Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica

Zapis dogodkov – leto 2025

seznam dogodkov:

Vitovska cerkev, 15 januar

V hladnem januarskem jutru, ko je večdnevni burji končno pošla sapa, smo se odpravili na naš prvi pohod v letu 2025. Kot vrsto let doslej, sta ga skrbno in prizadevno pripravila Darinka in Željko Albreht. Zadnje čase pri organizaciji sodeluje tudi Sonja Kodelja. Na pot smo se odpravili z avtomobili. Skupina je štela enainpetdeset članov.
Tokrat nas je privabila Vitovska cerkev, biser na Vitovskem hribu. Nismo je vsi poznali, je pa marsikomu med potjo po Vipavski dolini pritegnila pogled.
Zapeljali smo se do pokopališča v Šmihelu, kjer so naši jekleni konjički počakali na naš povratek. Smerokaz je obljubljal uro in pol hoda. Lepa, rahlo vzpenjajoča se pot, nas je vodila navkreber, mestoma med gostim drevjem, ki nam v svoji zimski goloti ni zastiralo slikovitega razgleda.
Na vrhu pa se nam je razgled odprl v vsej svoji veličini: na Vipavsko dolino z naselji, na z vodo obogaten Vogršček, na Kras, Tržaški zaliv in na Dolomite v daljavi. Enkratno.
Vitovska cerkev, posvečena sveti Mariji, stoji na skalnem osamelcu Vitovskega hriba, na nadmorski višini 570 metrov; za njo se dviga južno pobočje Trnovske planote. Njena bogata zgodovina sega v 14. stoletje. Še danes ostanki mogočnega taborskega obzidja s stolpom in vhodnimi vrati pričajo o zavetišču pred turškim ropanjem. V obdobju protireformacije in baroka je to svetišče, tako kot številna druga na Slovenskem, zaživelo kot še nikoli dotlej. Postalo je cilj številnih procesij od blizu in daleč.
V cerkvi nam je Darinka opisala njeno zgodovino in nas opozorila na zanimivosti v njeni notranjosti. Cerkev je bila in je še vedno romarska cerkev. Ob romanjih na Binkošti, na Veliki Šmaren, ob 1. maju in še kdaj se njeni zvonovi slišijo po vsej Vipavski dolini. Lep čas smo se zadržali ob cerkvi, si ogledali skromne jaslice v kamniti votlini in uživali v veličastnem razgledu.
Obogateni z novimi znanji in lepimi spomini, smo se nato spustili po pobočju do naših avtomobilov. Tam ni manjkalo okrepčila in sproščenega klepeta. Bilo nam je lepo; k temu pa je pripomoglo tudi zlato sonce, ki je pregnalo oblake in blagodejno ogrelo naša telesa in srca.
Ana Ašanin
Fotografije – Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Slavko Ružič

Predavanje – Srčno popuščanje, 27. januar

»Srčno popuščanje« – Kaj je dobro vedeti … pogled kardiologa in pogled družinske zdravnice. Predavala sta: Matej Valentinčič, dr. med., spec. kardiolog; SB Šempeter in Prim. Maja Pavlin Klemenc, dr. med., specialistka splošne in družinske medicine. Predavanje je uvedla članica upravnega odbora, zadolžena za organizacijo predavanj, Sanda Campolunghi. Številčni poslušalci so z zanimanjem prisluhnili, eni s premislekom o upošetavanju priporočil, drugi v potrditvi pravilnosti lastnih ravnanj za obvladovanje srčnega popuščanja.
VEČ V VIZITKI 4
M.P.
Fotografije Jolanda Nanut

Obisk opere Netopir, 1. februar

V počastitev kulturnega praznika smo si v soboto, 1. 2. 2025, ogledali opero NETOPIR, v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, v izvedbi solistov, zbora in orkestra SNG Opera in balet Ljubljana. Netopir je operni biser, znamenita mojstrovina kralja valčkov Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegla že na tisoče uprizoritev. To je prikaz radoživosti takratnega dunajskega meščanstva. Je zgodba spletk, nenadnih zapletov in razpletov v razkošnih kostumih. Krstna uprizoritev je bila na Dunaju leta 1874.
Za obisk predstave je vladalo izredno zanimanje. Bila je pevsko solidna, navdušili sta scena in kostumi, vredni vsega občudovanja. Prijetno je presenetila predstava naših primorskih pevcev in zbora Opere LJ, tudi zato, ker ima v zboru kar vidno pevsko vlogo Polona Kante.
Tiste, ki klekljamo in občudovalce klekljanih čipk, je posebej navdušil netopir na plakatu predstave.
M.P.
Fotografije – Jolanda Nanut

Naravni park Lijak, 19.februar

Februarsko druženje s hojo smo izvedli z enotedenskim zamikom, saj smo morali počakati lepše vreme. Tokrat smo imeli srečo, v sredo nas je pričakal hladen, a sončen zimski dan.
Avtomobile smo parkirali na parkirišču ob vznožju parka. Darinka nam je, kot vedno, predstavila nekaj značilnosti naše pohodniške poti. Z zanimanjem smo ji prisluhnili, saj smo bili nekateri tukaj prvič.
Lijak je nestalen močan kraški izvir istoimenskega potoka pod strmim robom Trnovskega gozda. V skalnem robu nad Lijakom leži naravni most SKOZNO, od koder je lep razgled na spodnji del Vipavske doline in Furlanijo. Območje izvira Lijaka in naravno okno Skozno sta zaznamovana kot naravna spomenika.
Pod vasjo Šmihel je znano pristajališče jadralnih padalcev in zmajarjev. Vzletišče Lijak s svojo geografsko lego ponuja veliko letalskih dni in je znano po celi Evropi.
Darinka nam je povedala, da g. Marko Pogačnik pravi, da je Lijak kraj stika z dušo zemlje. Na izviru to moč začutiš in vidiš. Čeprav voda pogosto ne teče, so mahovi v vodi sveže zeleni, ker življenjska energija izvira iz zemlje.
Po krajšem razgibavanju smo se podali ob strugi Lijaka do njegovega izvira in uživali v toku življenjske bio energije. V delu je bila struga suha, mah v njej pa je bil živo zelene barve. Ob stezi smo opazovali prve znanilce pomladi, ki so nas spominjali na prihajajoče daljše in toplejše dneve.
Po ogledu Lijaka smo pohod nadaljevali proti zahodu in s krajšimi postanki prišli do dveh najstarejših hrastov, ki že vrsto let kljubujeta vsem vremenskim neprilikam.
Po krožni poti smo se vrnili na start, se okrepčali s toplim čajem in sendviči ter malo poklepetali.
Lijak si je vredno ogledati tudi po večdnevnem deževju, ko se struga napolni in pokaže moč narave. Nekateri smo si obljubili, da se bomo vrnili takrat.
Morda pa se srečamo?
Sonja Kodelja
Fotografije – Jolanda Nanut, Darinka Kavčič

Zbor članov, 26. februar

Zbor članov je potekal 26. februarja 2025, v dvorani MONG, s pričetkom ob 17.00. Udeležilo se ga 78 članov in članic, kar je zaradi nesklepčnosti zahtevalo krajši časovni zamik do pričetka. Uspešno ga je, na veselje vseh prisotnih, s pesmijo zapolnil “naš” pevski zbor Mavrica.
Predsednica društva Zdravka Kante je nato predlagala v izvolitev člane delovnega predsedstva – Zoro Korenč (predsednico), Štefko Jelen, Zorko Zavrtanik in Karlo Božič (zapisničarko).
Delovno predsedstvo je zasedlo voditeljska mesta in Zora Korenč je pričela z vodenjem seje. Predsednica Zdravka Kante je poročala o dosežkih in delu v letu 2024, ki je bilo uspešno, tako po izvedbeni, kakor tudi finančni plati. Prisotni so z dvigom rok sprejeli in potrdili poročilo za leto 2024, poročilo Nadzornega odbora , ki ga je podala Vidojka Harej, in poročilo Častnega razsodišča, kakor ga je predstavila Anica Ašanin.
Dalje je predsednica društva predstavila in dala v obravnavo program dela in finančni plan za leto 2025. Pri predstavitvi za posamezne dejavnosti so sodelovale članice upravnega odbora – Darinka Albreht je spregovorila o sredinih druženjih s hojo in nordijski hoji, Andrejka Čermelj je predstavila nekaj idej za oglede dogodkov in krajev v bližnji okolici ter pozvala člane k dodatnim predlogom. Sanda Campolunghi je spregovorila o zdravstveni tematiki – organizaciji meritev kostne gostote ter uveljavljanju uporabe FRAX metode za preventivno prepoznavanje ogroženosti za osteoporozo. Izpostavila je tudi objave “VIZITK”, tekstov z zdravstveno vsebino, ki jih pripravlja in so po elektronski pošti poslani članom; dostopni pa so tudi na spletni strani v kategorija Vizita.
Zbor članov je potrdil višino članarine 15€ za leto 2025. Vsi poročevalci so bili nagrajeni z aplavzom. Sledila je še predstavitev delovanja in novosti spletne strani društva, kar so udeleženci z odobravanjem spremljali. Predstavitev je izvedla Milojka Pirc, ki spletno stran ureja že 10 let.
Naša članica UO Sonja Kodelja je oblikovala prelepe sončnice. Z njimi smo okrasili tudi mizo v preddverju dvorane, kjer smo ob zakuski in krofih med prijetnim druženjem zaključili srečanje.
M.P.
slike:

