nasprotno obalo.
Jutranja telovadba je bila obvezna in dobro obiskana, zahvala gre Lilijani Golob, naši uspešni vaditeljici.
Ponedeljek smo namenili izletu. Z vodičem – domačinom – smo se z avtobusom zapeljali v Mali Lošinj, si tam ogledali zeliščni vrt z dišečo sivko, smiljem in drugimi zelišči, prisluhnili smo tudi lastnici, nato pa se odpravili v mesto.
Mali Lošinj je najbolj razvito turistično središče na otoku Lošinju, predvsem zaradi čudovite lepote zaprtega zaliva. Kraj se je ekonomsko razcvetel šele v 19. stoletju, k čemur je prispeval razvoj ladjedelništva. Danes je Mali Lošinj kulturno in administrativno središče otoka. Sprehodili smo se do stolnice, cerkve sv. Marije, z dominantnim zvonikom. Med kamnitimi hišami in po ozkih ulicah smo se spustili do obale. Vsepovsod zelenje in cvetja v izobilju.
V mestu smo počakali do popoldanskega odhoda ladje na otok Susak. Ladja je nosila ime Pirat.
Susak je majhen svojevrsten otok. Večinoma je sestavljen iz rumenkaste mivke in prekrit s trstičjem. Na otoku ni ne cest ne vozil, prepreden je s pešpotmi, ki se vijejo med nekaj metrov visokim trstičjem. Na otoku je en sam kraj. Pozimi v njem živi le majhno število prebivalcev. Verjetno nekaj deset, točnega števila ne vedo niti sami. Domačini govorijo posebno narečje hrvaškega jezika, ki je nerazumljivo že prebivalcem sosednjih otokov. Ima tudi posebne poročne običaje in žensko nošo – Minico.
Kjub svoji majhnosti in odmaknjenosti je imel otok pestro zgodovino, tako glede naseljenosti kot pomemnejših dejavnosti, ki so po drugi svetovni vojni ugasnile, prišlo je do množičnega izseljevanja. Izkrcali smo se na zahodni strani otoka, kjer je pristanišče in privez za ladjice. Na obali je kar nekaj gostiln in lokalov, pa tudi urejena peščena plaža, kjer je večina nas stopila v toplo morje na dokolensko brodenje po pesku. Po vrnitvi na ladjo so nam “gusarji” (v zgodovini so se dogajali napadi gusarjev na otok) postregli s pečeno ribo. Zelo okusno. Še skupinska slika, odpluli smo proti Lošinju in z avtobusom do hotela.
Iz Velega Lošinja vodijo prelepe obmorske poti, po katerih smo se sprehodili proti Malem Lošinju, v drugo smer pa proti Rovenski, mali ribiški vasici. Še malo naprej je manjša prodnata plaža, kjer je bilo kopanje prav prijetno. Tu je tudi valobran, zgrajen sredi 19. stoletja, za potrebe takratne ladjedelnice.