Izlet v Caorle, 7. marec

Barvite primule so nas leta razveseljevale na naših srečanjih za dan žena. Letos smo z njimi namenili pozornost starejšim in zvestim članicam, tistim, ki se niso z nami odpravile na malo drugačno, avanturistično praznovanje našega dne. Organizirali smo izlet v italijansko pokrajino Veneto in si tam ogledali Villo Pisani ter se sprehodili po obmorskem mestecu Caorle. Zahvala za organizacijo gre Borisu Kantetu, pa tudi Karli Božič za koordinacijo prijav, saj je bilo zanimanje izredno, in je bila ekskurzija izvedena dvakrat – 7. in 14. marca 2025. Zahvala tudi predsednici Zdravki Kante, Zori, Jolandi in vsem, ki so prizadevno sodelovali. Na pot smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah z avtobusom firme Stopar in prijazno, radoživo vodnico Ireno Komel.
Pokrajino Veneto prepletajo številne reke, ki so se jim v stoletjih pridružili plovni vodni kanali. Z njihovo pomočjo so poskrbeli za izsuševanje močvirnih predelov, pospešili trgovanje ter omogočili izkoriščanje rečnih potencialov. Razvejena mreža vodnih poti je bila eden izmed temeljev beneškega gospodarstva. Večja mesta so bila tako povezana med seboj in seveda z Benetkami. Naviglio del Brenta (Kanal Brenta) je eden najbolj zanimivih in je del 174 kilometrov dolge reke Brenta, ki izvira pod vrhovi Dolomitov. Dobrih 30 kilometrov dolga vodna pot je bila namenjena povezavi dveh najpomembnejših mest v Beneški republiki – Benetk in Padove. Ob nekdaj prometni vodni poti so med 15. in 18. stoletjem zgradili več kot sedemdeset luksuznih vil. Zaradi njih in idilične lege ob vodi so območje poimenovali Riviera del Brenta. Ena največjih in še danes najbolj turistično zanimivih je Villa Pisani v kraju Stra, ki je bila tudi prvi cilj našega raziskovanja.
Vila Pisani je nastajala od 15. stoletja v lasti prestižne in bogate beneške družine Pisani, dokončno obliko je dobila v 18. stoletju, ko je dosegla vrhunec tudi slava družine, saj je njen član, Alvise Pisani, postal beneški dož.
Na trati pred vilo stoji bronasta skulptura, imenovana APEIRON. Moški in ženska sta združena v korenine, iz katerih izrastejo veje in se oblikuje drevo. Starogrško apeiron – nedoločno počelo vsega. Po zatonu in slavi družine Pisani in v ekonomski stiski so vilo prodali Napoleonu, ki je v njej celo enkrat prespal. Tudi Napoleonova era se je končala in vila je postala last Habzburžanov, nato last kraljevine Italije in končno, leta 1938 državna ustanova. Danes jo upravljajo kot arhitekturno dediščino.
Stopili smo v vilo in se po širokih stopnicah povzpeli v prvo nadstropje – “Piano nobile”-, kjer smo prehajali iz sobe v sobo, stene bogato okrašene, originalno pohištvo, prostori nosijo imena glede na namembnost ali pomembneže, ki naj bi domnevno v njih bivali. Avtorji slikarij so različni, gre v glavnem za pozni barok, oziroma klasicizem. Na stropu ene od dvoran je freska “Slavljenje družine Pisani”, delo beneškega baročnega slikarja Giambattista Tiepola.
Skozi atrijsko dvorišče in po pokritem hodniku, kjer hranijo originalne kipe, ki so nekdaj stali na vrhu pročelja, smo stopili v park, se sprehodili od ene do druge zanimivosti in uživali v razkošju lepega – objektov in narave.
Nasproti glavne palače, na drugem koncu jezerca, je konjušnica. Na posestvu so rastlinjaki za cvetje, citruse in še marsikaj. Z zanimanjem smo si ogledovali “kafeterio” na gričku, kjer so poleti prijetno hladno notranjost vzdrževali s hladnimi prostori znotraj grička.
Zapustili smo vilo in se odpeljali proti mestu Caorle. Caorle je morsko mesto, ki živi od turizma in ribolova. Morska obala, dolga 18 km je v velikem delu peščena, kar je osnova izraziti turistični usmerjenosti. Mestece leži v laguni, prepredeni s kanali in rečnimi tokovi, z mostički in “ribiškim naseljem”. Pri našem sprehodu smo se izognili številnim hotelom in novodobnim turističnim objektom. Usmerili smo se v stari del mesta. Najprej na obalo do Svetišča Angelske Marije, cerkve, ki je dobila današnjo podobo sredi 18.stoletja in stoji na temeljih starih svetišč.
Na cerkev se navezujejo čudežna dogajanja – pojav Marijinega kipa, pa nenavaden dogodek, ko se je med poplavo voda dvignila visoko, vendar v svetišče ni stekla niti kaplja. Spustili smo se nižje k obali na kamnito pot, zamejeno proti morju z velikimi skalami, v katere umetniki vsako leto klešejo skulpture.
Pot nas je dalje vodila v staro mestno jedro, ki ga obvladuje od daleč viden cerkveni stolp, posebne oblike, zgrajen iz opeke na kamniti rimljanski osnovi, kakšen centimeter nagnjen, zaradi netrdne podlage, in je sestavni del triladijske bazilike sv. Štefana, zgrajene v 11. stoletju v izrazitem romanskem slogu.
Sprehodili smo se po ulicah mesta, kjer smo lahko občudovali barvitost hiš, tudi sladoled smo si privoščili (barvno usklajeni). Ogledali smo si ribiški zaliv, od koder se ribiči podajajo na ribolov. Tako smo zaključili naše potepanje po Venetu. Dan je bil dolg, poln doživetij, težko bi ohranjali kondicijo in dobro voljo, če se ne bi vmes podkrepili v restavraciji, baru, hotelu DA GIGI, kjer so nam prijazno postregli okusno kosilo.
Milojka Pirc
Fotografije – Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Hilarija Logar, Drago Štefanič, Milojka Pirc

Pohod po Vrtojbensko – Biljenskih gričih, 19. marec

Vrtojba je dolga vas, ki leži na plodni ravnini, izoblikovani z nanosi reke Soče in Vipave. Spada v občino Šempeter – Vrtojba. Vrtojba in okolica nam nudita pestro izbiro aktivnega preživljanja prostega časa, saj je priložnosti za rekreacijo in izlete veliko.
Vrtojbensko – biljenski griči z večjim delom goriške ravnine nudijo dobre pogoje za vinogradništvo, sadjarstvo, vrtnarstvo, zelenjadarstvo in cvetličarstvo. Prav zato nam je to območje znano kot „vrt goriške“.
Za naš današnji pohod smo izbrali Vrtojbensko – biljenske griče. Ležijo vzhodno od Vrtojbe in se raztezajo od hriba Sv.Ot, pa skoraj do Bilj. Ker smo pred leti že prehodili Sv.Ot in trim stezo, smo za današnji pohod izbrali start nad ulico Griči, koder vodi tudi Pot miru.
S startnega mesta se nam je odpiral čudovit razgled na vse strani neba. Lahko si videl griče porasle s trtami na vzhodu, Sabotin, Skalnico in oddaljene vršace na severu, Karnijske alpe na zahodu in Mirenski Grad ter Cerje na jugu.
Pred pohodom nas je Darinka seznanila z značilnostmi Vrtojbe in njene okolice, pod vodstvom Nataše pa smo si z rekreativnimi vajami ogreli telo za varnejšo hojo.
Pot nas je vodila po kolovozu med griči poraslimi s trtami. Pot ni bila naporna, saj smo jo zmogli prehoditi vsi brez težav. Med hojo smo imeli čas za klepet, za izmenjavo različnih izkušenj, težav, ali le opazovanje narave.
Malo utrujeni, a zadovoljni smo prispeli na cilj. Tu se nam je prilegel zaslužen sendvič in čaj. Za sladko presenečenje pa sta poskrbeli Sabina in Boža.
Po krajšem druženju smo se odpravili proti domu. Preživeli smo lep dopoldan s soncem obsijan.
Sonja Kodelja
Fotografije – Darinka Kavčič

Predavanje – Rak prostate in sečil, 26. marec

Strokovno predavanje – Pogosti raki sečil in prostate / diagnostika in zdravljenje v naši regionalni bolnišnici
Naše 2. strokovno predavanje v tem koledarskem letu je potekalo v občinski dvorani, v sredo, 26. 3. 2025 od 17. 30 do 18. 45. Zbralo se je 45 naših članov, članic in gostov.
Predavatelj je bil tokrat g. Andrej Gerljevič dr. med., specialist urologije in vodja urološkega oddelka v SBNG.
Slušatelje je najprej nagovorila ga. prim. Maja Pavlin Klemenc, dr. med., specialistka splošne in družinske med., iz ZD Nova Gorica, ki je tudi pomagala pri izboru teme in predavatelja.
Predstavila je predavatelja in nas seznanila z dobrimi uspehi urološkega oddelka, ki je zelo dobro opremljen in ima zaposlenih pet mlajših specialistov z veliko znanja in volje.
Predavatelj nam je predstavil slikovno in drugo diagnostiko, ki jo izvajajo v SBNG in tudi zelo nazorno prikazal različne operativne posege na sečilih – na ledvicah, sečevodih, sečnem mehurju, prostati, sečnici in testisih. Poudarjal je tudi, kako pomembno je dobro in kontinuirano spremljanje bolnikov po operativnem posegu na sečilih.
Izvedeli smo, da je v Sloveniji rak prostate v porastu, zato je v pripravi presejalni program »Peter«, ki ga bodo najprej preizkusili na območju Ljubljane, nato pa razširili na celo Slovenijo. Tako bodo potencialne bolnike odkrivali v zgodnejšem stadiju bolezni in jim ustrezno pomagali.
Dr. Gerljevič je zelo poudarjal tudi korelacijo med rakom sečil in škodljivostjo kajenja.
Zdi se, da so bili poslušalci zadovoljni s slišanim. Znova smo pridobili nova znanja s področja našega telesa. In vedno znova spoznavamo, kako pomembna je preventiva, zdrav način življenja in hitro ukrepanje, ko je to mogoče.
Poročilo pripravila: S. Campolunghi

Teden zdravja – Nova Gorica, 9. april

Teden zdravja, Nova Gorica, 2025
Kot običajno se je naše društvo tudi letos, 9. aprila, udeležilo Sejma zdravja na Bevkovem trgu s stojnico in z nastopom krožka razvedrilnega plesa. Občanke in občani so v pogovorih z nami imeli priložnost spoznati preventivne dejavnosti za ohranjanje zdravja in krepitev kosti.
Poleg tega so naše članice, 7. aprila, zelo številčno obiskale tudi Center za krepitev zdravja Nova Gorica ob dnevu odprtih vrat: to je bila priložnost za nove odločitve, koristne informacije in navdih za zdrave izbire v vsakdanjem življenju.
Zapisala: Zdravka Kante
Fotografije – Jolanda Nanut in Darinka Kavčič

Brežice in Kostanjevica na Krki, 24. april

Zamisel o ogledu Brežic, tega najjužnejšega slovenskega mesta, se nam je porodila oktobra 2024 na srečanju društev v Čateški Toplicah ob Svetovnem dnevu osteoporoze.
Mesto leži na Krškem polju ob sotočju Save in Krke in spada pod štajersko tradicionalno pokrajino, saj prav Sava ločuje Štajersko od Dolenjske.
Po triurni vožnji nas je pri brežiškem gradu sprejel lokalni vodič, ki nam je v krajšem sprehodu po glavni ulici razkazal staro mestno jedro: Grajsko kaščo, Grajske hleve, Mestno hišo, Narodni dom, Nemški dom, Spomenik izgnancem. Pri predstavitvi se je dotaknil nekaterih zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali življenje v Brežicah od srednjega veka do današnjih dni.
Navdušujoč je bil ogled Vodovodnega stolpa, zgrajenega 1914, ki je od prenove 2022 preurejen v muzej vodne infrastrukture kot podenota Posavskega muzeja Brežice, pri čemer služi tudi kot razgledni stolp. V sedmih nadstropjih so predstavljene zgodbe o tehničnem napredku, ljubezni in povezovanju narave in kulture. Iz nadstropja v nadstropje smo dostopali po krožnih stopnicah ali z dvigalom.
Po Gradu Brežice, zasnovanem kot lesena utrdba v 11. stoletju, nas je popeljala vodička in nam pripovedovala o burni zgodovini te mogočne stavbe. Grad je bil dograjen v 16. stoletju v renesančnem slogu, v 18. stoletju pa so mu zidne poslikave dale baročni pridih na veličastnem stopnišču, v kapeli in Viteški dvorani.
Postal je bivalni dvorec, danes pa nudi prostore Posavskemu muzeju Brežice, ki ohranja spomin na resnične zgodbe o ljudeh, delu, umetnosti, vojni in miru. Tudi kmečki upori iz 16. stoletja so pustili v teh krajih nepozaben pečat.
Aprilsko vreme nam je prizaneslo z dežjem vse do popoldneva, ko smo v starem gostišču Les pokosili in se nato odpravili v Kostanjevico na Krki.
Vstopili smo v prostore nekdanjega cistercijanskega samostana, v katerem deluje Galerija Božidarja Jakca v okviru Muzeja moderne in sodobne umetnosti. Ogledali smo si samostansko cerkev, ki predstavlja enega najlepših primerov zgodnjegotske arhitekturne notranjščine v Sloveniji.
Odlična poznavalka te umetnostne galerije nas je popeljala skozi stalno razstavo Toneta Kralja, Božidarja Jakca in Pleterske zbirke evropskih slikarjev. Občudovali smo tudi Kraljeve ilustracije Martina Krpana.
Ko smo zapustili ta mini »slovenski Louvre«, smo se odpravili proti domu z lepimi vtisi o vsem, kar smo videli in doživeli!
Zapisala Zdravka Kante
Fotografije Jolanda Nanut

Ekskurzija v Prekmurje, 8. in 9. maj

Pot nas je tokrat vodila v Prekmurje. V nižinsko gričevnato pokrajino preko Mure, na meji s Hrvaško in Madžarsko, v “kljun slovenske kokoši”. Na tem severnem in najvzhodnejšem delu Slovenije smo se želeli srečati s potomci Primorcev z Goriškega in Krasa, ki so morali v prvi svetovni vojni, leta 1915, s svojih domov v avstrijska in češka begunska taborišča in se po koncu vojne niso vrnili na svoje domove, ki so, uničeni v krvavih bojih Soške fronte, ostali na ozemlju druge države, Italije. V povojnem vračanju so našli zatočišče v Pomurju, v novonastali kraljevini SHS, v Strnišču (današnje Kidričevo), izpraznjenem avstrijskem vojaškem taborišču. Od tu dalje so primorske in istrske begunce naseljevali v Prekmurju, ki je po Triatlonski pogodbi postalo del Slovenije.
Njihovo naseljevanje je odražalo tudi interes, da se utrdi državna meja z zavednimi Slovenci. V zakup so dobili zemljo ob že obstoječih vaseh in naseljih, nastali pa sta dve novi vasi – Benica in Pince Marof.
Benico so postavili kot barakarsko naselje, v njej se je do konca leta 1922 naselilo 32 družin, begunci z Goriškega in Krasa, ki so prej bivali v Strnišču. Kasneje je nastalo naselje Pince Marof. Tu naseljeni Primorci so prihajali z Goriških Brd, Istrani pa iz okolice Pazina. Naseljeni so bili na poplavnih območjih, ki jih domačini niso marali, kakor so tudi njih neradi sprejemali. A so trmasto obstali, preživeli kalvarijo poplav in pomanjkanja, ponoven odhod v taborišče leta 1942 v drugi svetovni vojni, in še danes je krajevna skupnost Pince Marof – Benica slovenska v sicer dvojezičnem območju lendavske občine.
Zgodovinska pot primorskih beguncev se je namerno pozabljala, zato se je Stanislav Bensa odločil za sklic skupščine potomcev teh ljudi in organizacijo društva. Tako je leta 2010 nastalo društvo Primorci in Istrani v Prekmurju. Pridobili so potrebna sredstva, da so lahko uresničili zastavljene cilje za ohranjanje svoje identitete. Zgradili so muzej, leseno barako, ki je spominska hiša prednikov, ohranjajo njihove običaje, kot na primer vsakoletno kuhinjo določene pokrajine, na primer mineštrijado, svoje društvo so predstavili v Gorici in si ogledali kraje, od koder so bili njihovi predniki. Izreden doprinos k poznavanju življenja prednikov in potomcev so knjige, ki jih je v zadnjih desetih letih napisal gospod Stanislav Bensa, sin očeta iz Brd in matere s Krasa – Od Soče do Mure, Usode naših dni, Benica – novi dom, Nikjer doma.
Gospod Stanko Bensa je bil tudi naš gostitelj v kraju Pince Marof. Pričakal nas je ob muzejsko urejeni baraki, v kateri so fotografije, dokumenti in predmeti, ki pričajo o življenju primorskih naseljencev. Njegova pripoved je zajela žalostno kalvarijo naseljencev, njihovo vztrajnost, delavnost in znanje, katerega pomembnosti so se zavedali, saj so eno od barak takoj namenili šoli in to osemletni. Fotografije pričajo tudi o razgibanem kulturnem in družabnem življenju. Internacija v taborišče vseh slovenskih naseljencev leta 1942 je bila hud udarec za skupnost. A preživeli so se vrnili in obnovili izropane domove. Danes tu biva le še trideset procentov potomcev prvotnih naseljencev.
Zadržali smo se na zunanjem urejenem prostoru, kjer so nam domačini postregli s pijačo, nekaj smo je tudi sami primaknili, saj smo morali nazdraviti našima slavljenkama Aleksandri in Majdi, pa gospodu Bensi, ki je tudi praznoval rojstni dan. Kar nekaj nas je kupilo njegove knjige, ki smo jim nekatere dodale še sadike potonik z bližnjega nasada. Tudi briške češnje so se znašle na mizi.
Obiskali smo Lendavo, kjer nas je sprejela prijazna vodnica Biserka Horvat in nas spremljala na naših spoznavnih poteh po mestu. Najprej nas je popeljala v Kulturni dom, izstopajočo stavbo, zgrajeno 2004, tudi s prispevkom madžarske vlade in po načrtih madžarskega arhitekta Imreta Makovcza. V notranjosti smo lahko občudovali dvorano z monumetalnim lesenim stropom, ki namiguje na Noetovo barko, in elemente panonske arhitekture. Lendavska občina je dvojezično področje, razen krajev Benica, Pince – Marof in Hotiza. Gospa je izpostavila zgledno sožitje Slovencev in Madžarov, slednjih je tri tisoč, neproblematični so tudi odnosi z Romi. Razložila nam je posebnost madžarskega jezika, sestavljanja imen iz dveh delov. Boris je dobil razlago svojega imena – Bor(vino), is(piti). Spregovorila je o lendavskih toplicah s termalno vodo, ki vsebuje naravni parafin, kar povečuje njeno zdravilno delovanje.
Pred drugo svetovno vojno je v mestu živela pomembna židovska skupnost. Tudi sinagoga je bila uničena, vendar so jo obnovili, v njej organizirajo razstave in priredtve. Edini ohranjen predmet iz stare sinagoge je velika stenska ura.
Sprehodili smo se po starih meščanskih ulicah in vstopili v prelepo baročno hišo, kjer je “Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva”, pa tudi oprema stare lekarne, ki priča o več kot stoletni tradiciji lekarništva v mestu. Izvedeli smo , da je bilo izdelovanje dežnikov, najprej kot sončnikov za gospe, obrt, ki je nato prerastla v tovarno, svojčas največjo v Avstro-Ogrski monarhiji, nato pa v Jugoslaviji. Ustanovljena leta 1904 tovarna ni dočakala stoletnice, zaprli so jo 2001. V muzeju je prikazan postopek izdelovanja dežnikov. Na ogled je prvi tiskarski stroj, na katerega so v letih 1934 – 1935 tiskali Ljudsko pravico.
Najbolj viden objekt v Lendavi (če zanemarimo konkurenčni Vinarium) je gotovo Lendavski grad, umeščen v lendavskih goricah, z večstoletno zgodovino, rušen in obnavljan do današnje podobe v vlogi Galerije – Muzeja Lendava. Od kletnih prostorov do podstrešja je grad opremljen z razstavnim gradivom in eksponati, ki pričajo o njegovi zgodovini in zgodovini mesta Lendava, njenih pomembnih možeh, etnološki dediščini mesta in okolice, ima pa tudi razstavno galerijo, kjer so izmenjaje predstavljena dela znanih umetnikov (Picasso, Mucha, Chagall, Rembrandt …), trenutno je na ogled razstava mednarodne fotografije. Na podstrešju je razstavni prostor ” Male plastike v bronu”, zbirka plastik v bronu, ki so nastale v okviru Mednarodnih likovnih kolonij Lendava. Med zanimivimi eksponati smo naleteli tudi na dve plastiki našega Oskarja Kogoja.
In končno smo zapustili Lendavo, potem ko smo se povzpeli (eni z dvigalom, najpogumnejši peš) na Vinarium, stolp postavljen 2015, z najvišjo točko na 53,5 m, razgledno ploščadjo na 42 m, 9 nadstropji, 240 stopnicami in nadmorsko višino 302 m. Nagrajeni smo bili z nevsakdanjimi razgledi, pa tudi vetrom, ki nam je mršil lase in majal fotoaparate, da so bile nastale fotografije motne. Poleg je tudi ZipLine Vinarium, a se zanj nismo odločili, smo pa z užitkom spili kavico v pritličnem baru in se skupinsko poslikali.
Pot nas je dalje vodila v Malo Polano. Naša predsednica nam je med vožnjo obogatila razpoloženje z branjem odlomka iz knjige Povest o dobrih ljudeh, pisatelja Miška Kranjca, ki se je rodil v Veliki Polani in je tam tudi pokopan. Posebej so za vzdušje poskrbele naše pevke s prekmursko narodno VSI SO VENCI VEJLI.
Obiskali smo Zadrugo Pomelaj na Sobolovi domačiji (sobol – krojač, pomelaj – tisti, ki prinaša žito v mletje). “Zadruga Pomelaj združuje ljudi, ki si z lokalnimi gradivi in znanji ter novimi priložnostmi in spoznanji sami ustvarjajo svoj vsakdanji zaslužek. Pomelaj je zadruga za delovno opolnomočenje invalidov in drugih ranljivih skupin iz Prekmurja. S spoštovanjem lokalnih tradicij in veščin ustvarjamo nove priložnosti za delo in razvoj podeželja. Družbeno odgovorno. Trajnostno. Etično!”
Dinamična voditeljica zadruge nam je predstavila zgodbo njenega nastajanja, z vsemi pričakovanji in razočaranji, popravljanju napak in osvajanju sprememb in novosti. Poskusili smo njihove kulinarične dobrote in občudovali izdelke iz koruznega ličja in drugih naravnih materialov, s katerimi se pojavljajo na trgu. Z Anico sva kupili vsaka svoj cekar, ki mu je gospa pripisala mnogtere uporabe, a medve sva se zanj odločili, ker njegova velikost preprečuje potratno nabavo.
Nemogoče je že od daleč spregledati cerkev Svete Trojice v Odrancih. Z osmerokotnim tlorisom, tremi zvoniki, v belini in z zgodbo njene gradnje jo imenujejo Cerkev neuničljivega upanja. Osnovni projekt je izdelal Plečnikov asistent Janez Valentinčič, gradnja po vojni dolgo ni bila mogoča, v šestdesetih letih jo je ponovno zaustavila huda nesreča, ko se je med gradbenimi deli podrla kupola in je življenje izgubilo osem ljudi. Šele leta 2024 so bili zgrajeni trije zvoniki, cerkev je dobila končno podobo. Notranjost je že v sedemdesetih letih s freskami opremil slikar duhovnik Stane Kregar. Ko so zapele naše pevke, smo prepoznali njeno akustičnost. V preddverju nam je naš gostitelj, odranski župnik, zamenjal sedem eurov za “Odranski pejnez”, posebej oblikov kovanec, kjer je na eni strani upodobljena cerkev, na drugi pa stopa, lesena priprava, v kateri se s tolčenjem odstrani trši ovoj ajdovih in prosenih zrn, in simbolizira slavno preteklost in sedanjost Odrančanov kot pridelovalcev in prodajalcev kaše.
V Lipovcih smo nato obiskali domačijo Smodiš, kjer cela družina sodeluje pri izdelavi predmetov iz ržene slame. Gospa nam je prikazala tehniko izdelave, naša Lučka se je tudi sama preizkusila, kar dobro ji je šlo. Izdelki so lahko drobni okrasni predmeti, lahko pa tudi večji in zahtevnejši, kot na primer lestenci, ki se nato uparabijo ob posebnih prilikah (porokah). Seveda smo nekaj drobnih zanimivih predmetov kupili.
Naše pestro in zanimivo vandranje po Prekmurju je zahtevalo dva dneva. Prvi dan smo našli počitek in sprostitev v Hotelu Terme Sv. Martin na Hrvaškem. Še pred večerjo smo imeli čas za prijetno sproščanje v termalni vodi zanimivo opremljenega bazena. V urejeni okolici hotela smo občudovali bogato cvetoče azaleje.
Drugi dan smo si privoščili pozno kosilo v restavraciji stolpa gradu v Beltincih. Niso nam postregli bograča, zato pa smo poleg ajdove kaše poskusili prekmurske dodole in seveda za konec, odlično prekmursko gibanico.
Zakjučili smo naše potovanje od Soče do Mure. Vrnili smo se v varno zavetje svojih domov, polni lepih vtisov, novih spoznanj in odkritij, nekaj grenkobe je bilo ob misli na naše primorske prednike, pa tudi ponosa nanje.
Zahvala našemu vozniku avtobusa firme Stopar. Velika zahvala našemu Borisu Kantetu, ki je organiziral to zanimivo, pestro, poučno potovanje.
Milojka Pirc
Fotografije – Darinka Kavčič, Milojka Pirc