Sveti Ivan je vrh z istoimensko kapelico nad krajem Veli Lošinj. Razgled s te točke je naravnost dih jemajoč. Cerkev na vrhu hriba Kalvarija je dal leta 1755 zgraditi Antonio Sforzina kot spominsko kapelo svoje družine. Na poti, ki je od Velega Lošinja vodila navzgor do cerkve, so istega leta uredili tudi križev pot s tremi preprostimi kapelami in lesenimi križi, ki predstavljajo postaje. O razgledni točki Sv. Ivana govori tudi starodavna zgodba. V času velikih odkritij in čezmorskih potovanj so lošinjski otroci na tem mestu čakali, da se na horizontu pojavi ladja in so o povratku domačih mornarjev nemudoma obvestili vso vas. Na ta 231 metrov visok hrib so se naše pohodnice in pohodniki odpravili v sredo, ob 6.00 zjutraj. Bilo je lepo in zanimivo.
V središču Velega Lošinja stoji samostoječa krožna kula, zgrajena v 15. stoletju, v prvih desetletjih beneške oblasti nad vzhodno jadransko obalo. Z debelimi stenami, majhnimi odprtinami in razmeroma nizka se je več stoletij upirala topovskim strelom z neprijateljskih ladij in ščitila prebivalce Velega Lošnja pred gusarskimi lopovskimi pohodi. Danes je v njej stalna razstava, ki prikazuje izseke iz življenja Velega Lošinja in okolice od prazgodovine do današnjih dni, pri čemer je poseben poudarek na slavni pomorski in turistični tradiciji.
V bližini Velega Lošinja so v devetdesetih letih potapljači na morskem dnu naleteli na enkratno najbo. Sledila je večletna in težavna strokovna obdelava, da so iz nje izluščili čudovit bronast kip mladega moškega. Imenovali so ga Apoksiomen. Razstavljen je v Malem Lošinju, v njemu posvečenem muzeju. Gre za grški kip iz 2. ali 1. stoletja pred našim štetjem, predstavlja atleta, ki si po tekmovanju čisti olje, prah in pesek s telesa . V muzeju so v treh nadstropjih prikazane posebnosti časa in kraja v katerem je kip nastajal. Kot najdba je bil verjetno v času Rimljanov peljan iz Grčije in po neprijetnem naključju končal v morju. Prikazan je tudi potek restavriranja. Kip je v posebni sobi, kjer smo ga lahko občudovali, slikati pa ga je bilo mogoče le izven sobe, skozi posebni okni.
Obmorski dnevi so bili priložnost za prijetno druženje, pogovore, tudi medsebojno spoznavanje, obujanje spominov. Zbrali smo se tudi večer pred odhodom, kjer ja naša animatorka Anja podelila zahvale tistim, ki so se še posebej izkazali z udejstvovanjem, naša koordinatorka Darinka se je z majhnimi pozornostmi zahvalila Anji in nekaterim posameznikom. Njej smo se za njeno vlogo koordinatorke, zaupnice in vodnice z gromkim aplavzom zahvalili vsi. Sledila je še tombola. Srečneži so dobili klobuk in Relaxovo majico.
Naslednji dan še zajtrk, skupinska slika, na avtobus, nato preko Lošinja, Cresa do trajekta v Porozini, do Brestove in proti domu.