Dolenjske Toplice, od 11. do 18. maja

DNEVI ZDRAVJA
Tudi letos nas je, po vožnji z Veselim avtobusom, v hotelu sprejel gospod Matjaž Glavan s programom dejavnosti in nas za dobrodošlico pogostil z napitki. Bilo nas je 16 članov in članic.
Hotela Kristal in Balnea sta povezana, skupna je restavracija in Welness center z bazeni, obema je skupen čudovit park s skulpturami, klopmi in starim drevoredom. Park se nadaljuje v gozd, travnike in polja ob reki Sušici, ki se malo nižje izliva v reko Krko. Čudovito zeleno okolje je prepleteno s pohodnimi potmi, trim stezo in potjo zdravja. Reka z obrežjem je dom želvam, bobrom, sivim čapljam in v zadnjem času tudi belim čapljam.
Program dejavnosti, od jutranje telovadbe v parku, strokovno vodenih terapevtskih vaj v telovadnici in dopoldanske vodne gimnastike, se dopolnjuje s celodnevnim vstopom v notranji in zunanji bazen. Popoldanski program je zelo obširen, izbirali smo lahko med nordijsko hojo, zvočnimi kopelmi, predavanji, popoldansko gimnastiko v vodi, obiskom savne in za doplačilo različnimi masažami.
Hrana v restavraciji je odlična, raznovrstna. Zajtrki, predjedi, solate in deserti so samopostrežni, glavna jed pri kosilu in večerji je postrežena, izbira se lahko med tremi meniji.
Gospod Matjaž Glavan je organiziral nekaj izletov v bližnjo okolico, zanimivi so tudi sprehodi po naselju Dolenjske Toplice, ki so samostojna občina s Kulturnim centrom in sobotno tržnico, trgovino, lekarno, več gostišči, cerkvijo Sv. Ane in pokopališčem.
Teden smo zaključili s klavirsko glasbo v petek, v soboto pa nas je duo vokal, klavir in kitara, preko evergreenov ponesel vse nazaj do obdobja Beatlesov s pesmijo Yesterday.
M.B.
slike:

Javornik, 28. maj

Druženje s hojo – pohod na Javornik
Prebudili smo se v lep sončen dan, primeren za rekreacijo v naravi. Člani društva smo se odpravili na načrtovani pohod, na 1240 m visok Javornik. Zbrali smo se kot običajno v Novi Gorici in se z avtomobili odpeljali skozi Ajdovščino proti Colu. Do Javornika vodi več izhodišč. Izbrali smo tisto, ki se nad Malim Poljem odcepi desno proti Javorniku. Dolžino poti smo prilagodili našim sposobnostim in parkirali avtomobile ob cesti. Za uvodno rekreacijo je tokrat poskrbela Darinka, ki je uspešno nadomestila odsotno Natašo.
Primerno ogreti smo se podali na pot po lepo utrjeni makadamski cesti. Veseli smo bili hladne sence mogočnih bukev, pod vrhom pa smo opazovali zelene travnike polne pisanih cvetic.
Z nekaj postanki smo vsi prispeli do Pirnatove koče, kjer smo se malo okrepčali in oddahnili.
Skupina pohodnikov se je odpravila na vrh, do razglednega stolpa, ostali so se vrnili na izhodišče. Povzpeli smo se na stolp, kjer se je odpiral razgled do morja in Alp. Ob vračanju smo si nekateri nabrali nekaj čemaža za kakšno juhico ali namaz.
Na izhodišču smo se zopet vsi dobili, pomalicali, se posladkali s Sabininim zavitkom in se podružili. Na koncu še skupinska fotografija in povratek v dolino. Prav kmalu se spet dobimo.
Prav za konec pa vam zaupam, da je bilo v moji mladosti po travnikih v okolici Javornika in Vodic veliko borovnic, ki smo jih kot otroci in tudi kasneje kot starejši vsako leto nabirali. Domačini pravijo, da jih danes ni več. Jaz jim preveč ne verjamem. Jim verjamete vi?
Sonja Kodelja,
fotografije Darinka Kavčič

Naslednjič gremo na borovnice!