Zapisala Milojka Pirc,
fotografije Darinka Kavčič, Marija Tušar, Milojka Pirc

Lokve, Iztokova koča pod Golaki, 21. avgust

Spet smo se podali v hlad Trnovskega gozda. Naš pohod smo tokrat načrtovali do Iztokove koče pod Golaki. Zbrali smo se na parkirišču med Kidričevo in Vojkovo cesto in se odpeljali do Lokvi in naprej do Male Lazne. Glede na zahtevno pot se je nekaj naših članov in članic odločilo za krajšo pot, zato so se odpeljali do križišča s »Paradane strasse«. Tu so parkirali in peš nadaljevali pot proti koči pod Golaki. Tam so se pridružili naši skupini, ki je hodila po daljši in zahtevnejši poti. Po krajšem postanku in žganici za zdravje smo se vračali proti Mali Lazni, kjer nas je čakala ješprenjka s klobaso. Ob veselem kramljanju in prepevanju smo zaključili naš pohod. Velika zahvala gre Zdravki in Borisu za okusno malico.

Darinka Albreht
Fotografije – Darinka Kavčič

Dnevi zdravja – Vodice, od 07. do 14. septembra

Utrujeni od letošnje poletne vročine na Goriškem, so si prijavljeni na letovanje v Dalmaciji že pred odhodom v mislih pričarali senčno obalo s prijetno ohladitvijo v morju. S takimi pričakovanji smo v zgodnjih jutranjih urah dočakali avtobus, ki je preko mejnega prehoda Jelšane odpeljal proti Hrvaški.
Skupina 48 članic in članov našega društva se je kmalu po kosilu namestila v hotelu Punta v Vodicah z devetimi nadstropji in razgledam na morje z več strani, saj se stavba nahaja na polotoku. Turistična agencija RELAX nam je rezervirala hotel s storitvijo »all inclusive light«, kar pomeni, da smo imeli samopostrežne obroke: zajtrk, kosilo in večerjo z vso pijačo v neomejenih količinah. Žganih pijač seveda niso ponujali! Še dobro, da ne. Kakorkoli, jedli in pili smo dobro in preveč. Ampak za mnoge izmed nas je tudi tak način prehranjevanja sprostitev in užitek.
Dopustniški dnevi so se odvijali po pestrem urniku. Ob 8.00 smo začenjali z jutranjo telovadbo, ki jo je vodila prikupna in postavna animatorka Nika. Z bogatim izborom vaj za posamezne dele telesa je privabila številčno skupino (celo do 35) članic in članov, ki smo redno prihajali na parkirišče pod hotelom.
Po obilnem zajtrku se je vsak po svoje odpravil na sončenje, plavanje v toplem morju, sprehode v mesto ali okoliške destinacije. Ob 11.00 smo se lahko pridružili zabavnim, ob 17.00 pa športnim igram, ki jih je animirala Nika. Zelo zabavni sta bili družabni igri »jenga« in »cornhole«. Najboljši trije so vedno prejeli priložnostne nagrade. Največ navdušencev nad igrami je privabila tombola. Prve nagrade, izleta za dve osebi na predbožični izlet, se je razveselila Vlasta Mozetič.
Tudi na odkrivanje okoliških krajev nismo pozabili. Mnogi med nami smo se podali na sprehod po lepo urejeni obalni poti do Tribunja, slikovitega naselja, čigar stari del je zgrajen na otočku, ki je s celino povezan s kamnitim mostom. Marsikdo se je tu fotografiral s kipom osla, te čislane dalmatinske živali. V tem mirnem ribiškem kraju je odraščal hrvaški pevec Mišo Kovač.
Za četrtek smo načrtovali plovbo do Kornatov in Telašćice, a nam je izlet odpihnil močan jugo, ki se je s prihajajočim ciklonom razbesnel nad severno Dalmacijo. Številni sprehajalci so tisti dan lahko nad morjem opazovali tudi vodne trombe.
V petek popoldne pa smo z najetim avtobusom odšli na ogled Šibenika. Z odličnim vodnikom, ki nas je popeljal po ozkih uličicah starega mesta, smo odkrili nekaj znamenitosti tega staro hrvaškega naselja, zgrajenega v srednjem veku pod trdnjavo svetega Mihovila. Posebnost je katedrala sv. Jakova, edina stolnica v Evropi, ki je zgrajena brez kakršnegakoli veziva, le iz kamna. Gradili so jo dobrih 100 let; pri gradnji so sodelovali najpomembnejši beneški in hrvaški gradbeniki, med njimi tudi znameniti Jurij Dalmatinec. Zgrajena je v gotskem in toskansko renesančnem stilu. Največji vtis je na obiskovalce naredila krstilnica, ki je Dalmatinčeva vrhunska umetnina. Zanimiv je tudi venec kamnitih glav, ki upodabljajo (baje) mestne veljake.
Odpočiti, umirjeni in bogatejši za nove dalmatinske vtise, smo se v soboto odpravili proti Sloveniji. Po poti nas je spremljal dež, ki pa je v domačem mestu ponehal, da smo se lahko po suhem odpeljali na svoje domove.
Zapisala Zdravka Kante
Fotografije: Boris Kante, Jolanda Nanut, Hilarija Logar

Sodelovanje na dnevu odprtih vrat ZD N.G., 17. september

Na Svetovni dan varnosti pacientov, 17. septembra 2024, je naše društvo sodelovalo na stojnici pred stavbo Zdravstvenega doma Nova Gorica. Promocijski material sta pripravili Karla Božič in Sanda Campolunghi, pri predstavitvi pa smo sodelovale še Dragica Ružič, Andrejka Čermelj in Zdravka Kante. Predstavila so se tudi nekatera druga društva. Organizirana je bila okrogla miza o pravilni diagnozi za varnost pacientov. Med 10.00 in 12.00, ko je potekala predstavitev, ni bilo ravno dosti obiskovalcev.
Zapisala Zdravka Kante

Izlet Dolomiti, 18. september

Veliko navdušenje je celo poletje vladalo med našimi člani v pričakovanju septembrskega izleta v italijanske Dolomite, v naravni park TRE CIME ( Trije vrhovi). Nekaj dni pred odhodom 18. septembra je nastopila precejšnja ohladitev, tudi sneženje v okolici naše izletniške destinacije, tako da je bil program izleta nekoliko spremenjen.
Kljub temu smo v nederjih italijanskih Dolomitov preživeli in doživeli prelep jesenski sončen dan. Na pot smo se odpravili ob 6.00 zjutraj z dvema avtobusoma. Med vožnjo po avtocesti Trst – Benetke nas je spremljal svit polne lune, kot velike svetilke na nebu in napovedoval lepo vreme. Iz Furlanske nižine smo zavili proti severu in se vse bolj približevali italijanskim Dolomitom. Kratek postanek smo imeli na avtocestnem postajališču, da so nam organizatorji razdelili sendviče in vodo, pripravljeno pecivo pa so odložili na popoldanski postanek. Snovalec izleta, Boris Kante nam je predstavljal kraje, skozi katere smo se vozili. Opozarjal nas je na njihove posebnosti in zanimivosti.
orsko jezero MISURINA pod vrhovi TRE CIME je bilo cilj našega naslednjega postanka. Ne posebno globoko, le do 5m, vendar ogledalo v katerem so se odslikavali okoliški vrhovi in številni manjši hotelčki, saj je jezero zelo obiskana turistična točka Dolomitov.
Mi smo se sprehodili okrog jezera, občutili hlad 1750 m nadmorske višine, občudovali strme stene gore Tre cime in si predstavljali kako je v zimskem času, ko je jezero zaledenelo, pokrajina zasnežena in naokrog veliko možnosti za smučanje.
Jezero je po nastanku ledeniško, legenda pa pravi, da so ga ustvarile solze deklice, ki je toliko časa jokala, da ji je oče vendar dovolil poroko z njenim izbranim. Pogumno!
Iz jesenske pravljice jezera in gora smo nadaljevali pot do mondenega središča Dolomitov. Cortina d`Ampezzo je mravljišče petičnih in občasnih gostov. Sprehod po glavni mestni žili je kot sprehajališče mimo izložbenih oken visoke mode najrazličnejših modnih hiš. Ne glede na obleganje turistov, mestece ohranja značilnosti alpske arhitekture . Veliko je lesa na pročeljih, balkonih pa tudi gostinski lokalčki radi ponujajo postanek ob lesenih mizah ali mizah v obliki sodov.
Na vseh pobočjih, ki obdajajo mestece so vidne smučarske proge in številne naprave, ki peljejo smučarje na različne višine smučarskih prog. Domačini govorijo poseben dialekt (ampesed), mešanico italijanščine in narečnih besed nemščine. Dialekt je poznan tudi v italijanskem kantonu Švice. Cortino smo zapustili z razmišljanjem, kaj vse lahko naredi turizem iz odmaknjene gorske doline, če je finančno podprt z državnim in privatnim kapitalom.
Še eno zanimivost nam je ponudila narava: pogled na gore z imenom CINQUE TORRI. To so gore, ki se dvigajo kot stolpi proti nebu in izzivajo alpiniste, podobno kot smo doživeli pri gori Tre cime.
Še ena gora nas je očarala na poti do naslednjega cilja. To je MONTE CADORE, ki jo poznamo iz pesmi Rdeča roža Beneških fantov. Pot se je vila ob vznožju gore in tako so si sledile vasi z imeni Piave di Cadore, Borca di Cadore, Valle di Cadore…Vse podrejene življenju v globoki gorski dolini, z malo sonca, toda s poudarkom na turizmu, ki jim je rešilna bilka.
Naš zadnji postanek je bil ob Jezu Vajont (Diga del Vajont). Jez so zgradili, da se je za njim napolnilo akumulacijsko jezero reke Longarone. Čeprav so geologi opozarjali, da je dolomitska kamnina krušljiva in nestabilna zaradi svojstvene sestave in številnih manjših potresov, so z deli nadaljevali. Rušilni odlom pobočja v dolžini 2 km in v višini 250m se je zgodil v noči 9. 10. 1963. Kamnine so se zrušile v akumulacijsko jezero, ustvarile val, ki je pljusknil 100 metrov visoko na sosednja pobočja, nato čez jez v dolino Garone in na naselja ob njej.
Danes zgornji del doline Garone sameva. Razstavne table ob razgledni ploščadi na jez in opustošenje doline popisujejo dogajanje. Razsežnost podora in zasutja doline je bila tolikšna, da bi 100 tovornjakov lahko odvažalo nasuti material 700 let, če bi hoteli priti do dna nekdanje gorske doline in do zasutih naselij. Kapelica ob ploščadi je postavljena v čast vsem, ki so izgubili življenja ob tej nesreči. Hidroenergetske izrabe te doline ne bo nikoli več. Ostaja le opomin na človeško napako in na neizprosen odgovor narave nanjo.
Izlet smo zaključili v bolj sproščujočem vzdušju. Še velik del poti proti domu smo občudovali Dolomite in jih primerjali z našimi Alpami. Dolomit daje gorskim pobočjem bolj sivo barvo, manj zašiljene vrhove, gore so sestavljene iz nešteto dobro vidnih plasti in tudi krušljivost gorskih sten je bolj opazna.
Poslovili smo se z zahvalo vsem organizatorjem izleta (Borisu, Darinki, Slavki), z zavedanjem, da nam je njihovo ljubiteljsko delo omogočilo prijeten in zanimiv dan v gorah severne Italije.
Neda Perko