Zaključno srečanje, 31. maj

Zadnjega dne sončnega in cvetočega maja smo se v zavedanju uspešno zaključenega “šolskega leta”prijetno podružili, pregledali dogajanje preteklih mesecev, si privoščili pohvale in zahvale, predvsem pa se lepo imeli.
Dogodek se je kot večino preteklih let odvijal na kotalkališču v Solkanu. Hvala Krajevni skupnosti, predvsem pa velika zahvala našim članicam in članom, ki so neutrudno delali za uspešno izvedbo. Naše članice, združene v zboru Mavrica pod vodstvom maestra Uroša Ceja, so z veselo pesmijo otvorile srečanje.
Pozdravno besedo nam je najprej namenila naše dolgoletna prireditvena voditeljica, vsestranska Vidojka Harej, nato pa nas je nagovorila predsednica Zdravka Kante. Povzela je dogajanje in uspehe društva v iztekajočem se “Šolskem letu”, ki je bilo pestro, polno lepih dogodkov, uspešno in zanimivo. Izpostavila je veliko zanimanje članov za udejstvovanje, pohvalila je vse, ki so prizadevno sodelovali pri izvedbi zastavljenega programa.
Posebnost letošnjega srečanja je bil prikaz hobijev naših članic in članov, tako skupinskih kot osebnih. Naš neutrudni Boris Kante je pripravil dva filma s temu namenjeno vsebino. Trajno sta dostopna na spletni strani. Na prizorišču srečanja je bil razstavni prostor, kjer so slikarkarke Hema Jakin, Gordana Vičič, Sanda Campolunghi, Ingrid Ožbot, Zmaga Prošt in Nevenka Faganeli – razstavljale svoje slike, Vanja Mladovan s pirografijo izdelane podobe, Drago Štefanič svoje intarzije in rezbarske izdelke, Sonja Kodelja različne dekoracije in papirnate sončnice, ki so krasile tudi naše mize, Slavko Ružič je pritegnil pozornost s prelepimi fotografijami, predvsem raznovrstnih ptic, Vidojka Harej pa se je s svojim hobijem – igranjem kitare – predstavila v kulturnem delu programa, ki je sledil uvodnim nagovorom.
Zabavala nas je gledališka skupina Društva gluhih in naglušnih severne Primorske. Popeljali so nas v čase, ko nas je meja ločevala od sosednje Italije in smo se masovno predajali športu obojesmernega švercanja.
Zaplesali so nam člani plesne skupine Na placu, ki v svojih vrstah združuje tudi naše članice in člane. Posebna je bila med plesom uporaba trakov.
Program so zaključile plesalke naše plesne skupine, ki so se izkazale z dinamično koreografijo in požele navdušen aplavz.
Sledile so še zahvale in obdarovanje vseh animatorjev, zahvala glavni koordinatorki Andrejki Čermelj, in vabilo na srečanje v novi sezoni dejavnosti. Gostilna Trnovc nam je nato postregla kosilo, posedeli smo ob pijači, se družili, naš stari znanec Mauro je z glasbo ogrel razpoloženje, nekateri so tudi zaplesali.
Razšli smo se, sončnice so ostale za ponovno srečanje v naslednjem letu.
Zahvala Darinki Kavčič za spominske fotografije.
Milojka Pirc
slike:

Pot okrog Čavna, 4. junij

Na koledarju smo pred dnevi obrnili nov list in pred nami je že prvi poletni mesec. Temperature v dolini so za ta letni čas kar visoke, zato je prijetno preživeti kakšen dan nekje na hladnem.
Člani našega društva smo se podali v Trnovski gozd na pot okrog 1242 m visokega Čavna.
Iz Nove Gorice smo se z avtomobili odpeljali mimo Lokvi in Male Lazne do startnega mesta.
Po začetnem ogrevanju smo začeli naš pohod v prijetni senci mogočnih bukev. Med potjo smo se ustavili pri koči Antona Bavčarja, ki je med tednom zaprta, pohodnikom pa nudi prostor za
počitek. Po krajšem postanku in okrepčilu, smo nadaljevali pot, saj so naši želodčki že težko čakali na obljubljeno malico. Na cilju smo pomalicali, poklepetali in uživali v hladni senci košatih bukev.
Trnovski gozd s svojimi južnimi obronki spada v Naturo 2000. To je mreža območij, ki so jih določile države Evropske unije. Na teh območjih želimo ohraniti rastlinske in živalske vrste ter
življenjske prostore, ki so v Evropi redki ali ogroženi. Pestrost rastlinskega in živalskega sveta je bogastvo, ki so nam ga zapustili naši dedje, zato moramo s tem prostorom skrbno ravnati.
To imejmo v mislih, ko bomo med dopusti „vandrali“ po naši lepi deželici.
Želim vam veliko lepih sončnih dni. Predvsem pa nosimo sonce v srcih.
Sonja Kodelja
Fotografije – Jolanda Nanut, Slavko Ružič

Krk, Punat, od 19. do 26. junija

Dnevi zdravja na morju
Od 19. do 26. junija smo s skupino 41 članic in članov preživeli na Krku, slikovitem hrvaškem otoku v Kvarnerskem zalivu. V mirnem okolju hotela Park, ki je v lastništvu avstrijske verige Falkensteiner, so nas prijazno sprejeli in nam ves teden nudili odlično hrano in pijačo.
Relaxova animatorka Nika je pripomogla k našemu dobremu razpoloženju, saj smo vsako jutro začenjali z razgibalnimi vajami od glave do pete. V blagem jutranjem soncu v bližini zunanjega bazena smo v zelo velikem številu zvesto sledili Nikinemu štetju do deset.
Ob 11h in ob 17h so se vrstile vsakodnevne družabne igre, ki so se jih nekateri bolj, drugi manj pogosto udeleževali. Pri tako številnih dejavnostih se je kar težko odločiti, kaj vse boš počel: se sončil, plaval, bral, se sprehajal, se igral ali se zabaval v prijetnim klepetu s prijatelji. Primerno topla voda v bazenu in morju ter obmorsko vzdušje sta botrovala nabiranju novih moči in zasluženemu počitku.
Ob vsem tem pa smo tudi marsikaj videli in spoznali. Punat je drugo največje naselje na Krku, ki danes slovi po eni najstarejših, največjih in najbolj opremljenih marin na vzhodni obali Jadrana. Posebej pomemben za Punat je »stari toš«, mlin za olive, ki je bil postavljen v 18. stoletju in kaže na pomen oljarstva na tem področju.
Nekateri so obiskali bližnji otoček Košljun, naseljen že v antičnih časih, z znamenitim frančiškanskim samostanom in zaščitenim sredozemskim rastlinjem. Celodnevni izlet z ladjico okoli nenaseljenega otoka Plavnika nas je spomnil na izjemno razčlenjenost jadranske obale. Otok leži med Cresom in Krkom in je pravi raj za ptice. Nanj se prihajajo hranit tudi beloglavi jastrebi s Cresa. Pluli smo mimo velikega maritimnega polja za gojenje rib. Na zahodni strani otočka v čistem zalivu je bilo kopanje pravi užitek in tudi na ladji postreženo kosilo nam je prijalo!
Na kresni večer, 24. junija, smo se s taksiji zapeljali do Vrbnika, na skalah postavljenega naselja na vzhodni obali Krka. Krajani so ta večer priredili »fešto« v čast svojega patrona sv. Ivana. V srednjem veku je bil Vrbnik frankopanska utrdba, ki je že v 14. stoletju dobil svoj statut, pisan v glagolici. Iz tistih časov so ohranjeni neznatni ostanki srednjeveškega obrambnega zidu z obrambnimi stolpi. Znamenitost kraja je knjižnica bratov »Vitezić«, v kateri hranijo številne rokopise v glagolici in iluminiran »vrbnički misal« iz 15. stoletja ter več inkunabul.
S prijazno vodičko smo se sprehodili po mestecu in se komaj prebili skozi 43 centimetrsko – najožjo ulico na svetu, imenovano Klančić. V mali vinoteki smo poskusili njihovo sortno vino žlahtina in si kupili nekaj steklenic tudi za domov.
Zadnji večer našega druženja je bil posvečen tradicionalni tomboli in zahvalam animatorki in organizatorjem. Nika in Zdravka sta prejeli ikebano, Boris pa venček z otoškim cvetjem.
Po vsakem odhodu domov ostaja želja, vera in upanje, da se še mnogokrat srečamo v prijetni družbi!
Zdravka Kante
Fotografije – Darinka Kavčič

Planica, Tamar, 2. julij

etošnje julijsko druženje s hojo smo zaokrožili z ekskurzijo v Planico in pohodom v dolino Tamar. V pričakovanju velikega zanimanja za udeležbo sta bila že pred pričetkom prijav rezervirana dva avtobusa. Organizatortorji – Boris Kante, Darinka in Željko Albreht – so pravilno ocenili želje naših članov, 92 se nas je v zgodnjih jutranjih urah vročega julijskega dne odpeljalo proti izbranemu cilju. Kljub zgodnji uri je bilo razpoloženje zelo živahno že pred odhodom.
Pot nas je vodila od Nove Gorice na italijansko Avtocesto Alpe-Jadran, ki v dolžini 120 km, z 12 predori in še enkrat toliko mostovi povezuje gorati Karnijski svet z morjem. Po Furlaniji-Julijski krajini smo se vozili mimo zanimivih mest – Vidma, Gemone -, prečkali smo slikovito dolino reke Tagliamento (Tilment), ki v tem sušnem času s številnimi pritoki vijuga med širokimi prodišči, v zgornjem delu pa se dolina zoži med pobočja mogočnih gora. Krajši postanek smo si privoščili v Pontebbi, se nato prebijali po ozkih mestnih ulicah Trbiža in nadaljevali po regionalni cesti v Slovenijo do Planice. Hvala Borisu, ki nam je med vožnjo spregovoril o posebnostih mimobežne krajine in nam postregel tudi z zgodbo o Napoleonovem skoraj usodnem srečanju z reko Tilment. Po nekaj kilometrih regionalne ceste iz Trbiža nas je sprejela Slovenija z velikim slavolokom čez cesto in napisom: PLANICA, DEŽELA SVETOVNIH PRVENSTEV.
Vstopili smo v dolino Planice, v dolino, ki je dobila ime po planem, neporaslem svetu, kjer so dolgo gospodarili obsežni ledeniki in jo sedaj varujejo mogočne gore Julijskih Alp. Ledenikov, že dolgo ni več, toda pustili so dovolj široko dolino, da so tu domiselni arhitekti in zagnani športni zanesenjaki zasnovali Planiški smučarski center. Pogled na 5 skakalnic, na Bloudkovo Velikanko in na Letalnico bratov Gorišek nas je očaral.
Še bolj pa je bil dih jemajoč pogled z vrha letalnice, kamor smo se nekateri zapeljali s sedežnico, možna pa je tudi peš pot po 1100 stopnicah, lahko navzgor, pa tudi samo navzdol, kar znižuje ceno karte za žičnico.