Hvala Darinki Kavčič za prelepe fotografije

Dan starejših, 1. oktober

eneralna skupščina Združenih narodov je leta 1990 razglasila 1. oktober za mednarodni dan starejših. Res je, da združuje naše društvo nas starejše, a oklenimo se misli Pabla Picassa – Ne postaramo se, ampak dozorimo. Slavni slikar je s svojo dolgoživo ustvarjalnostjo pokazal, kako ta izrek še kako drži. Praznujmo torej ta dan in si nazdravimo v pričakovanju lepih skupnih trenutkov in srečanj.
Letos smo se 1. oktobra družili na vodenem ogledu, z gospo Katjo Kosič, po prelepem parku na Rafutu, ob Laščakovi vili. Sprehod smo zaključili v gostilni Penzioner, se razveseljevali ob kulturnem programu, ki je vključeval glasbeni točki mlade harmonikašice Nane Velišček in kitarista Tilna Ružića ter ganljivo pripoved Nede Perko, naše kolegice, pa tudi pogovore in medsebojno spoznavanje. Miloš je raztegnil meh svoje harmonike in popestril veselo vzdušje. Udeležencev je bilo preko 70.
Hvala Andrejki za skrbno organizacijo.
Fotografije Darinka Kavčič

Grgarske Ravne, Dragovica, Bate 16. oktober

Z enotedenskim zamikom zaradi neugodnega vremena smo pohod v Bate in Dragovico le uresničili. Zbrala se nas je pestra druščina, in kljub burji, ki nas je prepihala, smo veselo krenili na pot iz Grgarskih Raven proti Batam. Na vrhu Jelenka smo se ustavili, razgledali, poklepetali in se počasi vrnili po poti proti Dragovici. Nekatere članice so nabirale zelišča, druge gobe, ki jih je bilo v izobilju. Za vsakega nekaj. V vasici Dragovica nas je pozdravilo lajanje psa, domačinov pa ni bilo na spregled.
V pričakovanju pogleda na najstarejšo vinsko trto na Primorskem, smo razočarani ugotovili, da trte ni več.
Po prihodu v Grgarske Ravne smo najprej obdarili dve naši slavljenki, jima zapeli vse najboljše in se nato z užitkom posvetili sendviču in pijači ter pecivu slavljenk. Naš pohod je bil le dan po 180 obletnici rojstva Simona Gregorčiča Pesnikovemu spominu smo se poklonili z dvema recitacijama.
Prijetno sonce nas je pospremilo domov.
Darinka Albreht
Fotografije – Jolanda Nanut, Slavko Ružič

Svetovni dan osteoporoze, 19. oktober

Svetovni dan osteoporoze, 20. oktober, smo vsa slovenska društva, ki s svojim imenom in namenom delujemo za osveščanje in preprečevanje osteoporoze, obeležila na skupnem srečanju v Čatežu, v soboto, 19. oktobra 2024. Tokratni organizator je bilo Društvo za preprečevanje osteoporoze Posavje (DPOP).
Več kot 700 nas je bilo udeležencev, članov iz 18 društev. Zveza je za letošnje geslo izbrala “Recite NE krhkim kostem”.
V dvorani hotela Toplice v Termah Čatež smo prisluhnili pestremu programu, za katerega scenarij in režijo je poskrbela predsednica gostiteljskega društva Milena Jesenko. Za izredno bogato in zanimivo dogajanje ji gre vsa pohvala in zahvala. Društvo, ki ima svoj sedež v Brežicah, je lani obeležilo 20 let delovanja in je bilo letos, po letu 2006, že drugič gostitelj vseslovenskega srečanja.V dvorani hotela Toplice v Termah Čatež smo prisluhnili pestremu programu, za katerega scenarij in režijo je poskrbela predsednica gostitel jskega društva Milena Jesenko. Za izredno bogato in zanimivo dogajanje ji gre vsa pohvala in zahvala. Društvo, ki ima svoj sedež v Brežicah, je lani obeležilo 20 let delovanja in je bilo letos, po letu 2006, že drugič gostitelj vseslovenskega srečanja.
Kulturni program je vključeval glasbene točke, pa tudi nasmejali smo se ob nastopu Pišečke Micke.
Predsednice društev, ki so obeležila okrogle jubileje, so prejele posebne zahvale, med njimi tudi naša predsednica Zdravka Kante za lansko 25-obletnico delovanja društva. Predsednicam vseh društev je bila v zahvalo podarjena sončnica.
Rebeka, pevka, ki je doma v Brežicah, je zapela dve pesmi in tako zaključila srečanje.
Iz našega društva se je prireditve udeležilo 48 članov. Medsebojno smo se družili na opoldanskem kosilu, po koncu prireditve nam je v kratkem razpoložljivem času uspelo obiskati Grad Brežice s čudovito Viteško dvorano – spomenik baročne umetnosti, ki osupne in očara vsakogar, ki stopi vanjo. Očaral je tudi nas, a časa je bilo premalo za daljši ogled. Predsednica Milena Jesenko je zagotovila, da je v Brežicah poleg gradu še veliko zanimivega in nas povabila, da se še kdaj vrnemo.
Naša koordinatorka je bila Zora Korenč
Zapisala Milojka Pirc
Fotografije Darinka Kavčič

Kremenjak, Špička, 13. november

Naše letošnje predzadnje druženje s hojo smo začeli v vasi Sela na Krasu. Veliko število prijavljenih članov (93) je zahtevalo kar nekaj inovativnega logističnega prilagajanja, a srečno smo prispeli v vas, parkirali avtomobile, se s telovadbo razgibali in v sončnem jutru stopili na pot proti Kremenjaku.
Tu smo se okrepčali si oddahnili in se slikali, nato pa nadaljevali s krožno potjo po stezi proti Špiku. Presenečenje udeležencev je bilo zanimivo, saj o “špiku” ni bilo sledu, pričakal in navdušil nas je lepo urejen prostor, ograjen s kamenjem, s kamnitimi klopmi in zasajen z agavami. Pogled v dolino Klaričev, kjer je zapuščen mejni prehod in razpadajoča vojašnica, je obudil spomin na nekdanje čase.
Tu smo poklepetali, se predajali sončnim žarkom in se vrnili v vas. Seveda ni umankala malica, čaj in tepke (hvala Boris!), suho sadje in drugi napitki.
Darinka Albreht
slike:

Dnevi zdravja v Strunjanu, od 1. do 8. decembra

V mesecu decembru smo dneve zdravja preživljali v zdravilišču Talaso Strunjan. Dnevi so bili namenjeni ozaveščanju o osteoporozi, spodbujanju zdravega življenjskega sloga, izmenjavi znanja in izkušenj med člani društva in zdravstvenimi strokovnjaki ter druženju in veselju.
Za to obliko preživljanja decembrskih dni (1. do 8. 12. 2024) se je odločilo 36 članov in članic. Nastanjeni smo bili v hotelu Svoboda in v Vilah. Ker je bil program zelo pester, je vsak udeleženec lahko našel nekaj zase. Dan smo pričeli z dihalnimi vajami na plaži, nadaljevali z nordijsko hojo med solinami. Nekateri so bili navdušeni nad vodno aerobiko in nad zvočno kopeljo s tibetanskimi posodami in gongom.
Izlet v Krkavče, “druga Toskana”, nam bo ostal v lepem spominu zaradi znamenitega Krkavškega kamna, prepojenega s skrivnostnimi zgodbami in legendo, ki sega v antične čase.
Seveda pa med vsemi temi aktivnostmi nismo pozabili na razne masaže, nege obraza in merjenje kostne gostote (9 članic) ter ostale storitve, ki jih ponuja zdravilišče Talaso.
Večeri so bili namenjeni raznim predavanjem. Tako smo lahko poslušali predavanje o zdravem kuhanju, mediteranskih zeliščih, vinu, lavandi in domačih pridelkih. Niso pa manjkali niti zdravniški nasveti o zdravi hrbtenici in o osteoporozi.
Dan smo ponavadi zaključili ob kozarcu dobrega vina, klepetu in poslušanju glasbe.
Dnevi zdravja, ki smo jih preživeli ob morju, so uspešno prispevali k ozaveščanju in izobraževanju članov društva za osteoporozo. Zopet smo spoznali, kako pomembna so preventiva, gibanje in dobra podpora skupnosti v boju proti tej tihi bolezni.
Zora Korenč – koordinatorka
Fotografije – Jolanda Nanut