Letošnjega maja je naš Domen Prevc na planiški letalnici postavil nov svetovni rekord v poletih s pristankom na 254,5 metrih. Izreden dosežek je obeležen s postavitvijo lesenega “Domna” na doskočno mesto rekordnega poleta. Vse čestitke Domnu in vsem pogumnim letalcem, saj je nas že pogled navzgor stiskal v grlu.
Planinski dom v Tamarju je bil cilj našega pohodniškega podviga. Oddaljen je slabe 4 kilometre od planiškega centra in zahteva višinski dvig 163 m. Dosegljiv je s hojo po dveh poteh, ena je širša, svoje čase so po njej do Tamarja vozili avtomobili in tudi avtobus, danes je poleg pohodnikom dovoljena za kolesarje, pozimi pa postane tekaška proga za smuči. Desno je prav tako lepo urejena ožja pot, skozi gozd, ki je še bolj senčnata in je obenem tudi učna pot, opremljena s tablami, ki pohodnika opozarjajo na posebnosti doline Tamar. Bilo nas je veliko in uporabili smo obe poti, eno tja, drugo nazaj, ali drugo v obe smeri. Nekateri smo ugotavljali, da v naših mladih letih pot v smeri Tamarja ni šla navzgor. No, z leti marsikaj pride.
Vsekakor nas je preplavilo veselje ob prihodu na cilj, ko se gozd razpre in smo na jasi zagledali dom s čudovito gorsko kuliso v ozadju. Pri koči smo postali, pomalicali z malico, ki so nam jo organizatorji izleta razdelili v Planici. Posedeli smo, si nekoliko posušili prepotene majice, si postregli s hladno vodo iz izvira pri koči in se nagledali mogočnih gora, ki zapirajo dolino Tamar. Ne glede na to, kolikokrat si bil tu, vedno znova te očarata mogočna stena in vrh Jalovca. Gladke in prepadne stene jemljejo dih in potrjujejo njegovo vlogo kralja nad gorami Mojstrovke, gorami treh Ponc in vencem nižjih hribov.
Še kar bi se prepuščali razvajanju v prelepem okolju, a treba se je bilo vrniti v Planico. V večnamenski osrednji stavbi Nordijskega centra Planica, ki so jo postavili pred desetletji smo si oddahnili, odpočili in si ogledali muzej, kjer je zbrana dediščina slovenskega nordijskega smučanja, predstavljeni junaki svetovne skakalne elite, tehnični razvoj skakalnice, oprema, ki se je uporabljala v posameznih obdobjih in ogromno drugih zanimivosti razvoja smučarskih poletov. V vetrovniku je možno doživeti občutke letenja, v kletnih prostorih je dvorana z ledeno progo za tek na smučeh. Posebej je izpostavljena uspešna skakalna kariera Petra Prevca z razstavo njegovih številnih vrhunskih lovorik. Najbolj pogumni so se preizkusili v simulatorju skokov. Željko se je pohvalil, da je postavil nov svetovni rekord z doskokom na 300 metrih, žal je pristal med publiko in bil diskvalificiran.
Naša planiška tura se je bližala koncu. Sonce je pripekalo in poiskali smo senco, se sprehodili po okolici, se podružili, si privoščili še skupno sladico in se odpravili z avtobusoma proti domu. Kot nam je med vožnjo povedala Neda, so se zlatorogu rogovi pozlatili v domačem planinskem raju, potem ko se je zanje zaman trudil po celem svetu. Tudi mi smo svojo utrujenost potešili doma in pozabili nanjo. Ostali pa so prelepi spomini.
Neda Perko, Milojka Pirc

Fotografije – Darinka Kavčič, Jolanda Nanut, Slavko Ružič, Drago Štefanič, Milojka Pirc

Pozdrave izpod Ponc!

Z Male Lazne do Iztokove koče pod Golaki, 13. avgust

Naše druženje s hojo, ki smo ga načrtovali 6. avgusta, je zaradi muhastega, deževnega vremena odpadlo kljub dobri volji nas organizatorjev. Morali smo pohod odpovedati in ga prenesti za en teden. Tokrat nas je vreme razveselilo z jasnim nebom in toplim soncem.
Pohod je uspel v vsem. Res je bilo vroče, toda vetrič nam je pomagal premagati nebesno žarenje. Žarko, ki je vodil pohod od Malih Lazen do Iztokove koče pod Golaki, je izbral pravo šolsko taktiko pohoda: vsake toliko je ustavil hitri del kolone, da smo se vsi lahko priključili in malo počivali.
Pri Iztokovi koči nam je Zdravka naklonila kulturni trenutek s pojasnilom o izvoru imena koče. Poimenovali so jo po partizanskem imenu padlega partizana Ivana Turšiča – Iztoka, doma iz Rakeka, ki se je 20-leten pridružil partizanom na Notranjskem, nato prišel na Primorsko, bil je komandant in komisar, neustrašen in kljub mladosti izredno sposoben in tudi priljubljen. Še ne 22-leten je padel v boju na Lokvah in bil pokopan na Otlici. Po vojni, leta 1951, je bil proglašen za narodnega heroja.
Po počitku pri koči smo se odpravili proti turistični kmetiji pri Ukovih na Lokvah, kjer nas je čakalo kosilo. Zdravka in Boris sta nam za dobrodošlico ponudila pijačo, domače slive in cimberje, vse v plavi barvi, kot so majice s sončnico, zaščitni znak našega društva.
Tri članice so nam polepšale dan še s šilcem čokoladnega likerja pri koči in s sladicama pri kosilu – odlična Božina rolada in Hilarijin štrudel. Vse najboljše smo zapeli za rojstni dan enemu od pohodnikov.
Doma, v dolini, smo skoraj 900 m nižje živo občutili razliko v temperaturi ozračja z Lokvami. Prišli smo v dolinsko savno, veselja z opravljenim pohodom pa nam le ni mogla odvzeti.

Po zapisu Nede Perko, Darinke in Željka Albrehta
Fotografije – Jolanda Nanut, Darinka Kavčič, Slavko Ružič

Baška voda, od 13. do 20. septembra

Dnevi zdravja na morju – Baška Voda.
V organizaciji Turistične agencije Relax, ob prizadevnem sodelovanju našega člana Borisa Kanteta in z animatorko Lili Grudina smo letos preživeli teden čudovitih dni na morju v Baški Vodi.
Baška Voda, malo mesto na Makarski rivieri, pod mogočnim Biokovim (1762 m), naseljeno že v davnini, z ugodno obmorsko lego, izviri vode izpod gore, danes varovano s Sv. Nikolajem na kopnem in Sv. Nikulo na morju. Zjutraj, ko sonce vzide in osvetli Biokovo, se ponuja enkraten pogled na prodnato plažo ob mirni vodi v objemu zelenih borovcev. Na našem sprehodu po mestu smo se ustavili ob stoletnem belem topolu z imenom Gorica, in v katerega senci je zelo prijetno posedeti, kar tudi domačini radi počnejo in tu “parlamentirajo”.
Baška Voda je izjemna turistična destinacija. Prvi hotel, Slavia, je bil zgrajen v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Danes je v mestu več hotelov, največji je gotovo hotel Horizont, v katerem smo bili nastanjeni tudi mi. Hotel je obdan z borovci, do morja smo se spuščali po krajših stopnicah, ima tudi bazene s sladko vodo, ob katerih smo lahko poležavali v senci sončnikov. Zahvaljujoč naši živahni Relaxovi animatorki Lili, sicer doma iz Goriških Brd, smo preživljali aktivne dneve od jutra, ko nas je prebujala z jutranjo telovadbo, dopoldan z raznimi športnimi igrami in popoldan z družabnimi igrami. Nekateri so jutranje ure izkoristili za pohode v bljižnja Brela ali Promajno, nekateri se niso mogli upreti samotnemu plavanju v čudoviti morski vodi, čakajoč na sonce izza Biokova.
Vreme nam je bilo resnično naklonjeno, vse dni sončno in prijetno toplo. Lepo je bilo podružiti se v senčnatem predverju hotela pa tudi v senci borovcev ob morju ali v mestu.
Seveda smo intenzivno izkoristili čas za plavanje v mamljivo čistem morju in počitek pod borovci na plaži. Večere smo preživljali družno na terasi hotela, kjer nam je naša Lili organizirala igre, ples, pa tudi lastno plesno predstavitev. Še posebej smo se razveselili koncerta dalmatinske klape na glavnem trgu v Baški Vodi. Poleg petja nas je navdušila Lili, ki je izvirno zaplesala na glasbo nastopajoče klape (VIDEO). S plesom smo zaključili tudi naš zadnji skupni večer. Po tomboli so tokrat z Lili zaplesale naše pogumne plesalke in požele huronski aplavz.
Svoje obmorsko bivanje smo popestrili z izleti v bljižnje kraje. Po Jadranski magistrali smo se zapeljali proti Makarski in se ustavili v njenem zahodnem delu, svetišču Vepric, svetišču Matere Božje-Lurške. Umeščeno je v naravno okolje, oltar in kip Matere Božje sta postavljena pred naravno votlino ob vznožju Biokova. Svetišče je zelo obiskano. Leta 1908 ga je ustanovil škof dr.Juraj Carić, ki je tukaj tudi pokopan. Počasi in s spoštovanjem smo se sprehodili po kraju, občudovali naravo, se ozrli k nadangelu Gabrijelu in ob stezi križevega pota občudovali bleščeče mozaike Marka Rupnika.
Po ogledu Veprica smo se odpravili v Makarsko, turistično mesto ob vznožju mogočne planine Biokovo. Mesto je umeščeno med dva polotoka. Z ene strani ga oklepa Osejava, z druge pa polotok Sv. Petar. Ima bogato zgodovino: od antike, turške nadvlade, do Benečanov, nato pa je mesto delilo usodo ostale Dalmacije. Glavnina naše skupine je pohitela po lepi sprehajalni poti na rahlo privzdignjen vrh polotoka Sv. Petar s svetilnikom in kipom Sv. Petra, pri katerem zaljubljenci z verigami zaklepajo svojo ljubezen, ključ pa odvržejo v morje. Ljubezen za večno. Del naše skupine se je odpravil ob obali na polotok Osejava. Po valobranu smo se približali polotoku na drugi strani in se s Sv. Petrom prijazno spogledali. Seveda nismo mogli mimo bronaste skulpture, spomenika turistu, ki stoji na rivi in priteguje poglede številnih mimoidočih in turistov. Privlačnemu domačemu mladeniču “galebu” dela družbo elegantna tuja turistka. Kip obuja spomine na duh preteklega časa, ko je bilo “galebarjenje” lokalna tradicija.
Pred povratkom smo pohiteli še do prelepe makarske mestne plaže.
Približno 30 km in dobre pol ure vožnje iz Baške Vode proti Splitu se nahaja mesto Omiš. Ko nam je bilo ponujeno kot izletnišna destinacija, smo se nekateri takoj spomnili časov celournih zastojev skozi Omiš, ko smo vozili proti Makarski. Takšno nam je mesto ostalo v spominu. Presenečeni smo bili, ko smo se pripeljali vanj, saj se je izkazalo, da je izredno zanimivo dalmatinsko mesto s posebej izraženo trdnjavsko arhitekturo, predvsem pa divjo naravo, ki nas je ob plovbi navzgor po reki Cetini očarala.
Pripeljali smo se do lepo urejenega gostišča, kjer so nam postregli s tremi različnimi meniji. Gotovo je bil najbolj poseben tisti z ribami, ki so prej plavale v vodi reke Cetine.
Po vrnitvi v Omiš smo se sprehodili po ozkih mestnih ulicah, si privoščili kavico in se polni lepih vtisov vrnili v naš domač hotel v Baški Vodi.
Prišel pa je tudi dan, ko se je bilo treba odpraviti proti domu. Vožnja je bila prijetna, z obveznim postankom v Skradinu.
Bilo je prelepo doživetje. Hvala vsem, ki ste nam ga omogočili. Hvala Borisu, naši animatorki Lili, Relaxu, šoferju. Hvala Jolandi, Hilariji in Anici za njihov prispevek k temu zapisu.
Milojka Pirc
slike:

Most na Soči, sotočje Tolminke in Soče, 8. oktober

V sredo, 8.oktobra, smo se člani našega društva podali na druženje s hojo od Mosta na Soči do sotočja reke Tolminke in Soče.
Do Mosta je bil predviden prevoz z vlakom, a zaradi obnovitvenih del v predoru med Podbrdom in Bohinjsko Bistrico smo se odpeljali z avtomobili. Zbrali smo se, kot običajno, na koncu Kidričeve ceste in se odpeljali po lepi Soški dolini do Mosta na Soči. Uresničila se je napoved vremenoslovcev: na startu nas je pričakala megla v pasovih, v daljavi pa so se že prikazovali v soncu obsijani zasneženi vršaci.
Darinka nas je seznanila z nekaterimi značilnostmi kraja, kot so: čudovito jezero s sprehajalnimi potmi, farna cerkev Sv. Lucije, znana po freskah Toneta Kralja, na hribčku ob cerkvi Sv. Mavra pa je razgledna točka z razgledom na jezero in Tolmin. Mestece ima velik turistični potencial.
Z razgibalnimi vajami smo se ogreli in krenili na pot. Hodili smo po sprehajalnih poteh ob jezeru in po kolesarski stezi. Brez težav smo prispeli do Sotočja. Že med potjo se je megla redčila, na Sotočju pa smo že uživali v toplem soncu.
Sotočje Tolminke in Soče je divje kopališče, kjer povprečna temperatura vode znaša 16 °C. Peščeni bregovi in peščene zajede nam nudijo lepe prizore, smaragdni vodi pa se težko upreš. Poleti tu potekata festivala Metal Days (konec julija) in Reggae Festival (sredi avgusta). Sicer pa tu prirejajo tudi razne delavnice, koncerte in kulturne delavnice.
Nekaj časa smo se zadržali na tem lepem kraju, se okrepčali, greli na soncu in se družili.
Ob povratku nas je grelo toplo jesensko sonce. Postopoma smo slačili topla oblačila in se izpostavljali vitaminu D.
Ob koncu pohoda smo se okrepčali s težko pričakovanimi sendviči. Tokrat nas je s pecivom „pocrkljala“ Dragica. Hvala Dragica, v imenu nas vseh.
Pred povratkom domov smo si osvežili oči ob vodnem izviru, s katerim se ponaša okolica Mosta na Soči. Ta voda naj bi bila zdravilna za oči.
Z lepimi vtisi in doživetji smo se vrnili na svoje domove. Srečamo se spet naslednji mesec.
Sonja Kodelja
Fotografije – Jolanda Nanut

Radenci, 18. oktober

SVETOVNI DAN OSTEOPOROZE – RADENCI
Goriško društvo za osteoporozo Nova Gorica je svoje člane povabilo na vseslovensko srečanje društev ob svetovnem dnevu osteoporoze, ki je bilo letos v Radencih pod geslom: TO JE NESPREJEMLJIVO.
Odzvalo se nas je veliko in avtobus je bil kmalu zaseden. Ponudba je bila vabljiva tudi zato, ker je bila ekskurzija dvodnevna in namenjena obisku Pomurja, Prlekije in Slovenskih goric.
 V Radencih, v parku ob Hotelu Radin, so nas sprejeli člani pomurskega društva, organizatorji srečanja, in nas pogostili z domačimi dobrotami, ki so jih pripravili dijaki tamkajšnje gostinske šole. Ni manjkala niti prekmurska gibanica. Nato smo se preselili v veliko dvorano, lepo okrašeno z ročno izdelanimi sončnicami, in prisluhnili programu. Predsednica Zveze društev bolnikov z osteoporozo Slovenije nam je zaželela lepo bivanje v deželi vrelcev in pojasnila, da je geslo namenjeno opozarjanju, kako pomembno je spoznati znake osteoporoze, jo zdraviti in kot nesprejemljivo označila še vedno ne dovolj resen odnos do te tihe in napredujoče bolezni. Prav ozaveščanju, da je osteoporozo mogoče nadzorovati in jo upočasniti, preden pokaže neljubi obraz, so namenjena zborovanja in delovanja vseh društev osteoporoze. Sončnice so simbol vseh društev, saj je zanje značilno, da se obračajo proti soncu; ko pa sonca ni več, se obrnejo druga proti drugi in si naklonijo žarečo toplino. Zaželela nam je, naj bo tako tudi med ljudmi.
Kot slavnostna govornica je nastopila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič in tudi ona poudarila pomen zdravljenja osteoporoze. Požela je aplavz ob obljubi, da se bo v državnem zboru zavzela za izglasovanje predloga, da bi bilo prvo merjenje kostne gostote za vse brezplačno. Vsi upamo, da bo svojo obljubo izpolnila.
Program se je nadaljeval z Zgodbo o hrbtenici, ki jo je napisala ena od ustanoviteljic društva Radenci. Med odlomki so se zvrstile glasbene točke. Kulturni program je zaključil ansambel tamburic s Kekčevo pesmijo in verzom: »V eni roki nosim sonce, v drugi zlati smeh.« In prav z nasmehom smo se med seboj družili in se nato odpravili v Hotel Radin na kosilo.
Naslednja točka sobotnega potovanja so bile Terme 3000 in hotel Termal. Razporedili smo se po sobah in imeli na voljo kar nekaj časa za kopanje in raziskovanje moravskih term. Večer smo zaključili s samopostrežno večerjo in sprehodom po središču Moravcev.
VRELCI V RADENCIH
Vrnili smo se v Radence in se z vodičko sprehodili po hotelskem kompleksu Radencev, si ogledali hotelski park in se podali do enega od naravnih izvirov slatine, po katerih slovijo Radenci. V kozarec smo si natočili naravno zdravilno vodo in opazovali, kako se na dno kozarca useda usedlina železa. Zanimivo!
NEGOVA – MOGOČEN GRAD NEGOVA IN ČAROVNICA APOLONIJA
Vodička na gradu nam je najprej predstavila zgodovino in posebnosti gradu, nato pa nas popeljala v obnovljeni del gradu. Tam imajo poročno sobo; druge sobe so namenjene spoznavanju zgodovine gradu in načrtov za obnovo gradu ter dve spominski sobi: Antona Trstenjaka, slavnega psihologa, slovenskega misleca, in Ivana Krambergerja.
Seveda nismo mogli mimo zgodbe o čarovnici Apoloniji. V 18. stoletju je bila znana vaška zeliščarka in zdravilka v teh krajih. Obsodili so jo na ječo in jo za kazen nato vrgli v reko Muro. Ljudje je niso pozabili in še danes velja, da uresniči ljubezenske prošnje, če rdeč trakec privežeš na njeno palico, ki jo hranijo na gradu.
V kletnih prostorih smo si ogledali še nazoren prikaz mofet. To so brbotajoči bazenčki vode v grapah ali zamočvirjenih področjih Slovenskih goric, kjer iz zemeljskih razpok izhaja CO2.
Kulturno društvo Negova ima veliko idej, kako pokazati svetu posebnosti tega dela Prlekije in upajo, da se bodo s pomočjo radgonske občine vsaj nekateri načrti uresničili.
Ekskurzijo smo zaključili v gostišču Pri Antonu v Cerkvenjaku. Na voljo so nam bile tradicionalne, klasične ali vegetarijanske jedi. Postregli smo si po željah.
Domov grede smo se le še zahvalili trem organizatorjem ekskurzije: Dragici, Zori in Borisu pa tudi vsem, ki so prispevali k prijetnemu druženju na naši poti.
Našemu spominu smo dodali novo zlato nitko, ki je čas ne bo mogel odtrgati v pozabo.
Neda Perko je zapisala.
Slike sta prispevali Jolanda Nanut in Darinka Kavčič.