Pot v neznano, 11. december

Zadnje druženje s hojo, ki poteka v mesecu decembru, nosi vedno oznako »pot v neznano«. Tudi letos je bilo tako. Zbrala se nas je lepa druščina, bilo nas je 65, in naša pot ni bila več neznana. Z avtomobili smo krenili proti Selam na Krasu, kjer so nas pričakovale še neobiskane zanimivosti in lepote.
Pot nas je vodila po lepo vzdrževani kamniti stezi, ki tudi od starejših članov skupine ni zahtevala večjega napora, čez kraško gmajno do Vodarne Kraških vodovodov. Predstavnik Vodarne, gospod Pavel Umek, nam je razkazal notranjost in nam razložil postopke črpanja, čiščenja in pošiljanja vode, te dragocene tekočine, v vodovodno omrežje.
Nedaleč od Vodarne se ravnina naenkrat prevesi v strmo pobočje. Prijazen domačin Miro nas je ob izčrpnem opisovanju vsega, kar nam je zaobjemalo oko, pospremil do roba, od koder se je ponujal vrtoglav pogled na spodaj ležečo Brestovico, na Tržaški zaliv s Tržičem in njegovo ladjedelnico, na okoliške vasice in naselja. Povedal nam je tudi, da jadralcem ta kraški rob služi kot vzletišče.
Pot nas je nato vodila mimo enega od vse bolj redkih kraških kalov, ki so bili nekoč izjemno dragoceni zadrževalniki vode za živino in ljudi, ter nato do našega izhodišča, Izletniške kmetije, osmice Pri Krčarju v Selah, kjer naj bi si si privezali duše in potolažili že nekoliko prazne želodce.
Še prej pa sta Darinka in Željko, ki poleg nordijske hoje vodita društveno pohodniško dejavnost, podala letno poročilo o pohodih, ki smo jih opravili v letu, od katerega se poslavljamo. Izrekla sta zahvalo prizadevnim prostovoljcem, ki sodelujejo pri izvajanju te društvene aktivnosti, katere duša in gonilo sta prav onadva, ter navzoče povabila, naj se pridružijo tudi nordijski hoji.
Zbrane je nagovorila tudi predsednica društva Zdravka Kante; izrekla je besede priznanja in pohvale za trud prostovoljcev, vložen v iztekajočem se letu.
Reševali smo tudi kviz z vprašanji o dogajanju v društvu. Vsi odgovori so bili pravilni in nagrajeni z darilci.
Potem ko smo z velikim užitkom izpraznili sklede z joto iz domačega zelja in nadvse okusno domačo klobaso, oboje s kosom domačega kruha, se posladkali s kuhanimi štruklji, srknili domačo vinsko kapljico in doma pripravljen jabolčni sok, je bil naš »pohod v neznano«, zaključen. Obogateni z novimi znanji in lepimi spomini smo se odpravili proti domu.
Ana Ašanin
Fotografije – Darinka Kavčič, Slavko Ružič, Jolanda Nanut

Prednovoletno srečanje, 13. december

Sinoči smo z našim članstvom uspešno zaključili letošnje dejavnosti. Srečanje je bilo zelo prijetno, saj prejemamo pohvale in zahvale. Velika zasluga za praznovanje gre Andrejki Čermelj, Karli Božič, Dragici Ružič, Sandi Campolunghi in Vidojki Harej.
BRAVO DEKLETA!
Zdravka Kante, 14.12.2024
Fotografije – Jolanda Nanut