Pohod na Mirenski grad, 12. november

Pohod smo začeli na rekreacijski točki v Mirnu, kjer smo se zbrali v kar velikem številu, zvedeli nekaj značilnosti o kraju in se za hojo primerno ogreli.
Pot nas je vodila po kolovozu mimo nasadov in njiv, prečkali smo reko Vipavo in lokalno cesto ter se povzpeli proti Mirenskem gradu. Manjši vzpon ni nikomur delal težav in med klepetom smo hitro prispeli do cerkve Žalostne Matere božje. Nekateri so med potjo opazili, da so nas spremljale postaje križevega pota, spet drugi smo opazili znake »Goriškega camina«, saj je Mirenski grad tudi del te poti.
Zbrali smo se pred cerkvijo in se seznanili z značilnostmi življenja in dela ljudi, ki tu domujejo. Pod okriljem Misijonske družbe lazaristov se je ta prostor razvil v živahno stičišče duhovnih, socialnih in prostovoljskih dejavnosti. Na hribu je več stavb, ki tvorijo celovito središče: cerkev Žalostne Matere božje, samostan lazaristov, Gnidovčev dom duhovnih vaj, Svete stopnice, Kalvarija in pokopališče, hiša sester usmiljenk, center za družine in prostovoljce ter Marijin dom.
Zaposleni in prostovoljci opravljajo veliko dejavnosti: duhovno vodstvo, socialno pomoč, izobraževalne delavnice za otroke, mlade in družine, kmetijsko dejavnost …
Mirenski grad ni le kraj molitve, temveč tudi prostor srečevanj, pogovorov in pomoči bližnjemu. Okolica ponuja posamezniku umik v samoto in tišino.
Po ogledu okolice smo se vrnili v Miren, saj smo načrtovali še obisk čevljarskega muzeja. Vodič po muzeju, Roman Malič, nam je pripovedoval, da se je večina ljudi v Mirnu ob koncu 19. stol. preživljala s strojarstvom in čevljarstvom. Ustanovili so čevljarsko zadrugo, vendar je 1. svet. vojna njihove vizije prekinila. Veliko ljudi je šlo v izgnanstvo, kjer so delali čevlje za nemške vojake. Po povratku so vložili veliko truda v ustanovitev zadruge, kasneje pa tovarne Jadran in Ciciban z otroškimi čevlji. Težave na trgu so jih prisilile v stečaj. Nato je družina Petejan prevzela čevljarstvo, ki je v Mirnu še živo. Svoje izdelke prodajajo po različnih evropskih državah.
Po kratki predstavitvi zgodovine čevljarstva smo si ogledali še film o izdelavi čevljev in obiskali delavnico. Bilo je zanimivo in vredno ogleda.
Naše druženje smo zaključili s težko pričakovanimi sendviči in čajem ter se posladkali s pecivom. Tudi naša himna je zadonela preko mirenskega polja.
Če vam je bilo pri nas lepo, vam predlagam, da nas spet obiščete. Z veseljem vas bomo sprejeli, saj smo Mirenci prijazni in gostoljubni.
Sonja Kodelja
Slike sta prispevali Nanut Jolanda in Darinka Kavčič

Predavanje – Ko potrebujemo pomoč, 26. november

Predavanje – Ko potrebujemo pomoč – kaj nam prinaša dolgotrajna oskrba
Naše društvo je 26. novembra 2025 organiziralo predavanje z naslovom Ko potrebujemo pomoč – kaj nam prinaša dolgotrajna oskrba. Namen predavanja je bil pojasniti, kaj dolgotrajna oskrba sploh je, kdo je do nje upravičen, kakšne oblike pomoči obstajajo in kako uveljavljati pravice iz dolgotrajne oskrbe. Za predstavitev sta poskrbeli svetovalki Centra za socialno delo Severna Primorska. Približno 70 članov in drugih občanov je z velikim zanimanjem prisluhnilo tej zelo aktualni temi, ki nas bo v podrobnostih spremljala v prihodnjih mesecih in letih.
Zdravka Kante, predsednica Goriškega društva za osteoporozo
Slike prispevali: Andrejka Čermelj in Zdravka Kante

Šola osteoporoze v Strunjanu, 7. december

Strunjan je v mesecu decembru (30. 11. 2025 do 7. 12. 2025) za člane našega društva znova postal kraj, kjer zdravje, gibanje in druženje hodijo z roko v roki.
Za to obliko preživljanja decembrskih dni v zdravilišču Talaso Strunjan se je odločilo 31 članov in članic. Nastanjeni smo bili v hotelu Svoboda in v vilah.
Program je bil tudi letos pester in strokovno podprt. Dan se je večinoma pričel z dihalnimi vajami na plaži. Nekateri so svojo aktivnost na prostem nadaljevali z nordijsko hojo, drugi pa so se odločili za vodno hidro gimnastiko ali gonge. Ponujena sta bila tudi dva izleta in sicer v Hrastovlje in Milje. V Hrastovljah smo si ogledali cerkev Svete Trojice in znano fresko Mrtvaški ples. Izlet smo zaključili pri izlivu reke Rižane z ogledom kamnitega labirinta želja.
Pomemben del preživljanja decembrskih dni v Strunjanu so bila tudi predavanja o zdravju, o pridelavi in predelavi kakija, o vinu in sivki. Poseben izziv je bila kuharska delavnica, na kateri nas je šef kuhinje popeljal v svet kulinarike in nas naučil pripraviti nekaj novega ter avtentičnega. Kljub pestremu programu so nekateri našli čas tudi za razne masaže, nego obraza in merjenje kostne gostote (7 članic) ter ostale usluge, ki jih ponuja zdravilišče Talaso. Seveda brez klepeta ob kozarcu dobrega vina in poslušanju glasbe ni šlo.
Šola osteoporoze v Strunjanu ni samo skrb za telo. Je tudi kraj za pogovor, smeh, medsebojno podporo ter druženje. Člani so se domov vrnili z novim znanjem, dodatno motivacijo in občutkom, da skupaj lažje stopajo po poti k bolj zdravemu in varnemu vsakdanu.
Zora Korenč – koordinatorka
slike: Jolanda Nanut

Pohod v neznano, 10. december

Leto 2025 se izteka in zaključila so se tudi naša druženja s hojo.
Za zadnje druženje smo izbrali pohod po Tematski poti v Desklah, zaključili pa ga v gostišču Oštarija v Ložicah.
Kot smo že navajeni, smo se pred startom primerno ogreli in krenili na pot. Na posameznih tematskih točkah smo spoznavali naravno in kulturno dediščino kraja.
Tematskih točk je veliko in so dobro označene. Poleg učenja v naravi, pot omogoča tudi rekreacijo in druženje, saj so ob njej rekreacijski objekti za različne generacije. Sprehodili smo se po Napoleonovem mostu, šli mimo taborniškega prostora Rodu odpornih želv, si ogledali lepo ohranjen suhi zid, hodili po vojaškem jarku iz 1. svetovne vojne. Videli smo, kje je stala prazgodovinska naselbina na Gradišču. Postanek smo naredili pri Tincini klopi in se povzpeli do razglednega stolpa. Tu smo se malo okrepčali in naredili skupinsko fotografijo.
Če nas je zjutraj še malo zeblo, nas je ob povratku že grelo sonce in dobre volje smo se zbrali v gostišču v Ložicah. Po kratkem programu je naše tradicionalne sendviče zamenjala topla malica, ki nam je vsem teknila. Kot se za ta čas spodobi, smo za konec nazdravili s penino.
Naj ta kratek članek zaključim z iskrenimi željami: želim vam lepe prihajajoče praznike, v novem letu pa naj vam v duši vlada mir, v srcu pa veselje.
Sonja K.
slike: Kavčič Darinka, Jolanda Nanut

Prednovoletno srečanje društva, 19. december

Kot vsako leto smo se tudi letos zbrali na prednovoletnem srečanju v petek, 19. 12. 2025 ob 17.00 v restavraciji Eda v Eda centru. Članicam in članom smo pričarali večer, poln lepih doživetij in prijetnega vzdušja v družbi prijateljev, sodelavcev in znancev. Pripravili smo kratek kulturni program, povečerjali , se sprostili ob tomboli in zaplesali ob glasbi.
Ob prihodu v restavracijo nas je pričakal čudovit pogled na mize z rdečimi božičnimi zvezdami, s pisanimi in z zlatimi prti, z izvirnimi vizitkami, ki jih je pripravil organizacijski odbor v sestavi Sande, Dragice, Karle, Andrejke pod mentorstvom Sonje.
Na srečanje se je prijavilo 104 članic in članov.
Dogodek je vodila Sanda. Pozdravila je vse udeležence in povedala nekaj misli o praznikih. Ženska pevska skupina Mavrica, pod vodstvom zborovodje Uroša Ceja, ki spremlja pevke na harmoniki, so zapele Santa Lucija nocoj in Kjer lastovke gnezdijo. Vse pevke so tudi članice društva. Sledil je pozdrav in voščilo predsednice Zdravke Kante.
Kulturni program je popestrila tudi mlada pevka Melinda Živkov, ki nam je ob spremljavi kitare, zapela skladbi Sladka kot med in Halleluja. Pevski zbor se je še enkrat oglasil z božičnimi in novoletnimi pesmimi. Bilo nam je toplo pri srcu!
Zapisala Andrejka Čermelj
slike : Jolanda Nanut